(ŠESTI DAN) Ropot po poku: So slovenske tribune nevarne?

Najprej je počilo, nato pa zaropotalo. Nogometni praznik v Murski Soboti je pokvarila norost s tribune. Ne goli Maribora ne kake druge poteze na igrišču niti stota obletnica prekmurskega kluba, v vlogo glavnega antijunaka derbija se je postavil, oprostite izrazu, idiot, ki je zalučal močno petardo v območje za ogrevanje rezervnih nogometašev. Ali ga je gnala objestnost ali si je s topovskim udarom želel dvigniti ugled znotraj skupine, znane po ljubezni do pirotehnike in mržnje do policistov, niti ni pomembno, sedem ljudi – pet nogometašev Mure, kondicijskega trenerja in mladoletnega pobiralca žog – je poslal v bolnišnico.

V dneh po incidentu, ki je na srečo pri sedmerici poskrbel za zgolj začasne okvare sluha, so se vrstili odzivi. Predsednik vlade, ministri, župani, škof, vodstvo nogometne zveze in olimpijskega komiteja … Javnost si je bila upravičeno enotna, nasilje ne sodi na športne prireditve. Tudi pozivov, da potrebujemo strožjo zakonodajo, ki bi huliganom preprečila izživljanje na stadionih, ni manjkalo. Ni bilo prvič, podobne razprave se v etru pojavijo praktično vsakič, ko kakšna od skupin nogometnih ultrasov prestopi mejo med glasnim (in koristnim) spodbujanjem moštva in objestnostjo, vandalizmom, celo ogrožanjem ljudi in premoženja. Pa res potrebujemo nove zakone, nove prepovedi?

Policija ima že zdaj dovolj pooblastil, ki bi ob doslednem izvajanju morala izločiti nevarne posameznike s športnih prireditev. Nasilnežem lahko prepove udeležbo na športnih prireditvah, jim prepreči potovanje na gostovanja, kršiteljem lahko zapove tudi obvezno javljanje na policijski postaji v času športne prireditve. Uporaba topovskih udarov in podobne pirotehnike je že zdaj, ne le ob igriščih, prepovedana, vnos nevarnih predmetov in snovi na stadione ni dovoljen, ogrožanje zdravja in varnosti ljudi na javni prireditvi je kaznivo dejanje … Vzvodi, kako ustaviti huligane, ki svoj adrenalin postavljajo pred dobro počutje vseh ostalih navijačev na stadionih, bi moralo biti dovolj, a kršitve se ponavljajo. Prepoved pirotehnike sicer velja, a ultrasi iz tedna v teden najdejo načine, kako pretihotapiti cel arzenal bakel, petard in drugih pokalic ob igrišče. Če bi ga našla, bi policija razgretežu, ki je zaznamoval tekmo na Fazaneriji, zlahka naštela dovolj prekrškov, da bi ga poslala pred sodnika. Če bi ga našla … Do roka oddaje tega teksta, pet dni po incidentu, ga ni. Na pomoč viol, ki so sicer z zapisom na spletnem omrežju obsodile uporabo tovrstne pirotehnike in napovedale, da bodo v primeru identifikacije posameznika "primerno postopale", bržkone ne more računati. Niti na to, da se bo čudežno pojavil posnetek, ki bo dokončno razrešil vse dvome, kdo je odgovoren za skorajšnjo tragedijo ob igrišču, ne.

Ugotovitve, da celotne skupine ne gre metati v isti koš z najbolj k ekscesom nagnjenimi posamezniki, so upravičene. Tudi ko gre za skupino, ki je v dobrih treh desetletjih od ustanovitve redna gostja policijskih zapisnikov in prispevkov na straneh črne kronike. A tudi pred dejstvom, da se znotraj skupine skrivajo nasilneži, ne smemo pobegniti. Slovenski nogometni stadioni niso najbolj nevarna mesta na svetu, niti v državi ne, a v oceni, da se marsikje soočajo še s precej brutalnejšimi oblikami nasilja, ne moremo iskati potrditve, da je pri nas vse v najlepšem redu. Krasne kulise, ki jih znajo za spodbujanje svojega moštva pripraviti organizirane navijaške skupine, niso dovoljenje za ogrožanje nasprotnikov, nogometašev, celo someščanov. Nobena točka na lestvici ni vredna toliko kot zdravje posameznika. Če že ne z novimi ukrepi, pa vsaj z doslednim upoštevanjem že sprejetih pravil bo pot do preprečevanja podobnih izbruhov, kot je bil tisti v Murski Soboti, lažja.

Zgolj nalaganje kazni ne pomaga. Za skoraj 60 tisoč evrov kazni je disciplinski sodnik NZS naložil Mariboru zaradi navijačev v prejšnji sezoni, samo finale pokala Slovenije v Celju, ki so ga štajerski ultrasi skupaj s "kolegi" iz Ljubljane spremenili v bojišče, je v klubsko blagajno zarezal z več kot dvanajstimi tisočaki. Na potrditev, da visoke kazni za klub ne odvrnejo vročekrvnežev od novih neumnosti, ni bilo treba čakati dolgo, v tej sezoni se globe z Brda pri Kranju spet kopičijo v pisarnah Ljudskega vrta. Klub pa vse skupaj mirno plačuje. Resnega interesa, da bi iz skupine, ki po Sloveniji in Evropi maha z vijolično zastavo, izločili nasilneže, v Mladinski ulici ni videti. Klub se sicer ob vsakem podobnem dogodku oglasi z (milo) izjavo za javnost, obsodi nasilje, se kdaj celo opraviči, poudari, da redno komunicira z navijaško skupino, a običajno ni treba čakati dolgo na nove izgrede.

Prav ima sociolog Aleš Bučar Ručman, ki je za Večer poudaril, da navijaškega nasilja zgolj nogometna zveza in klubi ne morejo ustaviti, a brez kluba, tistega najtrofejnejšega, za katerim, kot se ob kakih drugih prilikah rad pohvali, stoji največ navijačev, pa tudi ne bo šlo.