Dobil sem ohranjen očetov arhiv; tudi iz partizanskih časov, ki po katerem kakšnih šestdeset let nihče ni brskal. Začel sem urejati dokumente po kronološkem vrstnem redu. Iz vojnih časov so najstarejši iz leta 1943. Med njimi sem naletel na šifrant, ki se mi je zdel zanimiv, in sem ga objavil na facebooku. Videl ga je urednik in me povabil, da o tem napišem kaj več.
Oče, ki ima enako ime in priimek kot avtor tega zapisa, se je rodil leta 1915 blizu Dola pri Ljubljani. Izučil se je za soboslikarja. Vojaški rok je služil 26 mesecev, do leta 1939. Po prihodu od vojakov je delal kot pleskarski pomočnik in med drugim nekaj časa barval Plečnikove Žale. Ob napadu na Jugoslavijo je bil ponovno vpoklican in je razpad stare jugoslovanske vojske dočakal v Zagrebu. Vrnil se je domov, vendar je nacistična vojska zasedla tudi ta del, zato je, da bi se izognil še enemu vpoklicu, ušel v Ljubljano. Tu je bil kratek čas, in ker ni imel več dela, je odšel v Črnomelj. Tam je bil, ob pleskarjenju, aktiven v krajevnem odboru OF. Ko je bil izdan, je šel v ilegalo in nato maja 1942 v Belokranjsko četo. Od borca, kurirja in vodnika je napredoval do obveščevalca; najprej pri prvem belokranjskem bataljonu, nato v Dolenjskem odredu in Petnajsti brigadi. Februarja 1944 je bil poslan na obveščevalni tečaj v Metliko; takoj zatem pa ga je glavni štab (GŠ) NOV in POS poslal na obmejno območje s Hrvaško z nalogo, da organizira obveščevalno točko na območju med Metliko, Karlovcem, Zagrebom in Samoborjem. Ker je bilo to območje vedno bolj pomembno za vodstvo slovenskih partizanov, je bil v dogovoru med GŠ slovenskih in hrvaških partizanov julija istega leta imenovan za obveščevalnega oficirja pri X. (zagrebškem) in VI. (slavonskem) korpusu z nalogo, da slovenskemu GŠ poroča o sestavi, aktivnostih in premikih sovražnih vojsk na tem širšem območju ter vzpostavi redno povezavo s Kozjanskim odredom.
Iz tega časa je tudi pričujoči partizanski šifrant z žigom Obveščevalnega oddelka NOV in POS z datumom 31. 5. 1944. Glede na datum je verjetno, da je to šifrant, ki ga je oče dobil, ko je bil imenovan za obveščevalca pri X. zagrebškem korpusu. V ohranjenem osebnem arhivu je veliko zahtev slovenskega GŠ za posredovanje informacij o razmerah na tem območju in veliko poročil. V tem času je poslal, poleg mesečnih poročil, 216 depeš; ohranjen je tudi original knjige vseh teh depeš. Vsebina za današnji čas ni zelo zanimiva, saj večinoma vsebuje podrobne podatke o nazivih, sestavi, oborožitvi, vodstvu ter premikih in aktivnostih različnih sovražnih vojsk. Obveščevalna točka je delovala pri štabu zagrebškega korpusa in je poleg podatkov, ki so jih zbrali hrvaški obveščevalci, zbirala in posredovala tudi podatke, ki so jih zbrali sami in prek svojih zaupnikov na terenu. Obveščevalna točka je štela osem do deset obveščevalcev in kurirjev ter radiotelegrafista. Mesečna in obsežnejša poročila so prenašali kurirji, pomembnejše podatke in depeše pa po telefonu in radijskih zvezah. Kako so v tistih časih delovale telefonske zveze, si težko predstavljam. Iz očetovega arhiva pa lahko razberem, kako so delovale radijske zveze. Poleg šifer so potrebovali tudi načrt zvez (frekvence) in urnik poročanj. Pomembno je namreč bilo, da sta bili postaji pošiljatelja in prejemnika časovno usklajeni. Domnevam, da je bil radiotelegrafist pri obveščevalni točki tisti, ki je pomembnejšo vsebino prenašal na šifriran način. V ohranjenih dokumentih so šifre večkrat omenjene. Oče je v enem dopisu GŠ prosil za nove šifre, ker bi lahko bile stare, ki so bile dalj časa v uporabi, že kompromitirane.
Bolj kot obveščevalni podatki so na podlagi teh dokumentov zanimive nekatere podrobnosti iz življenja obveščevalcev in kurirjev. Težave so bile z oblačili in zlasti z obutvijo. Oče je dvakrat pisal GŠ, naj kurirjem, ki dnevno prehodijo od 50 do 60 kilometrov, zagotovijo obutev, saj so tako rekoč bosi. In naj jim ne obljubljajo več, da jih bodo opremili na cilju. Sam je prosil za plašč pred zimo, a ga, kot je videti iz korespondenc, tudi ni dočakal. Prav tako so potrebovali denar. GŠ jim je iz Slovenije pošiljal lire, a teh na območju NDH niso mogli uporabljati, zato je prosil za kune. Na koncu so kurirji na obmejnem območju menjali lire v kune in te pred prihodom večinoma že porabili za svoje potrebe. Omenjeno je, da je bila prva kurirska točka na ozemlju Slovenije v Radovici (pri Vrviščarju).
Iz dokumentov je razvidna tudi napetost med hrvaškimi in slovenskimi obveščevalci in enotami. Oče omenja, da je bila ob njegovem prihodu obveščevalna služba zagrebškega korpusa slabo organizirana in ni pokrivala celotnega območja. Prizadeval si je za izboljšave, kot so bile po navodilih GŠ že uvedene v Sloveniji, vendar je pri tem naletel na ljubosumje, češ ne bodo nas Slovenci učili, kako naj delamo. Prav tako niso bili navdušeni nad dodatno in vzporedno organizacijo obveščevalne službe. Včasih niso dajali podatkov z izgovorom, da jih bodo GŠ posredovali sami. Oče je med drugim dobil nalogo, da vzpostavi stik s slovenskim odborom OF v Zagrebu. To mu ni uspelo, stikov dolgo ni mogel navezati, ko pa mu je končno uspelo, odgovora od zagrebškega korpusa ni dobil; rekli so, da se je izgubil. Kasneje pa so povedali, da nima smisla naprej iskati stike, ker so skoraj vsi člani odbora aretirani.
Enigma
Enígma je električna naprava za šifriranje sporočil. Uporabljale so jo nemške oborožene sile med drugo svetovno vojno. Zaveznikom je šifre uspelo razbiti. Zgodovinarji domnevajo, da je to razbitje skrajšalo vojno za nekaj mesecev, če ne za celo leto; ta dosežek naj bi bil onemogočil potopitev kakšnih 400 zavezniških ladij. Iz pričujočega članka pa lahko razberemo iznajdljivost slovenskih obveščevalcev, ki so uporabljali bolj “primitivno”, a še vedno učinkovito šifriranje pomembnih sporočil.
Ker podatkov z obmejnega območja Hrvaškega Zagorja in Medžimurja ni bilo dovolj in ker ni bilo mogoče vzpostaviti stika s Kozjanskim odredom, je GŠ poslal na to območje še enega izkušenega obveščevalnega oficirja, Franca Kocjana, in pomočnika Janeza Kršiniča. V pismu očetu z dne 9. 4. 1945 Kocjan opisuje težke razmere, v katerih so partizanske enote na tem območju, saj so se sovražne enote zaradi bližajoče sovjetske ofenzive združevale in vkopavale, zato so bile kurirske zveze praktično prekinjene. Našteva imena njegovih kurirjev, ki se niso vrnili, in dodaja, da je kurirska točka na Bizeljskem v dveh tednih izgubila pet kurirjev in vodjo. Na koncu obsežnega pisma v rokopisu pa doda, citiram dobesedno in brez popravkov:
"Živiva z Janezom kot dva berača! Raztrgana, ušiva, garjava, brez pare v žepu. Drugi imajo denar, tobak, vsega zadosti, a midva sva odvisna od njihovih milodarov. Ali nisva narodna borca? Ali sva ujetnika ali kaznjenca? Od našega višjega foruma dobivava samo naredjenja in naloge ter koncu koncev še kakšne zafrkancije, a da bi kdo pomislil, mogoče pa kaj rabita, a o tem niti sledi ni. Kot taka raztrganca in odvisneža tudi ne uživava potrebne avtoritete ter nama je zato delo stokrat težje nego sicer. Če ne bi dovolj globoko poznala cilja naše borbe, bi nama volja že klonila. To ni sektaštvo, dragi tovariš, kar sem napisal, to so besede navzgor, ne navzdol."
≈
Jernej Rovšek, pravnik, nekdanji namestnik varuha človekovih pravic, karikaturist in ljubiteljski slikar
Obiščite spletno stran brez oglasov.
