Simbol Prekmurja, ki se poslavlja: Ge so bejli štrki?

Stopim na zavoro in hitro postavim avto ob cestišče. Na travniku ob cesti se razstavlja osem štorkelj. Stari in mladi rod iz dveh gnezd sredi Dupleka. Še preden se dokopljem do fotoaparata, črno-beli oktet že jadra nad mojo glavo. In povrhu Duplek sploh ni evropska vas štorkelj. Naziv nosi Velika Polana, leta 1999 je kraju ta laskavi naslov podelila evropska fundacija EuroNatur - ker je bilo na območju Velike in Male Polane kar osem polnih gnezd. Toda letos, beremo, je naseljeno samo še eno.

Bo štorklja zdaj odletela iz občinskega grba Velike Polane? In kaj jo bo nadomestilo? Kozolec, ki stoji ob Copekovem mlinu? In ki bo po mnenju župana privlačil turiste. Postavili so ga televizijci za namene resničnostnega šova Kmetija in mu dodali starinski videz, da bi "ujeli duh časa izpred sto let". Brez potrebe, kozolcev v tem delu Slovenije nikoli ni bilo, kar najbrž veliko pove o občinskem posluhu za avtentičnost dediščine.

Na Gorenjskem enajst gnezd

Štorklja je od nekdaj simbol Prekmurja, tako kot so cimprače, kot so plavajoči mlini - obojih je komajda še za vzorec. In vse kaže, da se od Prekmurja poslavlja tudi bejli štrk. Populacija te zaščitene ptice v vseh slovenskih regijah počasi narašča - celo na Gorenjskem so letos našteli enajst gnezd -, a v Prekmurju že leta vztrajno usiha. Leta 1999 je tam gnezdilo 87 parov, lani samo 55; letošnji podatki še niso obdelani.

Ornitološka stroka opozarja na načine kmetijske rabe, ki vse bolj jemljejo štorkljam hrano - njihova glavna prehranjevališča so travniki, pašniki, mokrišča. Vse več travnikov v Prekmurju je spremenjenih v njive ali v gnojene, večkrat letno košene travnike, ki postajajo zelene monokulture nekaj vrst trav, puščave brez življenja; ni več velikih žuželk - kobilic in hroščev -, ki so glavna hrana štorkelj, ob miših, voluharicah, tudi kačah in dvoživkah. Mnogi travniki zaradi nerabe zaraščajo, mokri travniki se načrtno izsušujejo, na pašnikih se prakticira čezmerna paša. Dlje ko morata pernata starša po hrano, manjši je gnezditveni uspeh - račun je preprost.

Kritizirati kmete bi bilo krivično - v času presežkov kmetijskih proizvodov na evropskem trgu pač hočejo biti konkurenčni. O kmetijski politiki, kadar spodbuja in nagrajuje z izplačili takšne prakse, ki siromašijo biotsko raznovrstnost, pa si lahko mislimo vse najslabše.

Najbolj nevaren čas za štorklje

V Sloveniji gnezdi med 200 in 300 pari bele štorklje (in le 40 do 60 parov veliko bolj plahe in skrite črne štorklje); lani je bilo po podatkih Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) rekordno leto mladičev - iz 259 gnezd jih je poletelo 588, največ v dvaindvajsetih letih načrtnega nenehnega spremljanja populacije. Letošnje leto ima popolnoma drug obraz - zaradi zelo hladnega in deževnega maja je veliko jajc ostalo neizleženih, veliko mladičev je poginilo. A najbolj nevaren čas za štorklje, še posebno za mlade, bo napočil zdaj zdaj. To je čas selitve, nekaj tisoč kilometrov dolga tvegana pot, na kateri morajo premagati slabo vreme, neurja, stradanje, daljnovodne žice, visoke zgradbe, divji lov ...

Slovenski naravoslovec in pisatelj iz 19. stoletja Fran Erjavec je navedel imena, pod katerimi je bila bela štorklja znana med ljudmi v njegovem času: bogdal, štrk, štrok, roda, žabogolt. V Prekmurju se je izraz štrk, ki se etimološko povezuje s starovisokonemškim izrazom storc, obdržal do danes, druga poimenovanja so šla v pozabo. Izraz roda izhaja iz starocerkvenoslovanske besede jerodij, slednja pa iz grške besede erodios, ki je sinonim za ljubezen. Medtem ko žabogolt zelo jasno govori o jedilniku te ptice (čeprav vemo, da poje veliko več žuželk in malih glodavcev kot žab), pa poimenovanje bogdal govori, da je štorklja sveta ptica, pravi slovenski jezikoslovec Janez Keber. Morda zato, ker štorklje lovijo tudi kače, te pa so v krščanstvu simbol najvišjega zla - hudiča samega.

Mit o štorklji, ki prinaša otroke

Danes starši na "neprimerna" vprašanja otrok ne odgovarjajo več, da jih je prinesla štorklja. A bajke o štorkljinem prinašanju otrok so razširjene malone po vseh celinah. Pri mitu je zagonetno prav to, da o njegovem poreklu skoraj vedno obstaja kup teorij. Toda strokovnjaki se strinjajo, da je bil mit o štorkljah in prinašanju otrok najbolj živ in zasidran na severu Evrope, zlasti v severni Nemčiji in na Norveškem. Izhajal naj bi iz poganskih časov slavljenja poletnega solsticija, ki je imel v severnih starih poganskih kulturah močan pomen - tam je bilo namreč toplote in sonca zmeraj premalo. Ob solsticiju, ko se dan začne krajšati, so prižigali visoke kresove, da bi soncu pomagali ohranjati toploto. V tem času obredov in tudi obilja pridelkov se je sklenilo največ porok. Otroci so bili spočeti v času, ko so se štorklje pričele seliti, in rojevali so se spomladi naslednjega leta, ko so se po devetih mesecih vrnile v svoja gnezdišča. Tako so postale oznanjevalke novega življenja in mita, da dostavljajo otroke.

Simbolni pomen ptice je s stoletji samo še naraščal in postajal tudi vse bolj kompleksen - hiši, kjer je gnezdila, je prinašala blaginjo in srečo, varovala je pred strelo in pred požarom. In nasprotno - kjer so ji razdrli gnezdo, je nad hišo priklicala vse vrste tegob, od ognja v strehi do bolezni ljudi in živali.

Mit o štorklji, ki prinaša otroke, se je šele pred nekaj desetletji preselil v otroške šale. Prav te dni baje mame na vprašanje otrok, kam gre štorklja, ko odda otroka, odgovarjajo: "Stegne se na kavč, si odpre pivo in gleda prenos iz Tokia."