Širjenje obzorja pred predsedovanjem

Čeprav ni bilo okoli toliko predsednikov vlad ali držav in drugih najvišjih predstavnikov evropskih institucij, pa je BSF angažiral plejado kompetentnih in zanimivih govornikov iz evropske in širše mednarodne skupnosti, ki so poskušali s svojih zornih kotov predstaviti letošnjo osrednjo temo, izvore (ne)stabilnosti. Na Bledu so se zvrstile razprave o trajnosti, multilateralizmu, varnosti, migracijah, brexitu, geopolitičnih rivalstvih ter morda najbolj konkretna in visokoprofilna o demokratizaciji Zahodnega Balkana, kar je zaščitni znak in stalnica BSF vsa leta.
Vse drugo se spreminja in precej improvizira. Glede na prejšnja leta se je bistveno spremenilo to, da na dnevnem redu ni bilo Hrvaške oziroma slovenskih pritiskov na domačih tleh na tuje odločevalce, da Hrvaško spametujejo in jo usmerijo na pota spoštovanja mednarodnega in evropskega prava, s tem pa seveda arbitražne razsodbe. Letos nobeden od najvišjih predstavnikov države ni ne posredno, kaj šele neposredno v forumskih ali obforumskih razpravah omenjal Hrvaške ali arbitraže. Še hrvaški zunanji minister Gordan Radman Grlić je bil nekoliko zmeden ob novi taktiki nenaskoka na Hrvaško, tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je tudi on šel igre v rokavicah in celo kot eden od redkih hrvaških politikov, sploh v aktualni falangi vse bolj nacionalistično nastrojenih, nekaj stavkov povedal v slovenščini. O tem, kako sta obe državi prijateljski in da odlično sodelujeta za svetlo prihodnost.
Letošnji BSF je bil torej poskus odmika slovenske zunanje politike od njene kronične monotematskosti, fokusiranosti vseh njenih resursov zgolj na Hrvaško in implementacijo arbitražne razsodbe. Pravzaprav je bilo to nujno tudi v luči drugega slovenskega predsedovanje Svetu EU v drugi polovici leta 2021. Evropski partnerji so imeli vrh glave nenehnega slovenskega teženja z arbitražo, je mogoče slišati iz diplomatskih in akademskih vrst. Ravno ta teden je vlada sprejela osnutek slovenskih prednostnih nalog za predsedovanje Svetu EU čez slabi dve leti, kar naj bi dokazovalo, da so priprave v polnem teku. Slovenske prioritete so zelo splošno opredeljene v kontekstu zavzemanja za varno, trajnostno naravnano in na vladavini prava temelječo EU. Znotraj sledenje kategorije je zamaskiran, v treti plan potisnjen slovenski interes za implementacijo arbitražne razsodbe, če do takrat po nekem zelo optimističnem razpletu že ne bi bila uresničena. A nič ne kaže na to, pa tudi Hrvaška bo svoje prvo predsedovanje že v prvi polovici naslednjega leta gotovo izkoristila za to, da pragmatične evropske politike prepričuje, da še ni pravi čas za implementacijo razsodbe. Mimogrede, obe državi imata zelo podobne prioritete za predsedovanje, saj kar 80 odstotkov dosjejev država podeduje od prejšnje predsedujoče.