Skala je večna. Mi nismo. Že mesece smo na robu brezna

Dviga se visoko nad pokrajino. Vzpon je bil težak, a zdaj si na vrhu, visoko nad svetom. Ko pa se približaš robu, nogi zašibita. Še preden zagledaš brezno, ga zaslutiš, oblije te mrzel pot. Začutiš vroč veter, ki se dviga ob skali iz globočin, v mislih se ti izrišeta strma ostrina stene in neskončna razdalja do trdih, krutih tal, tam daleč spodaj.

Vsak korak proti robu je težji, nogi ne ubogata, srce se hoče iztrgati iz prsi. Skloniš se, z rokami na tleh se po vseh štirih plaziš naprej, na koncu pa objameš orjaško skalo, s celim telesom se raztegneš po njej, da bi ti dala vso svojo čvrstost, vso svojo pradavno moč. Šele tako stabiliziran, in s plitkim, hitrim dihom, pomoliš nos čez rob, da se za trenutek zazreš v globino, v prepad.

Nič ne pomaga vsa stabilnost, večnost, gotovost skale. Nič, da veš, da se že milenije ni premaknila in se še milenije ne bo. Korak, ki ga na trdih tleh narediš, ne da bi pomislil, avtomatsko, suvereno, vsak dan desettisočkrat, postane tu travma, mučenje, skoraj izenačen s skokom v globino. Vse zaradi brezna.

Brezno te ujame že od daleč, preden padeš vanj. Brezno je potencial padca, sugestija klavrnega soočenja s tlemi. Brezno je ultimativna nemoč: ko narediš korak čez rob, je konec. A ta konec traja. Strah pred padcem je strah pred trajanjem padanja, pred neizbežnostjo, v katero drviš, breztežen, a obsojen na smrt.

Že mesece smo na robu brezna. Psihološko, družbeno, bivanjsko, ekonomsko. Apokaliptično.

Koraki, koraki naprej, ki smo jih prej delali nezavedno, a z zaupanjem, da lahko vedno naredimo korak nazaj, so zdaj postali rizične, dokončne odločitve, ki jih ne bo mogoče vzeti nazaj. Vsaka majhna stvar, kjer bi lahko prej rekli - pa poskusimo, je zdaj tragična, bistvena odločitev. Zato raje ostanemo na mestu.

Kako smo se znašli tu?

Velik del odgovornosti nosijo naši voditelji, predvsem njihov način komuniciranja. Pred časom sem za Sledilnik iskal priporočene komunikacijske strategije v (zdravstvenih) krizah. Ni bilo treba iskati dolgo. Krovne zdravstvene organizacije so izvedle raziskave in fokusne skupine in v grobem pravijo nekako takole: ko z javnostmi komuniciraš o kriznih situacijah, bodi prvi, imej prav, bodi kredibilen, pokaži empatijo, pozovi in ne zapoveduj, bodi spoštljiv in deluj transparentno.

Mislim, da mi ni treba posebej pojasnjevati, kako je vlada z Janezom na čelu in Jelkom na troblji dosledno kršila prav vsa ta načela. Ves ta nedelja-zvečer-na-twitterju pingpong, vsa izmišljevanja in dnevno spreminjanje pravil in priporočil, neupoštevanje stroke, veliki covid bavbav, za ene ja, za ene ne pravila, služba okej, privat pa ne; vse to vodi samo v negotovost, v slutnjo brezna. Ko ne vemo, kaj nas čaka jutri, kaj jutri, čez nekaj ur, ko ne vidimo jasne strategije ali poti ven, ko nam lahko - vlada ali virus - vsak trenutek spodnese tla pod nogami, je povsem normalno, da se vržemo na čvrsta tla in se jih oprimemo z vsemi štirimi.

Ne bomo se premaknili, ker je lahko še slabše. Zato se učiteljice nočejo testirati. Zato se ljudje družijo na privatnih zabavah. Zato smo "slabši" od sosedov. Ker tu smo, takle mamo, pustite nas pri miru.

To so dejstva. Vprašanje pa je, ali so odločevalci žrtve tega istega strahu pred breznom, se krčevito oprijemajo vsake, še tako tanke rešilne bilke in iz lastnih črev vlečejo na plano vsakršne, kakršne koli možne rešitve; ali pa gre za stanje, ki avtoritarni, egomanični, paranoidni osebnosti naših vladajočih struktur ustreza? Z drugimi besedami: so nesposobni ali zli?

Bojim se, da oboje.

Po eni strani noben politik ne bi želel krize voditi tako slabo, da zaupanje v vlado in ljudi na ključnih pozicijah pade krepko pod četrtino, tega dela politične znanosti torej ne obvladajo in se zanašajo na spodbujanje in agitiranje majhne peščice vernikov.

Hkrati pa zgodbe glede koruptivnih in netransparentnih nabav covid potrebščin ter konstantni in vztrajni napadi na drugače misleče (samo v zadnjem času Metelkova 6, Radio Študent in Rog) jasno kažejo, da znajo "elite" stanje, ko je družba v krču, izkoristiti za doseganje svojih ideoloških ciljev.

Svojih?

Še bolj bom brutalen. Zaplankani in zabiti so - ne znajo poslušati, poiskati pomoči, ravnati smiselno, smotrno ali dosledno. Zraven pa to s pridom izkorišča edina struktura, ki jo razumejo in ji zaupajo, sistem, ki so ga ponotranjili kot edino alternativo drugemu totalitarizmu: kapital. In kapital jih naredi žleht! Za vsemi temi zgodbami o ukinjanju, uničevanju in razprodajah skupnega in javnega stoji kapitalski interes, ki mu je skupno in javno seveda mrzko.

V skupnem in javnem ni profita.

Medtem torej, ko se cel narod z vodji vred krčevito oklepa trdne skale, ker se nam v temni prihodnosti obeta prepad, nad nami letajo mrhovinarji in trgajo mehko meso mrtvih in šibkih. In to niso slovenski orli, velike profite delajo predvsem mednarodni jastrebi - megakorporacije. Naši profiterji so prej podgane, ki meso, ki pade iz ostrih kljunov, urno vlečejo nazaj v svoje temne luknje.

Smo na začetku konca ali na koncu začetka?

Smo že naredili korak čez rob in gremo samo še v izropano in banalno prihodnost, kjer se bomo kmalu iz potrošnikov spremenili samo še v poceni delovno silo, kjer smo že sredi padca in nas čaka samo še soočenje s trdnimi tlemi?

Ali pa se je morda cesar dovolj razgalil, da vsi gledamo njegova uplahnela, bingljajoča moda. In bomo rekli odločen ne? Vstali in se zavedli, da skala ne gre nikamor in se po njej lahko gibljemo, kamor želimo, vse do roba, če je treba?

Ne vem, ali v tem primeru obstaja opevana srednja pot. Ali lahko to, ali smo država z vsebino in vizijo ali zgolj bazen pasivnih in v usodo vdanih subjektov za kapitalske interese, razporedimo po skali in določimo toliko to, toliko ono.

Skala je večna. Mi nismo.