Smrdljive besede in tiste druge

Ko imate horde potencialnih klavcev, potencialnih posiljevalcev, ki preplavljajo Evropo, ki so funkcionalno nepismeni in nezdružljivi z evropsko civilizacijo, v takem primeru seveda o kakršnih koli dobrobitih migracij ne morete govoriti." (Bernard Brščič, antisemit, rasist, homofob, misogin, filonacist in ksenofob – potencialno, seveda, na portalu Nova24TV)
V dveh sodnih postopkih oproščen upravičenih obtožb za antisemitske izjave, lahko Bernard Brščič neovirano nadaljuje razpredanje tistega, zaradi česar ga v krogu somišljenikov imenujejo mislec. Morda zasebno, v sebi, dejansko misli: toda to, kar javno govori in piše, ne priča o tem. Bernard Brščič samo proizvaja sovražni govor. Lahko ga oprosti še več domačih sodišč, vse do ustavnega, toda nekje bo nekdo navsezadnje zaustavil te presežke komoditete in licemerja. Morda sem preveč optimistična, ker sem minuli teden v Dnevniku v isti številki prebrala dva odlična komentarja – tistega Nataše Kramberger o berlinski publiki, ki se ob projekciji dokumentarca Odraščanje na festivalu novega slovenskega filma glasno krohota ob posnetkih javnega govora v Sloveniji pred referendumom o družini pred nekaj leti in se sprašuje, kako je to sploh mogoče, ter Hane Hawlina o šarlatanstvu Jordana Petersona. Temu sledi žalostno spoznanje, da se še mnogo hujšim domačim primerom več ne znamo niti smejati. Zato pa je nekdo, ki smeh dobro pozna, predsednik vlade, zbral moč, da izpostavi najbolj banalen vidik perpetuiranja sovražnega govora – treba je udariti po žepu. Smrdljive besede so za to še posebno občutljive. Takšno gesto bi še bistveno prej, pred to vlado, pričakovali od predsednika države, toda on se drži svoje obljube, da bo nevtralen in da se ne bo odzival na kar koli, tako tudi ne na jasno propagandno grožnjo, ki nakazuje družbo surovih delitev, krivic in ogrožanja svobode: smrad sovražnih besed, groženj, zlorab in žalitev je medtem postal takšen, da ne pomaga več niti elegantno prislanjanje robcev na nos. V takšni situaciji primer Bernarda Brščiča, stalnega in karierno brezupnega političnega sopotnika, pomeni še samo mučno nadaljevanje istega, medtem ko se na strani, ki opaža in kritizira porast sovražnega govora, pojavlja vse več novih glasov, vse več hladne resnosti pri prepoznavanju nevarnosti, vse več vrhunskih ustanov in vse več dobrega zaznavanja in neizpodbitnih argumentov. Panike ni na tej strani, temveč na tisti drugi in Bernardu Brščiču se vse manj oprošča in je vse bolj trajno stigmatiziran kot antisemit. Škode, ki jo je naredil svojim, tudi tožibabam iz Evropskega parlamenta, ni moč izmeriti. Sta morda pri njem dobila navdih ilustrator in oblikovalec domoljubne povesti, ki sta ustvarila neverjetno primitiven lik Anžeta? Ali pa morda gre samo za zlorabo neke otroške risbe?