Smrt satire

Kakršenkoli genotip Slovenci že imamo, je naš IQ v primerjavi z balkanskimi narodi dokaj izstopajoč in bližje zahodnemu germanskemu genetskemu kontinuumu." (Mitja Iršič, portal Nova24TV, 3. 4. 2019)
Smrt satire nastopi tedaj, ko jo zamenja citat. Še huje je, ko se ne moremo več niti smejati, ampak zamrznemo. To, da je Mitja Iršič popoln ignorant, je dovolj dobro dokumentirano, in to, da piše o šolskem sistemu, katerega neuspeli proizvod je tudi on, je še bolj neprijetno. Odgovor ni v tem, da se takemu liku ne posveča pozornost, saj odgovor pošiljamo pravzaprav sebi, ne temu brezvezniku. Imata javnost in vsak državljan posebej pravico, da dopustita razraščanje nasilne neumnosti? Nikakor, obstaja vendarle neka državljanska in kolektivna odgovornost, da se odzovemo, tudi kadar zakonska določila niso kršena. Propaganda tega tipa ni brez učinka – je vsaj vzpodbuda za frustrirane in tiste z diagnozami, da se masovno odzivajo na omenjenem portalu. In v tem primeru domnevna germanska intelektualna superiornost mučno spominja na eno od stalnic goebbelsovske propagande.
Da bo še bolj jasno: Šiško je še vedno smešen, zadostuje, da spregovori. Ustanovitev stranke Dom pa ni več smešna, kljub hihitanju Lucije Ušaj in piskanju Bernarda Brščiča. Njun vulgarni antisemitizem in rasizem sta z ustanovitvijo stranke "normalizirana", saj sta očitno dobila potrebne dokumente in nihče ni postavil administrativne prepreke političnemu nastopanju, ki krši slovensko ustavo. Ušajeva, in to kot odvetnica, javno izjavlja, da v državi obstajajo "neavtohtoni" državljani, kar pomeni, da resno napeljuje na neenakopravno, torej protiustavno obravnavo te "kategorije"; Brščič dvomi o dejstvih o holokavstu v Evropi med drugo svetovno vojno, kar bi bilo kaznivo v večini držav v EU, vendar v Sloveniji takšno izjavljanje ni sankcionirano, čeprav je tudi tu nedvomno protiustavno. Dva izrazita kršitelja ustave ustanovita stranko, njen program še ni znan, toda če sodimo po njunih besedilih in izjavah, vsebuje skrajni agresivni nacionalizem z rasizmom, segregacijo, revizijo evropske zgodovine, nestrpnostjo do vsega in vseh drugačnih ... seznam bi bil preveč dolg. Se bo politika, sodstvo ali vsaj policija vendarle odzvala in onemogočila uresničitev načrta, katerega namen je rušiti državno ureditev, in to še bolj očitno kot v primeru Šiška? Veliko upanja ni: Jelinčič je nedavno na državni televiziji naredil vse, kar je potrebno, da bi bil lahko obtožen v skladu z obstoječim zakonom o sovražnem govoru (grožnja s smrtjo, opis usmrtitve, pri tem preverjeno poseduje orožje). Kako je mogoče, da državna televizija ni vložila prijave?
Toda vse še ni izgubljeno – spomnimo se pogovora o svobodi govora in sovražnem govoru pri predsedniku Pahorju. Gledano s perspektive dogodkov, ki so sledili, od sojenja Strehovcu in njegovega moralnega padca, preko najnovejših izpadov, dejanj nasilja, zagovarjanja Orbana, pa do Jelinčiča, Šiška in končno stranke Dom, se zdi ta sestanek z eminentnimi in strastnimi zagovorniki svobode izražanja od Petriča navzdol prej nekakšna satirična predstava. Razumne glasove so povsem zasenčili nesmiselni argumenti, nadutost, slabo prikriti strankarski interesi, podkupljivost, licemerje ...! Posnetek tega sestanka je že zdaj dragocen in res bi ga lahko prenesli na sceno, da bi nas nasmejal in poučil o tem, kako se strokovnjak ne sme obnašati. Samo pomislimo, kako je ta karierni korak izpeljal izbrani uvodničar in od nedavnega kandidat za evropskega poslanca Žiga Turk: občinstvo bi se danes zvijalo od smeha. Z drugimi besedami rečeno, ta semenj ničevosti je kaj hitro pokopala stvarnost, ki jo je na sestanku prevladujoča nerazumna večina z vso odločnostjo zanikovala in napadala vse, ki so znali predvidevati bolje. In to za tiste, ki si niso lagali, sploh ni bilo tako težko. Kakorkoli že, če si šibak v predvidevanju, tega ni priporočljivo početi javno.