Sodba je dokaz, da se da

"Zakaj mene ni strah? Ne vem. Nikoli me ni bilo strah. In vedno sem bil trmast," z nekaj previdnosti odgovori Endre Mesaroš. Sedi v prostorih Konfederacije sindikatov 90 Slovenije (KS 90) v Kopru. V pisarno sindikalnega pravnika z mizo, polno papirjev, in visokimi omarami so prinesli tri dodatne stole. Voznik avtobusa in predsednik Sindikata voznikov avtobusov Slovenije odgovarja z dobrodušno neposrednostjo, a zdaj pomolči. "Res pa me je bilo na začetku strah, kako bodo hčerki in žena sprejele vse to. A ko sta mi hčerki rekli 'Tata, te podpiramo' in ko mi je žena smeje dejala, da me predobro pozna in ve, da se nisem nikoli bal, ko sem začel s sindikalizmom, pa je tudi slutila, da ne bo lahko ... Hvala bogu, smo 'zgurali'," sklene opis zadnjih dobrih 16 mesecev, ko je ostal brez službe, brez vsakega prihodka, a z neomajnim prepričanjem v sindikalni boj.
Četrtega januarja, pred dvema tednoma, je od odvetnice Brankice Savić izvedel, da je tudi višje delovno in socialno sodišče potrdilo sodbo prve stopnje in v celoti zavrnilo pritožbo njegovega delodajalca Arrive Dolenjska in Primorska. Arriva "je s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v tožnikovo svobodo izražanja" je višje sodišče pravnomočno potrdilo, da dolžnosti lojalnosti in diskretnosti ob upoštevanju sodne prakse slovenskih sodišče in evropskega sodišča za človekove pravice ne morejo poseči v svobodo izražanja delavcev, še posebej če gre za sindikalne zaupnike, ki jih tudi delovnopravna zakonodaja posebej ščiti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višje sodišče je potrdilo, da so bili prvi očitki delodajalca aprila 2017 neutemeljeni in je zato bila krivdna odpoved nezakonita, pa tudi kasnejša kršitev iz julija 2017, ki je bila očitana Endreju Mesarošu, "nima takšne teže, da bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi".

"To je vaša odpoved"

Dopis o odpovedi iz krivdnih razlogov so v podjetju podpisali v četrtek 10. avgusta 2017. Endre Mesaroš je tedaj ravno štel dneve pred ponedeljkom, 14. avgusta, ko je bil dogovorjen, da nastopi letni dvotedenski dopust. Kot po navadi je tik pred tem oddelal še nedeljsko dežurstvo. Bila je običajna, vroča, avgustovska nedelja. Vstal je kot vedno zadnjih nekaj let ob štirih zjutraj. Ob petih je začel z vožnjo in se okoli devetih vrnil na koprsko parkirišče. "Zazdelo se mi je čudno, saj sem na postaji zagledal tajnico in še dve ženski. Zavedel sem se, da zelo verjetno iščejo mene. Parkiral sem in obsedel," se spomni. Ženske so se res približale avtobusu in predstavnica odvetniške pisarne, ki jo je najel njegov delodajalec, je stopila na avtobus.
"'Veste, gospod, tole boste podpisali. To je vaša odpoved,' mi je dejala.

"Voznik je vedno kriv"

Arriva, tedaj s sedežem še v Nemčiji, je prevzela podjetje Veolia leta 2013 v širšem evropskem nastopu na tržišče potniškega cestnega prometa. V Sloveniji je tedaj pridobila tako delež v Arrivi Štajerska (ki je trenutno 76-odstoten, op. p.) kot v Arrivi Dolenjska in Primorska, kjer ima podjetje Arriva International, od leta 2016 s sedežem v Veliki Britaniji, več kot 99-odstotni delež. Spomladi 2015 je Arriva Dolenjska in Primorska postala tudi edina lastnica škofjeloškega Alpetourja, ki ima v lasti tudi podjetje za prodajo, servis in tehnične preglede Integral Avto in Arrivo Kam-Bus. Direktor, prokurist oziroma predsednik uprave v vseh petih Arrivinih podjetjih v Sloveniji je Bo Erik Stig Karlsson. Podjetju smo dvakrat poslali vprašanja, a nanje nismo prejeli odgovorov, prav tako nismo dobili odgovorov na vprašanja iz matičnega, nemškega podjetja.

Čas za ignoranco

"Na začetku, ko sem voznikom omenil sindikat, so mnogi skoraj skočili s stolov. 'Tega ne smeš omenjati!' so mi rekli. Vprašal sem jih, kje za vraga živijo." Navezal je stik s KS 90 in prosil za pomoč Damjana Volfa. Izkušeni sindikalist, ki se je z delavci boril ob propadanju gradbene industrije v Ajdovščini, pravi, da je v panogi cestnega potniškega prometa naletel na ureditev in razmere, ki jih ni srečal nikoli nikjer drugje. "To je idealen sistem izkoriščanja delavcev," je prepričan. Voznikom, ki vozijo na razdaljah, daljših od 50 kilometrov, se ne obračunava efektivni delovni čas, ampak imajo v kolektivno pogodbo vključen tudi zakonsko predviden čas razpoložljivosti. To je čas, ko čakajo od prihoda na postajo na uro, ko bodo spet lahko vžgali avtobus in odpeljali linijo v povratno smer. Včasih čakajo pol ure, včasih tri ali štiri. Za ta čas so plačani le 30 odstotkov urne postavke. "Soočamo se z velikimi težavami, saj so delavci odsotni od doma tudi po 300, 350 ali celo 400 ur na mesec, a na koncu vseeno nimajo izpolnjene efektivne kvote 174 ur delovnih ur vožnje mesečno," opisuje realnost fleksibilnosti delavcev sindikalist. "To je edina dejavnost, kjer je delodajalcem uspelo doseči, da se je cena slabe organizacije delovnega procesa prenesla izključno in v celoti na pleča delavcev," pojasni Damjan Volf, da so hkrati dodali korenček, ki delavce prepriča, da si želijo biti mobilni delavci z razpoložljivim delovnim časom. Če so, je njihova urna postavka višja od tiste, ki velja za efektivne ure voznikov na mestnih linijah, krajših od 50 kilometrov. Višja urna postavka zveni za delavce privlačno, a na koncu se izkaže, da je čim večje število voznikov, ki spadajo med mobilne delavce, predvsem v interesu delodajalca. Tako lahko ta ob koncu meseca delavce, ki so mu na razpolago po več kot osem ur dnevno, plača manj, kot bi jih, če bi delali efektivnih osem ur. "Mnogi vozniki vozijo z užitkom. Radi opravljajo svoje delo: všeč jim je stik s strankami, biti na terenu. A nenadoma pride do zanimivega pojava in stiske: družine razpadajo. Delavk in delavcev voznikov, kot delajo zdaj, ni nič doma," opozarja Damjan Volf.

Vsi smo sindikat

Že leta 2015 sta z Endrejem Mesarošem skupaj odšla na pogajanja za podjetniško kolektivno pogodbo pri Arrivi Dolenjska in Primorska. Delodajalcu je uspelo ohraniti razdrobljenost sindikatov tudi s tem, da se v vsakem podjetju skupine Arriva v Sloveniji pogajajo s sindikati ločeno. "Besede Arrivinega predstavnika Aljaža Vuka sem tedaj vzel zares," se spomni Damjan Volf. "Rekel je, da se strinja z vsemi našimi zahtevami, a naj to uredimo na panožni ravni."

Nov trend: uvoz delovne sile

Ko je spomladi 2015 Arriva prevzela tudi Alpetour, so bili delavci na Gorenjskem samozavestni. "Odločeni so bili, da ni mogoče in da ne bodo dopustili, da bi šli delovni pogoji na slabše. A so nato že prvo leto po prevzemu razmišljali o stavki. Jeseni 2017 so bili z nami v daleč največjem deležu," se spominja Damjan Volf. Razlika v pogojih dela je bila hitra in očitna. "Kot družba in država smo dovolili, da je dejavnost cestnega potniškega prometa postala dobičkonosna. Zato so danes v tej panogi največji zaposlovalec podjetja, ki zasledujejo logiko maksimizacije dobička. Mi vidimo, da so strnili vozne rede in da silijo voznike v delovnem pogoje, ki lahko tudi ogrozijo varnost. Leta 2013 so se enostransko odločili, da bodo prenehali plačevati poklicno zavarovanje voznikom, četudi je to obvezno in je zakon jasen. A videli so, da ni nadzora in posledično ni sankcij," opozarja sindikalist na neopravičljivo odsotnost državne regulacije sektorja, ki je v javnem interesu. Pred stavko jeseni 2017 so imeli redne sestanke z delodajalcem. Namesto zbliževanja stališč in pisnih zavez so slišali, da lahko vozniki odidejo drugam. "In mnogi so odšli," zmaje z glavo, da zdaj delodajalec ponuja nagrade delavcem, če pripeljejo nove sodelavce. "Opazen je tudi nov trend: uvoz delovne sile. Nič nimamo proti sodelavcem, ki pridejo iz drugih držav, vse pa imamo proti delodajalcu, ki želi z novimi delavci izničiti legitimne zahteve delavcev po višjih osnovnih plačah in boljših delovnih pogojih. V nekaterih primerih Arriva celo spodbuja, naj delavci pridejo z družinami, saj vedo, da bodo taki delavci pripravljeni požreti več, ker je zanje več na kocki," pojasni Damjan Volf. Med stavko jeseni 2017 ga niso pustili do stavkajočih članov sindikata, Arriva je najela celo zasebno varnostno podjetje. "Pred stavko delodajalca niso zanimale naše stavkovne zahteve, ampak zgolj stavkovni minimum - njihova zahteva je bila, da morajo voziti vse linije kot običajno," se spomni Damjan Volf napornih dni, polnih groženj, molka inšpektorata za delo, a na koncu tudi dogovora z delodajalcem, ki je zahteval, da podpisani sporazum ne pride v javnost.