Srednja Evropa - iskanje izgubljene identitete

Koronavirus je namreč botroval odpovedi mnogih letošnjih tovrstnih tradicionalnih zunanjepolitičnih dogodkov, celo srečanja v Davosu v začetku leta 2021. Organizatorji letošnjega foruma so v razmerah vseprisotnih prepovedi socialnega druženja namreč premogli dovolj poguma, da s hibridnim dogodkom presežejo dilemo med virtualnim dogodkom in nedogodkom. Tudi glavne obravnavane vsebine ustrezajo aktualnim mednarodnim izzivom: kakšen bo svet po pandemiji covida-19. Glavni panel voditeljev, predsednikov vlad, pa naj bi predvsem iskal odgovore na vprašanja, kakšna naj bo Evropska unija v pogojih brexita in pandemije koronavirusa. Udeležba visokih predstavnikov (dva predsednika države, sedem predsednikov vlad, šest zunanjih ministrov) je bila na zavidljivi ravni ne glede na to, da so prevladovali voditelji držav srednje Evrope. Slednje pa je, razumljivo, narekovalo ton in vsebino razprav, ki je v središče postavilo položaj srednje Evrope v Evropski uniji. No, od tod naprej pa stvari niso več tako preproste in enoznačne.

Kaj je narobe? V osnovi nič, a vrag vedno tiči v detajlih

Poglejmo najprej, kaj je v osnovi narobe s tako zasnovanim vsebinskim konceptom letošnjega blejskega foruma, z udeležbo tako rekoč vseh visokih predstavnikov Višegrajske skupine in povrhu še predsednika Srbije, s forumom, ki je o Evropski uniji razpravljal iz perspektive Srednjeevropejcev, pa čeprav se jih drži oznaka, da gre za suverenistične, iliberalne politike, ki delujejo v nasprotju z nekaterimi temeljnimi vrednotami, na katerih je utemeljena Evropska unija. V osnovi nič, a vrag vedno tiči v detajlih.
Iskanje slovenske zunanjepolitične identitete je neke vrste travma, ki nas spremlja že polnih 30 poosamosvojitvenih let. Kot sem nekoč že zapisal (Zmote slovenske zunanje politike, Večer, 13. junij 2020), smo ves ta čas vedeli le to, česa nočemo, kje geopolitično ne želimo biti (ne v srednji Evropi, še manj na Balkanu), nismo pa natančno vedeli, kaj hočemo, kateremu geopolitičnemu prostoru želimo pripadati. V sredini devetdesetih let je bila za Slovenijo opcija tesnejšega srednjeevropskega povezovanja odprta in realna, celo članstvo v Višegrajski skupini. To možnost je takratna Drnovškova vlada zavrnila. Višegrajska četvorka je v letih, ki so sledila, utrjevala svoje skupno nastopanje v mednarodnem prostoru in s tem krepila zunanjepolitični položaj vsake od članic. Njihovo delovanje je temeljilo na iskanju najmanjšega skupnega imenovalca pri zasledovanju skupnih zunanjepolitičnih ciljev. Ta potreba je bila vedno prisotna in prepoznana. Pragmatično zagotavljanje uresničevanja skupnih zunanjepolitičnih ciljev je prevladalo nad razlikami in celo spori, ki sicer tudi obstajajo v bilateralnih odnosih med njenimi posameznimi članicami (najočitnejši so spori zaradi položaja manjšin med Slovaško in Madžarsko). To veliko govori v prid tezi, da v primeru Višegrajske skupine ne gre za enoten ideološki blok držav, temveč za pragmatično zunanjepolitično odzivanje njenih članic na razmere v mednarodnem okolju. To odzivanje je bilo prvih deset let usmerjeno zlasti v zagotavljanje boljših pogajalskih izhodišč za njihovo članstvo v Natu in EU, kasneje pa predvsem v zagotavljanje ustreznejšega položaja znotraj EU.
Za Slovenijo je bil mlačno-hladen odnos do srednjeevropskega sodelovanja in povezovanja v skoraj 30-letnem obdobju značilnost tako levih kot desnih vlad, brez razlike. Ali sedanja vlada Janeza Janše, ki se očitno tesneje oslanja na Višegrajsko skupino, popravlja napako Drnovškove vlade izpred skoraj 30 let? Kaj se je torej zgodilo na letošnjem Blejskem strateškem forumu oziroma katere so okoliščine, ki so dozorele za takšen zunanjepolitični premik danes, ni pa jih bilo ob prvih dveh vladah Janševe SDS, v letih 2004 in 2012?

Glavno sidrišče Slovenije

Očitki, da Janševa vlada to počne mimo in v nasprotju z obstoječo strategijo zunanje politike Slovenije ne vzdržijo resne presoje. Seveda se teh očitkov ne da odpraviti s suhoparnim, pravno-legalističnim pristopom, ki s citiranjem teksta strategije na 13. strani poskuša utemeljevati dosledno spoštovanje sprejete strategije s strani te vlade. Prav tako ni mogoče kar tako pritrditi tistim, ki trdijo, da je tesnejše navezovanje te vlade na Višegrajsko skupino v nasprotju z obstoječo zunanjepolitično strategijo.
Zunanjepolitične strategije se običajno zapisujejo na način, ki je dovolj splošen, da dopušča potreben manevrski prostor za konkretno izvajanje zunanje politike v praksi, a še vedno v okvirih njenih temeljnih usmeritev, vrednostnih okvirov in zasledovanja slovenskih nacionalnih interesov. In tu ni dvoma, tudi ko gre za slovensko strategijo: njeno glavno sidrišče je v jedru močne, enotne in poglobljene Evropske unije in v čezatlantskih odnosih. Kako aktualna vlada uresničuje svojo zunanjepolitično strategijo, je stvar legitimne politične in strokovne presoje. Pri tem je eden od elementov za tovrstno presojo dejstvo, da se zunanjepolitična usmeritev v svojih osnovnih premisah zelo redko spreminja ne glede na spremembe vlade oziroma stranke na oblasti, razen ko gre za bistvene notranjepolitične spremembe.
Kaj se je torej spremenilo glede tega vprašanja v letu 2020 in se je ne nazadnje odrazilo tudi na letošnjem Blejskem strateškem forumu? Zgodilo se je dvoje: brexit v mednarodnem okolju in prevlada notranje nad zunanjo politiko v političnem diskurzu vladajoče SDS.

Stara in nova Evropa

Zgornje zamere Srednjeevropejcev so v precejšnji meri upravičene. Veliki širitveni pok leta 2004 je bil pospremljen z vidnimi pričakovanji srednjeevropskih držav, da se po 60 letih končno popravlja krivica tem državam, ki jih je rezultat druge svetovne vojne odstavil onkraj berlinskega zidu, da se s širitvijo EU Evropa končno ponovno združuje in da postajamo vsi enakopravni in enakovredni člani iste družine evropskih narodov in držav. Da ni in ne bo ravno tako, je že leto dni pred širitvijo EU nakazal ameriški obrambni sekretar Donald Rumsfeld, ki je v kontekstu pozicioniranja evropskih zaveznikov pred ameriškim napadom na Irak Evropo razdelil na staro in novo Evropo, pri čemer je pri slednji mislil na nove članice EU. Za dober del stare Evrope nove demokracije še vedno ostajajo zgolj nove članice EU, države na vzhodu, onkraj nekdanjega zidu. Ta občutek je stvaren in dejansko krivičen do novih članic EU. Evropska unija ni zgolj skupni trg, ki omogoča razvitejšim ekonomijam lažji dostop do novih trgov, je mnogo več. EU naj bi z instrumenti ekonomske politike, kamor sodijo tudi kohezijski skladi, omogočila čim hitrejše zmanjševanje razlik v razvitosti posameznih njenih članic. To je EU dokaj uspešno počela pred desetletji v odnosih med severom in jugom, precej manj učinkovito pa kasneje v odnosih med zahodom in vzhodom. To je na primer eno od vprašanj, pri katerih je Višegrajska skupina znotraj EU nastopala enotno, z večjo ali manjšo učinkovitostjo. To je vprašanje, ki je med drugim vir frustracij med novimi članicami, tudi Slovenije. Pa vendar ostaja dejstvo, da v minulih 16 letih, odkar so te države v EU, ne Višegrajska skupina ne preostale nove članice Evropski uniji niso ponudile tehtnih in celovitih premislekov, idej ali predlogov za prihodnost unije.

Premislek o prihodnosti EU

Ali je bil 15. Blejski strateški forum s prevladujočo srednjeevropsko zasedbo namenjen temu? Ali pa je bil namenjen zgolj kot uvod v razpravo, ki naj bi ponudila skupne iztočnice za Konvencijo o prihodnosti EU, ki naj bi se začela še letos in nadaljevala tudi v času slovenskega predsedovanja EU. Mogoče. V vsakem primeru bi bil to dobrodošel pristop in prispevek srednjeevropskih držav k skupnemu premisleku o prihodnosti EU.
Vendar tega na Forumu nismo videli, zato bi lahko rekli, da je šlo za zamujeno priložnost. Panel voditeljev namreč v tem pogledu ni ponudil ničesar tehtnega, premišljenega, zgolj nabor individualnih refleksov, katerih edina skupna točka je bil neke vrste kalimerovski resentiment do Bruslja in EU.
Ostaja odprto, v kolikšni meri je k temu pripomogel nepredvidljivi britanski moderator panela voditeljev, Nik Gowing, ki je s svojimi vprašanji o vladavini prava in demokratičnem deficitu sodelujočih očitno odstopil od dogovorjenega koncepta razprave voditeljev. Bilo pa je očitno, da je s svojimi vprašanji vse sodelujoče spravil v veliko zadrego. Tako smo od presenečenih voditeljev namesto idej o prihodnosti EU poslušali apologetske izjave o njihovih nacionalnih politikah. Tako smo na primer tudi slišali, da v političnem kontekstu splošna javnost ne obstaja, da obstaja samo izražena volja volivcev - izjava, s katero bi se težko strinjal Adam Michnik, znani poljski disident in soustanovitelj Solidarnosti, še manj pa številni predstavniki civilne družbe, ki te dni demonstrirajo v Belorusiji. Med voditelji omenjene različne zgodovinske izkušnje, recimo, med starimi in novimi demokracijami lahko pomagajo razumeti še vedno prisotne razlike med enimi in drugimi, ne morejo pa biti enim razlog za občutke večvrednosti kakor tudi drugim ne kot argument za utemeljevanje enakovrednosti ali celo večvrednosti politike suverenizma in iliberalnih vrednot. Evropska unija je pač utemeljena na sistemu liberalnih vrednot in takšna mora biti tudi njena prihodnost.