V muzeju, kjer delam, poznamo številne zgodbe o hudih časih. Še več, hranimo dokaze, da so ljudje vse te hude čase ne le doživeli, ampak tudi preživeli. Zato sem se pred nekaj dnevi namuznila domislici na internetu, da so bili naši dedje poklicani v vojno, nas so poslali v fotelj, to pa bomo že vzdržali. In res bomo, čeprav so slike iz trgovin in lekarn zadnje tedne dale misliti, da sledi apokalipsa, in predvsem, da bomo v tej apokalipsi najbolj potrebovali toaletni papir in moko.
Tudi v našem gospodinjstvu so se naenkrat pojavile kocke kvasa, kar je bilo zame presenečenje. Do sedaj namreč nismo imeli navade pripravljati jedi iz kvašenega testa, a očitno apokalipsa zahteva posebna znanja in spretnosti. Sedaj dnevno, tudi z malo slabe vesti, saj vem, da morda kdo, ki ga čisto zares redno uporablja, kvasa ni mogel kupiti, svojo boljšo polovico priganjam k peki.
Globoko zarezano v spomin
Ljudje smo v pripravah na izolacijo do vrha napolnili shrambe in hladilnike in tudi sedaj vsako jutro skozi okno opazujem dolge vrste pred trgovinami in pred lokalno mesnico. V izolaciji se očitno dobro je, vsaj tisti, ki si to lahko privoščimo. A bili so časi, ko takšnih možnosti ni bilo. O tem obstajajo tudi zgodovinski viri, kot je kuharica, na katero sem naletela v času priprave razstave Oblaki so rdeči, ki smo jo v muzeju odprli ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne. Realnost sveta, ki sem ga zaznala skozi te skromne recepte, se je globoko zarezala v moj spomin.
Skromna knjižica, Varčna kuharica, ki jo je "za slabe in dobre čase sestavila v vojnem letu 1915 Marija Remec", ponuja vpogled v vsakdanjo prehrano v času prve svetovne vojne. Iz nje je jasno razvidno, da se naše "krizno stanje" le težko primerja s tem obdobjem in da nam je v primerjavi s prebivalci Maribora tistega časa dobesedno z rožicami postlano. Ne morem si niti zamisliti, kako bi sodobna mama postregla "otroško juho" po receptu Marije Remec.
Recept se glasi takole: "Razreži polovico stare suhe žemlje, deni jo v lonec in polij s 1/4 litra vrele juhe; lonec pokrij s pokrovko in juho čez 5 minut zlij v skledo." Po mojem bi me moj otrok ob takšni kuhinji pribil na križ, a bili so drugačni časi, in ko si v izjemnih situacijah in želiš preživeti, se pač prilagodiš. Verjetno žemlja v vodi ni nič slabša od kemičnih instantnih juhic, ki jih v hitrici vsakdanjosti še prevečkrat zakuhamo.
Razreži polovico stare suhe žemlje, deni jo v lonec in polij s 1/4 litra vrele juhe; lonec pokrij s pokrovko in juho čez 5 minut zlij v skledo
Le 1400 gramov moke
V času, ko je kuharica nastala, so bile v vseh slovenskih deželah monarhije življenjske razmere izredno slabe, preskrba z živili pa je bila racionalizirana. Za nujne življenjske potrebščine so bile izdane nakaznice. Leta 1915 so lahko na teden za eno osebo kupili 1400 gramov moke in 1960 gramov kruha. Dlje ko je trajala vojna, večje so bile omejitve, leta 1916 pa so bile uvedene tudi karte za sladkor, kavo, maščobo, meso, krompir, mleko, tobak in oblačila.
A družino, tudi tiste njene člane, ki niso končali na bojišču, je bilo treba nahraniti, in ženske, ki so bile zaradi te "vojne vseh vojn" prisiljene prevzeti vse štiri vogale hiše, so to tudi naredile. Marija Remec jim je pri tem na svoj način pomagala. Za izredno varčne gospodinje so bili zagotovo primerni recepti, kot je juha iz ovsenih kosmičev s cvetačo: "V liter vrele juhe stresi štiri polne žlice kosmičev in jih kuhaj 1/4 ure; posebej pa kuhaj eno prav malo na cvetke narezano cvetačo, in ko je kuhana, jo stresi z vodo vred h kosmičem v juho." Seveda pa so se med recepti našli tudi bolj bogati, Remčeva ni pozabila niti na sladice.
Lebensmittelkarten
Tudi v drugi svetovni vojni je bilo čutiti pomanjkanje. Okupator je uvedel posebne živilske nakaznice - Lebensmittelkarten - za kruh, mleko, meso, mast, sladkor in krompir, pozneje pa še nakaznice za obleko, obutev, petrolej, tobak itd. Oskrba s prehrano je predstavljala težavo tudi za partizansko vojsko. Leta 1942 so uvedli dva načina za zagotavljanje zadostne preskrbe partizanskih enot. Prvi način je za pridobivanje hrane predvideval prostovoljni in prislini odkup ter rekvizicijo. Drugi način je predvideval plačilo hrane z obveznicami, boni ali denarjem, kar pa se ni vedno dosledno spoštovalo.
Moj oče, rojen leta 1945, ni priznaval kosila brez mesa
Pekoče koprive
Pa saj smo Slovenci iznajdljivi. Mojemu svaku je v času, ko je živel v Srbiji, nadrejeni, ves začuden, ker si nekdo nabira regrat, dejal, da smo Slovenci res čuden narod – spustiš nas na pašnik in se vrnemo s solato. In glede na to, da nam to gre, vam za konec ponujam še en varčni recept:
"Naberi pekočih kopriv in regrata, liste odberi, operi in vse skupaj skuhaj. Kuhano odcedi in sesekljaj. Napravi redko prežganje iz masti in moke in malo drobno narezanega zelenega peteršilja in čebule. Potem zalij nekoliko z juho ali vodo, pridaj ščep popra in soli; ko nekoliko prevre, pridaj par žlic kisle smetane, in ko še prevre, je jed gotova. To je posebno zdrava prikuha."
Morda pa bomo iz teh kritičnih časov le prišli bolj pametni, varčni, preudarni in bolj zdravi.
* Aleksandra Berberih Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
