Stranke v najožjem smislu definiramo kot široke koalicije posameznikov, ki poskušajo preko volitev prevzeti nadzor nad državnim aparatom. Ker gre za ekipo ljudi s skupnim ciljem, je možnost notranjih konfliktov minimalna. Ampak v praksi ni vedno tako. V zadnjih nekaj letih je slovenski strankarski sistem doživel številne frakture. Pojavile so se nekatere nove stranke, ki spominjajo na interesne skupine posameznikov, združenih okrog prevzema političnih funkcij. Ideološka oziroma programska identiteta novih strank je nejasna, njihove volilne kampanje pa v glavnem temeljijo na blagovni estetiki (všečni embalaži brez vsebine) in sodobnih orodjih politične komunikacije.
Identiteta novih strank v glavnem ne odraža družbene realnosti, ampak temelji na ideološkem dojemanju politične realnosti. Politična formula, ki bi jo v Sloveniji simbolično enkrat lahko poimenovali "moralno odgovorna politika", drugič pa "novi obrazi v politiki", je zamenjala politično formulo, v okviru katere je politična elita dve desetletji od slovenske neodvisnosti reproducirala ekonomske, politične in ideološke pogoje, potrebne za ohranjanje svojih favoritov na politični sceni.
V tako spremenjenem strankarskem sistemu je rezultat volitev veliko bolj kot od strank (kandidatov, programov in kampanj), odvisen od konteksta, v katerem volitve potekajo. Zato se dogaja, da nove stranke na enih volitvah dosežejo dober rezultat, na volitvah čez nekaj mesecev pa doživijo popoln debakl. To se je leta 2014 zgodilo stranki SMC, letos pa stranki LMŠ. Obe sta po uspešnem nastopu na državnozborskih volitvah le nekaj mesecev kasneje na lokalnih volitvah dobili veliko manj glasov.
Volilna kampanja ima omejene učinke. Pomembno je politično okolje. Treba je le najti kandidata, ki je v določenem trenutku izvoljiv in mu uspeva pripovedovati zgodbo, kakršno si občanke in občani željo slišati
