Glorija Lorenci
Zamislite si, da se je zgodi vam. Zamašeno stranišče, na pomoč pokličete vodovodarja. Ko njegov pomočnik stopi v kuhinjo, zagleda tam 15 velikih škatel, v katerih je 20 tisoč gomazečih debelih belih gosenic. Od groze in studa omedli in se sredi kuhinje zgrudi.
Vam se ni zgodilo, to je izkušnja dr. Rebeke Berčič, veterinarke z doktoratom iz biokemije in molekularne biologije. "Ker je nepričakovano padla zunanja temperatura, smo škatle z gosenicami pač začasno prestavili v kuhinjo, na toplo," se smeji. "Lepe živali so, prijeten občutek je, če jih daš na dlan, mehek in svilnat. In tako kot nekateri ljudje hodijo meditirat v čebelnjake, so hodili tudi v male svilogojnice, kjer se je slišalo nenehno šumenje grizljanja murvinih listov.
Od jajčeca do zapredka
Rebeka Berčič: “Sviloprejka (Bombyx mori) je nočni metulj iz družine sviloprejk, iz njegovih zapredkov pridobivamo svilo. Z imenom sviloprejka običajno poimenujemo njegovo razvojno stopnjo na nivoju gosenice.
Gosenica vrste Bombyx mori se prehranjuje izključno z listi drevesa murve, običajno bele murve, ki ima v primerjavi s črno murvo na otip zelo gladke liste.
Nočni metulj sviloprejka v svojem razvoju preide štiri stopnje: jajčece– gosenica–buba–metulj. Po izvalitvi iz jajčeca se na stopnji gosenice sviloprejka štirikrat levi, torej preide pet faz. V tem času se gosenici v obustnih predilnih žlezah nabira tekoča svilena snov, ki se na zraku strdi. Ko je čas, da se gosenica zabubi, začne iz svilene snovi okoli sebe zapredati ovoj, dragocen svilen zapredek, v katerem se zaščitena gosenica lahko v miru iz bube preobrazi v krhkega metulja.
Za pridobivanje svile je treba ustaviti preobrazbo gosenice v metulja, in sicer na stopnji bube v zapredku. V ta namen svilene zapredke z bubo posušimo in s tem preobrazbo prekinemo. Nato lahko iz zapredkov, namočenih v vroči vodi, svileno nit previdno odvijemo in jo uporabimo v nadaljnjih postopkih tekstilne ali kakšne druge industrije.
V primeru proizvodnje jajčec za naslednjo generacijo oziroma rejo sviloprejk - jajčeca so osnovni rejski material - pa pustimo, da se buba v zapredku preobrazi v metuljčka, ki si z encimi naluknja svilen zapredek in prileze iz njega. Metuljčke nato parimo in pustimo, da na papir izležejo jajčeca, ki jih uporabimo v reji naslednje generacije sviloprejk.”
Povpraševanje po evropski svili raste
A znanstvene raziskave, kmetijska in ekonomska predvidevanja kažejo, da ima svilogojstvo v Evropi spet možnost, da podobno kot v preteklosti postane donosna dopolnilna kmetijska dejavnost. Zato se zdaj v Italiji, Švici, Franciji, Sloveniji in na Madžarskem tkejo povezave med posameznimi svilogojci, največkrat kmeti, tekstilno industrijo in drugimi zavzetimi krogi, da se ponovno vzpostavita domače evropsko svilogojstvo in svilarstvo.
Kitajci imajo velike probleme s svilogojstvom zaradi pretirane uporabe antibiotikov v reji
Svojih ras sviloprejk nismo ohranili
Projekt so začeli z raziskovanjem starih pisnih virov in se zakopali v arhive, pravi Rebeka Berčič o začetku iskanja starih znanj. Iskali so metode, ki so bile že zgodovinsko gledano primerne za svilogojstvo v državah današnje Srednje Evrope. Te metode so namreč primerne za vso Slovenijo, na Primorskem pa se rejci lahko zgledujejo tudi po sicer zelo podobnih različicah italijanskega svilogojstva. Metode so primerne za naše stare drevesne sorte murv ter stare, stoletja selekcionirane ter našim klimatskim, srednjeevropskim razmeram prilagojene genske linije "evropske" sviloprejke. Genetsko jih ohranjajo in prodajajo njihove hibride le še na Inštitutu za svilogojstvo v Padovi. Po zatonu svilogojstva v Evropi so namreč Italijani edini fizično ohranili in kot svoje genetske vire opredelili preostale v preteklosti uporabljane srednjeevropske rase sviloprejk Bombyx mori. Svoje posebne rase sviloprejk jim je v ohranjanje podarila tudi Francija, kajti vsakoletno obnavljanje in ohranjanje sviloprejk zahteva natančno strokovno in znanstveno delo ter državni denar za ohranjanje edinstvene genetske dediščine. S križanjem različnih vrst (tudi divjih) in ras sviloprejk ter s prirejo zdravih jajčec so se sicer tudi v preteklosti vedno ukvarjali za to posebej izučeni rejci oziroma strokovnjaki.
"Odgovora na vprašanje, zakaj se v bivši Jugoslaviji in Sloveniji ni splačalo ali uspelo ohraniti svojih ras sviloprejk vsaj kot genetskega bogastva naroda, ne poznam," pravi naša sogovornica. "Je pa velika škoda, da smo to izpustili iz rok. Na območju Slovenije in Madžarske je bilo svilogojstvo prisotno več stoletij, panoga je zamrla pred nekaj desetletji in vse, kar je ostalo od nekoč pestre preteklosti, je nekaj starih murvinih dreves.
Italijan dr. Luciano Cappelozza je naredil ogromno za odkrivanje zgodovinske dediščine svilogojstva, za postavitev muzeja svilogojstva v Padovi, njegovi pisni viri so bili osnova, na kateri smo gradili vpogled v zgodovino, v okviru projekta sodelujemo z njegovo hčerko dr. Silvio Cappelozza s padovskega inštituta za svilogojstvo."
"Včasih nisem mogla spati od stresa, ampak tako je zato, ker še ne znaš, ker se še loviš ..."
Zelo zelo čudaška družina
V standardni, mednarodni rejski enoti, poljudno poimenovani "box" ali škatla, je okoli 20 tisoč jajčec, razlaga Berčičeva. Izležene gosenice do zapredanja pomlatijo od 500 do 600kilogramov murvinega listja, gojitelj pa iz enega boksa pridela od 30 do 40 kilogramov kokonov.
V začetku leta so v okviru projekta organizirali posvet svilogojcev. "Po občutku bi rekla, da od dvajsetih ljudi, ki pokažejo zanimanje, dva ali trije resno zagrabijo. Kar je nekako pričakovano - vseeno ne gre za povsem preprosto dejavnost, ampak za skrbno in natančno delo."
“Po občutku bi rekla, da od dvajsetih ljudi, ki pokažejo zanimanje, dva ali trije resno zagrabijo”
Najprej zapredki, potem slovenska svila
Je kdo videl jamamaja?
Genetske linije sviloprejk v naravi ne preživijo, je pa še v naravi najti divje sviloprejke. Rebeka Berčič pravi, da preučujejo tudi možnost uporabe divjih, v naravi prostoživečih sviloprejk, za pridelavo tako imenovane tasar svile. Po bolezenski krizi klasičnega evropskega svilogojstva se je v Sloveniji odvila zanimiva zgodba: leta 1866 je podjetnik Jan Mach dobil jajčeca velikega metulja jamamaja (Antheraea yamamai), divje, odporne sviloprejke, ki je izvorno iz Japonske. V vasi Veliki Slatnik pod Gorjanci je poskusil rejo kar prosto v naravi na hrastu. Reja mu je lepo uspela, a očitno je nekaj kokonov ostalo skritih na drevesu in v naslednjem stoletju je vrsta začela naseljevati okolico. “V hrastovo -bukovih gozdovih se očitno sijajno počuti, od nas se je vrsta razširila tudi v sosednje države. V Evropi se že kaže interes po svili jamamajev, ki je prav posebna, unikatna. S filogenetsko analizo bi želeli ugotoviti, ali se je v prilagajanju na naše okolje tudi genetsko spremenil in postal nekakšna ‘poslovenjena divja sviloprejka. Jamamaji so opredeljeni kot tujerodna, invazivna vrsta in niso zaščiteni. Njihovi kokoni so veliki in velikokrat jih najdemo v hrastovih in mešanih gozdovih. Če kdaj kdo najde velikega metulja jamamaja ali njegov zapredek - tudi če ni prepričan, kaj natančno je našel - ga lepo prosim, da me obvesti in mi ga podari za filogenetsko analizo.”
Prihodnost brez kemije
"Predvsem pa bomo delali na tem, da bi v Sloveniji vzpostavili rejo brez vsakršnih kemičnih dodatkov, brez antibiotikov. Kot veterinarka vem, da ta že kar strašljiva človeška rezistentnost na antibiotike ne izhaja iz prekomernega zdravniškega predpisovanja receptov za antibiotike, kot slišimo in beremo. Ta rezistenca prihaja preko živali. Številne živali so dandanes 'pitane' z antibiotiki in ne gre za nikakršno preventivo pred boleznimi, pač pa za spodbujanje hitre rasti in ekonomsko logiko, gre za profit. Kitajci imajo prav sedaj velike probleme s svilogojstvom, ker za svilogojske reje uporabljajo velike količine širokospektralnega antibiotika kloramfenikola, da bi imeli čim večji profit, posledično pa bakterije, ki napadajo sviloprejke, postajajo vedno bolj odporne. Znašli so se sredi velike krize svilogojstva in ne vem, kako jo bodo prebredli. Že po zdravi logiki se visoko intenzivne reje ne obnesejo. Ekološko vzdržno je, če imaš zasajene murve največ na enem hektarju, ne pa na dveh, treh - ker ko se pojavi bolezen, bo zdesetkala nasad. Dobila sem ponudbe iz Uzbekistana in Kazahstana, da bi se lotila projekta svilogojstva na desetih hektarjih murv, pa sem odklonila. Dolgoročno se tako obsežen projekt ne obnese, ker ekološko ni vzdržen. Sodelujoči v projektu smo predvsem za to, da bi se svilogojstva pri nas lotile kmečke družine - na koncu je potrebnih res več rok za nabiranje listja -, in da bi to bila prijetna dopolnilna dejavnost, ki bi prinesla družini 2000 do 3000 evrov na leto, in ji omogočila denimo prijeten dopust."
