Svinjske težave pred našimi vrati

Največji izziv kmetijskega sektorja v Evropski uniji je afriška prašičja kuga," pravi evropski komisar za zdravje živali in varno hrano Vytenis Andriukaitis. Na eni strani majhnost virusa, ki spada med DNA-viruse, na drugi že kar težko dojemljiva velikost problema, ki skrbi Evropo in je Azijo spravil na kolena. Kitajsko leto prašiča se ni dobro začelo - zelo nalezljiva bolezen, ki prizadene in ubije prašiče, domače in divje, vseh kategorij in starosti, in ki je na Kitajskem izbruhnila lani (osem mesecev so kitajske sanitarne službe zagotavljale, da je okužba pod nadzorom), se je do danes razširila v vse kitajske province. V tej največji proizvajalki in tudi porabnici svinjskega mesa na svetu so morali evtanazirati uradno več kot milijon prašičev, neuradna številka, pravijo poznavalci, je gotovo še nekajkrat višja.

Prihaja vedno bližje

Sedaj je pomembno držati bolezen čim dlje od svojih meja, kajti prisotnost bolezni ne le ogroža prehransko varnost držav, ampak pomeni tudi velike ekonomske izgube za rejce, omejitev trgovanja in izvoza v tretje države. A misija biti korak pred afriško prašičjo kugo je težka. Sloveniji še uspeva. Zadnji na listi držav z APK, pri domačih prašičih, sta Slovaška in Srbija, slednja je imela 18 izbruhov bolezni, zadnjega sredi septembra.
Dr. Marina Štukelj z oddelka za zdravstveno varstvo prašičev ljubljanske veterinarske fakultete je stvarna: "Ne sprašujemo se o tem, ali bo APK prišla k nam, ampak kdaj bo prišla. Širi se, resda počasi, a zanesljivo. Prihaja vedno bliže, zdaj je že tudi v Srbiji, na Madžarskem, na Slovaškem. Blizu, skratka. Pot okužbe bo tekla preko divjih prašičev ali pa bo za vnos virusa kriv človek, kar se je pokazalo tudi v Srbiji."

Dovolj je odvržen sendvič

Podobno odporen je virus na zunanje razmere, zato je skorajda nemogoče našteti vse poti okužbe: to so premiki okuženih živali, okužena obutev, obleka, oprema, ki jo uporabljamo pri okuženih živalih, vsa prevozna sredstva, krma in nastilja, če izhajajo z območja, kjer so okuženi divji prašiči, lovska oprema in trofeje, preko drugih živali, ki na tacah ali krznu prinesejo virus v rejo, okužba poteka preko ljudi, ki redno prihajajo na kmetijo - poštarjev, veterinarjev, vzdrževalcev, sosedov, če ne upoštevajo biovarnostnih ukrepov. Pri nas je hranjenje prašičev s pomijami prepovedano, a nobena skrivnost ni, da na marsikateri kmetiji gre v korita, kar ostane na mizi - izredno tvegano, pravi Marina Štukelj.

Od afriške do globalne

Prav z ostanki hrane je bolezen, ki je dolgo upravičevala ime "afriška", saj je bila omejena na afriške države, skozi na široko odprta vrata Gruzije preko Rusije vstopila tudi v Evropo.
"V Evropi smo imeli val te bolezni že v 80. letih, takrat je šlo za drugačen genotip virusa APK; od leta 2007 kroži genotip 2, ki je tudi prišel iz Afrike. Tam kroži 23 različnih genotipov virusa APK; afriški prašiči so manj dovzetni za okužbe z različnimi genotipi virusa, kljub temu še vedno poginjajo, veliko pa jih tudi preživi. In ti so nosilci virusa, bolezen se širi naprej. V Afriki živijo tudi t. i. mehkosteni klopi, ki so rezervoar tega virusa. Leta 2007 se je še enkrat potrdilo, da smo ljudje glavni prenašalci virusa. Z ladje, ki je priplula iz Afrike v Gruzijo, so ostanke hrane, zbrane v vreče, vrgli kar na neograjeno smetišče. Prišli so divji prašiči, požrli te ostanke in se okužili. Bolezen se je razširila v Rusijo, od tam v baltske države, na Poljsko ..., prišla je v domače reje. Virus širijo divji prašiči, a najpogosteje je za vnos virusa v rejo kriv človek," razlaga Marina Štukelj.

Zakoljimo in prodajmo

Kaj se dogaja? Pogosto se okužba začne pri plemenskih svinjah - dobijo visoko vročino, postanejo apatične, neješče, navadno abortirajo. Na koži se pojavi rdečina (cianoza), pojavijo se krvavitve iz vseh odprtin ... "Ali pa tudi ne. Imamo pogoste stike s kolegi iz držav, kjer je APK prisotna, in opozarjajo, da sploh ni nujno, da je klinična slika takšna, kot smo se učili iz učbenikov. Dogajalo se je že v Gruziji - to so naknadno preučili - in se dogaja še sedaj: ko rejci vidijo, da je žival apatična, neješča, da ima povišano temperaturo, jo hitro zakoljejo, da ne bi prišlo do pogina. A žival je v stanju viremije, kar pomeni, da je v krvi in tkivih polno virusa APK. In potem se to meso prodaja po nizkih cenah na črnem trgu. Danes vemo, da so iz sosednjih držav prihajali ljudje v Gruzijo s potovalnimi torbami, kupovali, odnašali poceni meso in okužb je bilo vedno več. Podobna pot je očitno tekla v Srbiji - pri lastniku male reje prašičev, pri katerem so zabeležili prvi izbruh APK, so v zamrzovalniku našli meso, kupljeno aprila, ki je bilo pozitivno na virus APK. Še huje: pravkar sem dobila od nemškega kolega informacijo, da je v Makedonijo prišlo meso iz Španije, ki se je izkazalo pozitivno na virus. Pa uradno v Španiji ni APK in v Makedoniji tudi ne. Ilegalna trgovina s prašičjim mesom se dogaja in meso okuženih živali je cenejše. Službeno grem večkrat v Srbijo in nikoli, prav nikoli se mi še ni zgodilo, da bi morala na meji odpreti prtljažnik. Se pravi, da lahko vnesem v državo mesa in mesnih izdelkov, kolikor hočem. Zato pravim, da je samo vprašanje časa, kdaj ne bomo več država, prosta APK."

Spremeniti vsakdanjo rutino

Naša sogovornica se je pravkar vrnila z enotedenskega izobraževanja v Litvi, državi, ki ima APK tako med domačimi kot divjimi prašiči. Dragocena so takšna strokovna srečanja, pravi Štukljeva, zato da ne bi ponavljali napak držav, ki se spoprijemajo z APK.
Biti korak pred boleznijo pomeni predvsem dosledno izvajati biovarstvene ukrepe ne glede na to, ali sta v hlevu dva prašiča za lastne potrebe ali gre za obrat z nekaj sto ali tisoč prašiči; ko se bolezen pojavi na določenem območju, je namreč zelo težko preprečiti njeno nadaljnje širjenje. Zdravljenja ni. Na okuženem območju v polmeru treh kilometrov od mesta izbruha je treba evtanazirati vse prašiče, okužene in zdrave. Rigorozno, brez izjeme. Zato, pravi Marina Štukelj, APK ni le ekonomska, je socialno-ekonomska bolezen, ker močno prizadene ljudi tudi po čustveni plati. "Veterinarji v Litvi so nam pripovedovali o vasi, kjer je bilo kakšnih dvajset, trideset hiš, pri vsaki je bilo nekaj prašičev in v dveh rejah so ugotovili virus. Vse prašiče v vasi so evtanazirali, jih odpeljali na rob vasi in zažgali. Na hribček ob tej jami je prišla cela vas in ljudje so gledali, kako gorijo njihove živali. Gre za psihično stisko, ki je nepredstavljiva, ne le za ekonomsko škodo."
Da ostanemo država brez APK, je nujno dosledno upoštevanje in izvajanje ukrepov biološke varnosti, in če bi bilo po želji naše sogovornice, bi to pisali z rdečo barvo in mastnim tiskom.

Preobleci, preobuj, umij

Med minimalne previdnostne ukrepe šteje ograja okoli kmetije, ki preprečuje vstop divjih živali in naključnih obiskovalcev na območje reje.
"V Estoniji in Litvi so oblasti najprej predpisale biovarstvene ukrepe, ki so bili identični za velike in male reje. V obeh državah se je zgodilo to, da jih mali rejci niso izvajali, ker so se jim zdeli predragi in preveč zapleteni. Tako da v obeh državah praktično ni več malih rej. Naše velike in večje farme so ograjene, male niso. V Litvi so predpisali ograjo kot zunanjo bariero, določili so le, da naj bo visoka vsaj meter in pol. Mali rejci lahko ogradijo le hlev, lahko pa samo postavijo ograjo pred vrata in okoli gnojišča, tako da ne more vstopiti v hlev vsak, ki se znajde na dvorišču. Zelo pomembno je, da se pred vhod v hlev postavi dezinfekcijska bariera in da se razkužilo - v pravilni koncentraciji - v njej dnevno menjuje. Druga pomembna stvar so dosledno preoblačenje, preobuvanje ter umivanje in razkuževanje rok pred vstopom v hlev, v objekte z živalmi naj vstopa samo tista oseba, ki skrbi za živali. Delovna oblačila in obutev je najbolje imeti kar ob vhodu v hlev in jih po opravljenem delu tudi sleči. Pogosto jih je treba prati in razkužiti. Če mora v hlev vstopiti obiskovalec, gradbeni delavec, vzdrževalec ..., tudi zanj velja, da se mora preobuti, preobleči in si razkužiti roke.

Trupla so lezla iz zemlje

Pri izvajanju previdnostnih ukrepov ti lahko spodrsne na sto in en način, pravi Marina Štukelj. O tem so v Litvi veliko govorili. O rejcu, ki je prinašal nastiljo za prašiče iz gozda in s pašnikov ter vnesel virus APK, ker sta bila listje in trava okužena preko obolelih divjih prašičev; iz enakega vzroka so lahko z virusom APK okuženi poljski pridelki. O delavcih na farmi, ki so izvajali vse predpisane biovarnostne ukrepe, a so nepremišljeno dajali prašičem ostanke svojih malic. O tem, kako so dno jame, v katero so sanitarni delavci zmetali evtanazirane prašiče, obložili s PVC-folijo, da se ne bi okužila podtalnica; ko so jamo zasuli z zemljo, se je zgodilo, da so čez nekaj dni začeli prihajati kadavri na dan zaradi sproščanja plinov v trupih. Napake s folijo niso več ponovili, sedaj med plasti pobitih prašičev, ki jim pred zakopom preluknjajo želodec - in to ni preprosto delo, kajti evtanaziranih prašičev je na tisoče in tisoče -, nalagajo nastiljo in krmo, ki sta seveda tudi okuženi in ju je treba uničiti.
Do sedaj je edina država, ki ji je uspelo izkoreniniti bolezen - pojavila se je pri divjih prašičih - Češka. "Ko so našli prvega okuženega divjega prašiča, so okrog mesta najdbe postavili ograjo in na tem območju so lovci ob pomoči ostrostrelcev pobili vse divje prašiče. Srečo je imela Belgija, ki je malo pred tem, ko se je na tromeji med Belgijo, Francijo in Luksemburgom pojavil okužen divji prašič, izvedla simulacijsko vajo, kaj storiti ob izbruhu okužbe. Zelo hitro so vzpostavili zaprto območje in izvedli preventivni odstrel več tisoč divjih prašičev. Prav tako so na okuženem področju preventivno evtanazirali 4000 domačih prašičev. Pri tem jim je bila v pomoč tudi vojska ..." In v Nemčiji. Kjer so se morali soočiti s protesti naravovarstvenih organizacij proti masovnemu pobijanju divjih prašičev. Danska je postavila ograjo na meji z Nemčijo - navsezadnje je to država, ki živi od prašičereje in ima več prašičev kot prebivalcev. Sedaj je uvedla kontrolo na letališčih s posebej izurjenimi psi, ki iščejo mesne izdelke v prtljagi potnikov ...
In na drugi strani, pravi naša sogovornica, svet, kjer vlada zmeda. V Romuniji ležijo poginuli prašiči ob cestah, ker jih lastniki raje izpustijo, kot da bi prijavili bolezen. Samo v zadnjem tednu (od 7. do 13. oktobra) so po podatkih sistema EU za prijavo bolezni (ADNS) tam zabeležili 31 novih izbruhov pri domačih prašičih in enajst izbruhov pri divjih.
"Tudi v Srbiji vsaj pri malih rejcih vlada podobna situacija. Videla sem fotografije poginulih prašičev, ki so jih odvrgli kar na kolovoz in so tako izvor novih in novih okužb."