Teflonski minister je naletel na jekleno pest

Okrog Karla Erjavca, dolgoletnega ministra vseh vlad od leta 2004, se je začel, kot že ničkolikokrat prej, sklepati železni obroč. Ali bo minister, ki se ga je ravno zaradi uspešnega kobacanja iz političnih zagat in nenehnega ustvarjanja posebnega položaja znotraj vladnih koalicij prijela oznaka "teflonski Karl", tudi ta pretres preživel, je v veliki meri odvisno od koalicijskih partnerjev in seveda od predsednika vlade Marjana Šarca. Brez dvoma pa je trenutno politično napeta situacija okrog obrambnega ministra in na sploh na obrambnem resorju, ki se zaradi kadrovske podhranjenosti ter odsotnosti opremljanja razkraja pri živem telesu, odličen poligon, na katerem se bo zlahka razigrala opozicija – to pot v družbi še nekaterih pomembnih deležnikov.

(Ne)spoštovanje ukazov

Umik Škerbinca ima torej skoraj gotovo bolj kompleksno ozadje, ki ni le politično, kot to razume opozicija. Ravno nasprotno, umik "Jeklene pesti", kot srboritemu brigadirju nekateri rečejo, utegne imeti osebne vzvode, ki najverjetneje izvirajo iz odnosa med načelnico Ermenčevo in njenim do nedavnega poveljnikom sil Škerbincem. Napake v komuniciranju z javnostjo pa so se po njegovi razrešitvi, ki je verjetno res posledica izgube zaupanja, a hkrati tudi poskusa zaščite načelnice, kar vrstile. Škerbinc, ki velja za vojaka od glave do pete tako po značaju kot po delovanju, bi verjetno brez besed sprejel razrešitev, če bi bila skomunicirana kot izguba zaupanja. Ker pa mu je Erjavec sprva v izjavah očital krivdno delovanje, za kar je Škerbinc sam prepričan, da je bilo neupravičeno, si je minister nakopal njegovo jezo. Verjetno ni hujšega kot raniti ponos ponosnega in med vojaki spoštovanega poveljnika in ga na ta način ponižati. Gremo po vrsti.
Najprej je Ejavec v svojih izjavah za medije namigoval, da je razrešitev posledica nespoštovanja in neizpolnjevanja ukazov. Dal je jasno vedeti, da naj bi bil Škerbinc razrešen, ker niso bile upoštevane usmeritve ministrstva glede omejitev streljanja s težkimi kalibri v poznih nočnih urah na vadišču Poček pri Postojni. "Če vojska ne upošteva ukazov ... Ali bodo naslednjič streljali na Postojno?" se je retorično vprašal minister. Na tej točki se je zgodba dvakrat zapletla. Najprej je nespretno ministrovo izjavo izkoristil Sindikat vojakov Slovenije. "Slovenska vojska ni agresorska vojska in ne strelja po slovenskih mestih," je ogorčen dejal predsednik SVS Gvido Novak, zato so zahtevali od ministra opravičilo. Erjavec pa se ni dal. Opravičilo vojakom je zavrnil in dejal, da je s svojim retoričnim vprašanjem hotel povedati, "kakšno je stanje v nekaterih strukturah v Slovenski vojski, ko se ukazov in usmeritev ne spoštuje". S tem je še enkrat potrdil svoje namige, da naj bi bil Škerbinc razrešen iz krivdnih razlogov – ker naj ne bi bil spoštoval ukazov o omejitvah streljanja z najtežjimi kalibri v nočnih urah na vadišču Poček.
Toda izkazalo se je, da Škerbinc ni kršil nobenih ukazov, saj ukaza o omejitvah streljanja sploh ni imel. To je navsezadnje potrdila načelnica Ermenčeva, ki je na tiskovni konferenci pri predsedniku republike citirala sporazum med občino Postojna in obrambnim ministrstvom. Tam je dala jasno vedeti, da je vojska navkljub enostranski prekinitvi sporazuma s strani občine zavestno ravnala naprej, kot da se ni nič zgodilo - in na ta način ignorirala voljo postojnskega občinskega sveta. To jasno kaže, da se je Erjavec prenaglil, ko je prst uperil v Škerbinca. Načelnica je bila torej tista, ki ni upoštevala ministrovih usmeritev. Zato bi prav ona morala biti tarča očitkov ministrstva in seveda postojnskih občinskih veljakov, ki nočejo več tolerirati nočnih manevrov na Počku. Na vprašanje (na generalštab smo ga posredovali 14. aprila, op. p.) – zakaj generalštab ni na podlagi spremenjenega dogovora med občino Postojna in Mors izdal drugačnih ukazov poveljniku sil Slovenske vojske – pa odgovora do danes nismo dobili.

Zloraba obveščevalne službe?

Kot še en morebiten razlog za umik Škerbinca bi utegnile biti navedbe, da je pred vojaki neprimerno govoril o zdravstvenem stanju načelnice Ermenčeve v času njene daljše bolniške odsotnosti. Zato je po navodilu Erjavca obrambna obveščevalna služba OVS preiskala ozadje domnevno spornega dogodka in pri tem zaslišala 25 vojakov in vojakinj. Uradno poročilo OVS ni znano javnosti, neuradno pa vemo, da se domneve o Škerbinčevi vpletenosti v razširjanje govoric o slabem psihičnem stanju načelnice niso potrdile. Erjavec pa si je s slednjim tlakoval še eno minsko polje – ugotovitev komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, da je zlorabil OVS in da ta ni imela zakonske podlage za opravljanje informativnih pogovorov pri vojakih na poveljstvu sil. In kajpak napoved SDS o vložitvi prve interpelacije zoper katerega od članov Šarčeve ministrske posadke.

Erjavec naposled obrnil ploščo

V obeh primerih – tako med izjavami o nespoštovanju ukazov kot pri iskanju grešnega kozla glede širjenja govoric o načelnici – je Erjavec ščiti načelnico, najvišjo predstavnico vojske, ki njegovih političnih usmeritev ni prevedla v ukaze vojski in ki je ob nastopu funkcije s svojim delovanjem povzročila veliko nezadovoljstvo tako v vrhu vojske kot med pripadniki in pripadnicami v enotah. Erjavec je po vsem tem povsem obrnil ploščo in začel zatrjevati, da razrešitev Škerbinca nima zveze z dogodki na Počku in z morebitnim obrekovanjem, ampak da je bil to predlog Ermenčeve in da gre v primeru razrešitve za posledico izgube zaupanja med načelnico generalštaba in poveljnikom poveljstva sil.

Politične posledice

Naslednica Ermenčeva, ki je hotela ali morala pod političnimi pritiski Gederjevim udarnim pristopom narediti konec, pa je namesto reda poglobila nezadovoljstvo v vojaških vrstah. V generalštabu so po naših podatkih zavladale nevzdržne razmere zaradi njenega pedantnega in birokratskega načina dela. Počasi naj bi bila začela izgubljati tudi podporo vladajoče politike. Sledila je njena daljša odsotnost zaradi zdravstvenih težav - zaradi tega je tudi ni bilo na slovesnosti ob 15-letnici članstva v Natu. V tem času se je najbrž skrhalo tudi zaupanje med njo in njenim tesnim sodelavcem in tedaj najvišjim poveljnikom v vojaški strukturi Škerbincem, s katerim sta sprva menda zelo dobro sodelovala.
Po nekaterih virih naj bi se načelnici stolček pošteno zamajal, a vlada si hkrati tako bliskovite menjave v vrhu oboroženih sil ni mogla privoščiti, ker to ne bi pustilo dobrega vtisa o državi. Zato je bil v svojevrstni zadregi zlasti obrambni minister, do katerega ima tako predsednik vlade kot celotni obrambni resor visoka pričakovanja, saj je treba nujno in brez obotavljanja začeti izvajati ukrepe za popolnjevanje vojaških vrst. Erajvec se je na tej točki očitno odločil zaščititi načelnico, ki je bila imenovana na njegov predlog. S tem je ščitil tudi sebe, saj bi v nasprotnem primeru nastal vtis, da je slab kadrovnik v vrhu obrambnih struktur.
Brigadir Škerbinc in njegova razrešitev se v tej zapleteni situaciji zdi le kolateralna škoda. Ali žrtev za utrjevanje položaja načelnice generalštaba. A očitno je bila to napačno izbrana tarča, saj gre za vojaka, ki ne bo pristal na to, da mu minister tepta ponos. Ker velja Škerbinc za tesnega kolega, verjetno celo osebnega prijatelja nekdanjega načelnika, danes državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu Dobrana Božiča, ki ima tudi kot nekdanji vojaški ataše pri OZN izjemno dobre odnose z ZDA, je seveda razrešitev pustila slab vtis tudi pri Američanih. Pa ne le zaradi Škerbinca osebno, temveč zlasti zaradi zapletov z vadiščem na Počku, kjer so se v zadnjem času pripadniki ameriških oboroženih sil intenzivno urili v družbi slovenskih kolegov. To je puščalo pozitivne posledice v odnosih in tudi kak odpustek za prenizke investicije naše države v obrambo. Z javno objavo v slovenskih medijih, da so za nočno streljanje odgovorni ameriški pripadniki, ki so se urili na Počku, pa je vlada morda nevede poskrbela za novo poglobitev vrzeli v odnosih z Washingtonom.