“To je pošta, budalo!”

Tako se glasi eden najboljših grafitov, kar jih poznam, napisan tik pred vojno na zidu pošte v Sarajevu, pod grafitom, ki je poslopju sporočal, da je tisto Srbija.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Pragmatično in državljansko razmišljanje (tudi) takrat ni zmagalo, je pa grafit ostal za zgodovino kot spomenik neuničljivega duha razuma. Nekaj podobnega bi potrebovali danes, ko vidimo, kako se do državljanov in tudi do razuma samega obnašajo nosilci denarne in politične moči. Stavka poštnih uslužbencev, ki jo, kot se zdi, večina državljanov podpira, je pred oči javnosti izzvala vodje te ključne civilne službe. Njihova pojasnila, zakaj ne morejo nameniti piškavih dvanajst milijonov evrov za povišanje zares bednih plač, niso več niti smešna, ampak so škandalozna in zahtevajo neposreden odziv lastnika. Direktor je govoril o konkurenci - kje, kateri, čigavi - služba je državna in pripada vsem državljanom in kot taka pri osnovni dejavnosti ne more imeti nobene konkurence. Pošta hkrati kupuje druga podjetja za veliko več milijonov in prodaja kič, ki vas obkroža, medtem ko stojite v vrsti, v ponudbi so celo sladke pijače, kmalu morda tudi hitra prehrana. Pošta bi denimo morala začasno zaposliti vse študente, ki jih izkorišča, se omejiti na svoje osnovne dejavnosti, povišati plače, da bo stalna zaposlitev zanimiva za mlade, ter seveda odpustiti direktorja, pa naj se znajde na trgu dela, ampak brez našega/državnega denarja. Poštar je tako kot gasilec zaposlen v službi, ki jo vsi cenimo in jo imamo radi: zakaj nista niti eden niti drugi pošteno plačana? Enako velja za policiste in uslužbence mnogih drugih javnih služb, ki so vsak dan v stiku z državljani.
Potem je gledalcem vzelo sapo še ob neotesanosti ene od bogataških hijen, ki so prišle razkosat truplo Adrie Airways: Joc Pečečnik je v torek v Odmevih na državni televiziji dejal, da bi kupil vse, kar je še ostalo, ter organiziral letenje z Brnika, da potniki ne bi bili primorani "kot cigani" potovati do drugih letališč. Voditeljica Tanja Starič je podjetnega Pečečnika, namesto da bi ga takoj spomnila, da so rasistični izpadi oziroma žaljenje Romov na državni televiziji nedopustni, brez vsakršnega nelagodja pustila govoriti naprej in se mu na koncu še zahvalila za sodelovanje. Se bo državna televizija odzvala? Je to podjetnik, ki bo "bdel" nad obnovo zgodovinskega Plečnikovega stadiona?
Gledalci še niso normalno zadihali, ko je v podobnem slogu, resda zanj že kar običajnem, nastopil strankarski vodja in minister Počivalšek ter zagovarjal nujno, takojšnjo in vrhunsko uspešno privatizacijo vsega povprek. Hladen kot špricer, čeprav je nedvomno eden najbolj odgovornih za mnoge ključne finančne polomije in krizne situacije, je predstavil nekatere od svojih nebuloznih vizij o fantastičnih uspehih. Njegov največji uspeh doslej, terme Olimia, ima poleg fensi-šmensi dizajna z Budami in podobnim tudi inovativni element, ki ga terme v vizionarski prihodnosti vsekakor morajo vključiti oziroma v tem primeru ne smejo imeti: v luksuznem hotelu ni sob za invalide! Logično, terme so namenjene mazanju s čokolado in raznim zabavam za bogate, le od kod nora ideja, da naj bi se tam nekdo zdravil! Invalidi bi samo kvarili užitek ob pitju šampanjca med cvetnimi listi vrtnic v jacuzziju, polnem mesa brez celulita.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta