"Napiši kolumno, kot da si platana, stoletna platana, ki je preživela različna obdobja, zdaj pa so jo posekali," me je ob neki drugi priložnosti, z nemalo ironije, pozval nek moj prijatelj, vseslovenska medijska zvezda, ki je zdaj tu ne mislim omenjati. Seveda sem sposoben tudi tega. Vživeti se v platano in peljati premočrtno zgodbo skozi zgodovinski cikel. Ampak to se mi zdi izumetničeno. Sredi ponorelega sveta, kjer smo dnevno zasuti z neštetimi informacijami o pošastnem zlu, ki nas obkroža, je posek platane, ki se je pred časom zgodil v mojem rodnem Celju, resnično obrobna zgodba. Zgodba razvajenih, polnoritih meščanov ali v kakšnem drugem slučaju – malomeščanov.
Zakaj bi se človek moral vživljati v platano, če je praktično zgodba skoraj vsakega sodobnika pravzaprav identična zgodbi o posekani platani? Usoda posekane platane je bolj ali manj naša usoda in zgodba našega življenja, naših odnosov in mesta v družbi, kjer se gibljemo, da ne rečem, kamor nas skrivnostni splet okoliščin umešča. Hote ali nehote.
Zgodba platane je naslednja. Hvalevredno se je, v mojem Celju, občina lotila prenove Celjskega doma, reprezentančnega dvorca nekdanjih celjskih Nemcev. Stavbe, mimo katere ne greš, ne da bi jo opazil. V ozadju te stavbe je stala platana, ki so jo verjetno zasadili že ob izgradnji stavbe 1906. Več kot stoletje je predstavljala prepotrebno senco na vrtu, v ozadju stavbe. Ker je zraven hotel, so očitno lastniki hotela želeli pridobiti nekaj parkirnih mest za svoje goste, četudi so večja parkirišča zgolj nekaj korakov proč, čez cesto. Govorim o dodatnih parkiriščih, obstoječih sploh ne štejem.
In so stopili v akcijo, kot to gre. Bilo bi čudno, če bi prišel njihov prijatelj Joža z motorko in platano podrl, zato je treba pač k zadevi pristopiti drugače. Seveda ne vem, kako je vse skupaj potekalo, a sklepam, da so se morali nekje pogovoriti s tistimi, ki po legalni poti to lahko storijo, z mestno oblastjo. Raja potrebuje zgodbo. Ta je olišpala podrtje platane z zgodbo o strahovih, ki jo, kot vestno institucijo, travmirajo v zvezi z varstvom meščanov in nevarnostjo, ki jo za njih platana predstavlja. Po več kot sto letih se je nekdo končno zdramil. Pridobili so mnenje strokovnjakov, ki daje njihovemu početju alibi.
Tu se prične standardna farsa. Najprej drevo podrejo in zgodba se medijsko razplamti. Informacije, ki jih podajam, so brez izjeme nepreverjene, zgodba pa je bolj resnična od tega, kar boste slišali! Poudarjam, nepreverjeno!!! Strokovnjakinjo arboristko so prisilili, da je napisala mnenje, da je treba platano podreti. Arboristka je, ko je bila platana že podrta, zanikala, da je to zahtevala, ker je bila platana povsem zdrava. In bila je, to vsi vemo! Ampak napisala je, čeprav verjamem, da ji ni bilo lahko! Zakaj, si pojasnite sami. Torej vemo, da je bila platana podrta iz drugačnih razlogov. Eden izmed njih je bil, da je bil razlog za posek tehten, da bo ovirala pretok bežečih iz dvorane, ki bi se v primeru požara zgodil. Povečali bodo namreč prostor za število obiskovalcev v dvorani (ni mi jasno, kako v litrsko steklenico natočiti dva litra vode, ampak bom tiho, ker se na fiziko ne spoznam) in drugič, posledično se razširi obstoječe, izhodno stopnišče. Očitno je bilo leta 1906 napačno zasnovano. Platana je v tem primeru na poti bežečim skozi razširjeno stopnišče. Tudi to mnenje je podal strokovnjak varnostne stroke. Ta hudih notranjih dilem in čustvenih pretresov očitno ni imel, varnost je prioriteta, kot pri Trumpu.
Tovrstnih zgodb je v Sloveniji za izvoz. To bi bil keš do plafona, če bi se jih dalo kam prodati! Kot s fovšijo. Skratka, platano so podrli. Celo lokalna ekološka aktivistka, ki je nekaj dreves, ki so jih pred časom hoteli požagati, že rešila (tako, da se je nanje privezala), je zamudila podiranje. Če bi gradili tako ekspeditivno, kot so podirali, bi bila Savinjska dolina en sam Manhattan. Toliko je teh zgodb, da jih pravzaprav sploh ne slišimo več. Toliko jih je, da izpadeš prvovrsten bedak, da se s čim takšnim sploh še ukvarjaš. Teh zgodb je točno toliko, kolikor je bilo svaril, ki jih je mama na kolesu izrekla svojemu sinu, ki mu je že tretjič rekla, da naj stori, kot mu je rekla, in ne drugače. Pa nič. Že tretjič ga je opozorila. Pa nič! In mi smo ravno takšni, kot je tista mama.
Platano v tem primeru jemljem simbolno, kot prispodobo za javno dobro. Za senco, ki jo mesto in meščani potrebujemo, in glede na podnebne spremembe, ki jih lahko zanika samo popolni idiot, jo bomo še bolj potrebovali. Nam, ki živimo v mestu, drevo in njegova senca predstavljata odrešitev, ni plevel, kot ga lahko dojema človek s podeželja, ki je v nenehnem spopadu s principom naravne džungle. Skratka - ta platana, ki je v gozdu ne bi opazili, ima v mestu, realno in pragmatično gledano, presežno vrednost in zato je odnos do nje seveda drugačen. Na vsako drevo v mestu smo seveda navezani, in če izgine, škodo začutimo nemudoma. Kot seveda na vsako, ki je posekano iz pomanjkanja čuta za naravo, da ne bo pomote.
Ko institucija, ki bi morala čvrsto stati za svojo volilno bazo, se pravi za meščani (mislim, da imamo v večini podobno mnenje o zelenilu v mestu), grobo in v tem primeru trajno poseže v naš vsakdanjik, potepta tisto, kar naj bi bilo samoumevno, se je treba ustaviti. In ko svoje dejanje opravičuje s ciničnimi, za lase privlečenimi razlogi, ki jih s še dodatno mero nesramnega, posmehljivega odnosa podkrepi z razlogi "stroke". Počakajte malo, koga imate za norca?!
Vsaka prefrigana in v svojem bistvu moralno sprijena oblast skuša čim prej spraviti diskurz na nivo zavarovalniško- odvetniškega žargona
