Mi to imenujemo preprosto vzdržljivost. Vzdržljivi smo in veliko smo že prestali. Zaključke o tem bomo lahko delali pozneje, potem ko si bomo lahko oddahnili in se sprostili, po zmagi. Zdaj smo namreč v procesu. Nimamo časa premišljevati in analizirati. Vsak dan si imamo za kaj prizadevati in se boriti in tega ne pozabljamo. Nismo izgubili volje, vztrajamo, nadaljujemo boj, in to delamo že tisoč dni. (…) Ne vem, ali je to optimizem ali trma, vsekakor se ne vdajamo."
Miselna drža in besede Olene Zelenske, podane pred kratkim v intervjuju za MMC RTV SLO, sovpadajo s terenskimi vpogledi in razmišljanji kulturologa, predavatelja na FDV in pisatelja prof. dr. Mitje Velikonje, ki jih je pod naslovom Ukrajinske vinjete letos objavila Založba Miš. Namreč ravno to, da vojna ni nikoli samo stvar fronte, temveč tudi (miselnega) zaledja – kar je avtor v Ukrajini opažal in dnevniško beležil kot raziskovalec, ki zase pravi, da "bere mesta". Kulturološki, a obenem osebni eseji o vlogi kulture v sedanji vojni v žitnici Evrope skupaj s fotografskim gradivom ponujajo poseben vpogled v vsakodnevno življenje napadene države.
Velikonja ugotavlja, da Ukrajinci s svojim kljubovanjem ne hlinijo normalnosti, ampak to še naprej negujejo in ustvarjajo v nenormalnih okoliščinah: ne ignorirajo vojne, temveč v svojih življenjih in kulturno- umetniških ustvarjanjih gredo "čez njo". Temu pravi – pogum. V njegovih esejih beremo o odporu, ki ga kultura omogoča v vojni, in kako postaja v kateri koli izmed svojih neštetih oblik "širša strategija in konkretna različica rezistence".
Prvoosebne, nefiltrirane izkušnje
Avtorjevi zapisi nam dajejo slikovite vpoglede z različnih vidikov: osebnega, sociološkega, političnega, ideološkega, literarnega, filozofskega in družbenega. Odpeljejo nas na prepričljivo, skorajda filmsko dokumentarno pot o vsakodnevni realnosti običajnih ljudi, ki se jih vojna dotika na vsakem koraku. Popeljejo nas skozi prvoosebne, nefiltrirane izkušnje in tudi skozi premišljevanja o ozadju zgodovinskih dejstev in političnih manipulacijah. Kot pravi avtor, zanimajo ga "kulturni vidik te tragedije, militarizacija kulture in kulturalizacija militarnega", najbolj pa osebni pogled, od spodaj navzgor. Z drugimi besedami subjektivna in pristranska plat ljudi, kolateralnih žrtev, ujetih v vrtincu vojnih okoliščin.
V desetih poglavjih, ki jim pravi "deset krogov pekla", nam prikaže vojno kulturo, kot jo je v duhu časa doživljal na uličnih pročeljih, med platnicami knjig, na cestnih plakatih, celo na krožnikih, v glasbi, ulični modi in vsakdanji govorici. V njegovih besedah spoznavamo, kako je vojni imaginarij utrl svojo pot v ukrajinsko popularno, medijsko, ulično in potrošniško kulturo in kako so povsem nedolžne stvari, kot so na primer igrače, postale neizogiben del toksične kulture vojne. Žanrska značilnost knjige je njena esejistična oblika, v kateri se potopisno- literarni zapisi združujejo s teoretskimi razdelki in samorefleksijo ob avtorjevem osebnem doživljanju. Velikonja svojo metodo opazovanja opiše kot "bosonogo kulturologijo" in uvodoma poudarja, da njegove Ukrajinske vinjete niso znanstvena razprava. Še manj pa zgodovinska študija ali študija trenutnega ukrajinskega položaja na globalnem zemljevidu. Avtorjeva akademska specializacija in privlačen pisateljski slog pomenita odmik od klasične esejistične forme, saj mu uspe svojo perspektivo in interpretacijo razgibano oblikovati in bralcu predstaviti brez običajnih razlagalnih in komentatorskih narativov.
Déjà vu občutek
Pisateljeva naklonjenost izkustvenemu pristopu k vojni in interpretaciji vojne vsakdanje kulture ne pomeni, da Velikonja ne zavzema jasnega stališča do značaja ruske agresije na Ukrajino. Nasprotno, na več mestih ponavlja, da je v tej vojni nedvomno na strani napadene, šibkejše strani. Ob tem ga med potovanjem pogosto spremlja déjà vu občutek, ki ga predstavlja s prepoznavanjem in nizanjem analogij s predvojnimi in vojnimi dogodki na Balkanu.
Čeprav so mu vsi nacionalisti nerazumljivi, se ob pogovoru z ljudmi sprašuje, kako bi se sam počutil na njihovem mestu. Ne nazadnje, ko se katera koli vojna približuje "našem" pragu, vpliva na vse: na levičarje in desničarje, nacionaliste in pacifiste, domoljube in tiste, ki jim ni mar, katere zastave plapolajo nad njihovimi glavami. "Večje so nacionalne zastave, večja pogorišča se skrivajo za njimi: to žal ni metafora, ampak resničnost, videvam jo že desetletja …" zapiše, ko obsoja vsakršen nacionalizem in/ali (kontra)nacionalizem, tudi tistega na domačih tleh.
Z jasno in odločno opredelitvijo do strani v vojni se avtor ne odreka kritičnemu odnosu do tiste strani, ki mu je bližja in za katero se zavzema: "Osnovni miselni in čustveni okvir te knjige o kulturi vojne v Ukrajini je kritična naklonjenost." Smer, ki jo dokazuje s kritičnimi komentarji o ukrajinskem etnonacionalizmu in kulturni produkciji, ki ga oblikuje in podpira. Ob tem argumentira, kako in zakaj se na ukrajinskih tleh bije ideološki, ne le vojaški ali politični spopad.
Odločen optimizem Ukrajincev
Kot poklicni grafitolog in eden izmed vodilnih slovenskih ustanoviteljev grafitologije kot raziskovalne vede obravnava tudi vizualne koprene vojne v ulični (sub)kulturi. Kako se radikalne družbene okoliščine preslikavajo v ukrajinskih mestnih grafitih in sporočilih na zidovih? Bralcu predstavi, interpretira in razloži defenzivni, samoohranitveni in hrabrilni značaj aktualnih ukrajinskih političnih grafitov, za katere pravi, da poveličujejo "nas" in manj nastopajo proti "njim". V vojnih razmerah in aktualnih okoliščinah jih dojema kot razumljiv odziv. Avtor nam je v Ukrajinskih vinjetah ne samo opisal, temveč konkretno naslikal v prihodnost usmerjen, angažiran in odločen optimizem Ukrajincev, ki ne izhaja iz romantičnih impulzov, temveč osnovnih človeških, nagnjenih k preživetju. "Ohraniti dostojanstvo onstran golega življenja in še naprej delati to, kar znamo." Ob tem poudarja njihovo kombinacijo besa in optimizma, povezano z žilavo odločnostjo vztrajanja, odpora in upiranja z razlogom, s primesjo trpkega dostojanstva. Kar nas v zanki vrača k začetnim besedam Olene Zelenske.
Mitja Velikonja ni hladen analitik - raziskovalec ali brezčuten komentator, najboljše se opredeli sam, ko zapiše, da je do Ukrajincev razvil "naklonjen premislek, četudi intelektualno neizprosen; čisto osebno prizadetost in obenem spoštovanje, ne pa pomilovanja ali pokroviteljstva; simpatijo, ne pa romantiziranja ali heroizacije; solidarnost in podporo, ne pa slepe privrženosti". Njegovi samoreflektivni dovtipi in prikupno duhoviti trenutki samoironije v besedilo dodajajo tisto večno iskano in tako zelo redko najdeno – prepričljivo empatijo v medčloveških odnosih.
Skrbno izbrana razglednica iz Ukrajine
Zagotovo bi več bralstva dosegel z zapisi na družabnih omrežjih, za katera pravi, da jih – nima. Zakaj? Zaupa nam, da med svoje redke prijatelje šteje le tiste, ki jim pošlje razglednico, pa čeprav to pomeni porabiti polovico dneva za izbiro motiva, znamke in "safari" iskanje poštnega nabiralnika. Četudi po navadi za knjižne primerke v žanru leposlovja klišejsko pravimo, da se preberejo na dušek, se bo bralka ali bralec tudi ob prebiranju razkošno slikovitih reportažno esejističnih in razmišljujočih Ukrajinskih vinjet počutil dobesedno tako. Kot tisti posebni izbranec, ki je po klasični pošti prejel ročno napisano in skrbno izbrano razglednico iz Ukrajine, s posebno znamko. Od tistega staromodnega in nostalgičnega prijatelja, ki ti doživeto opiše, kako se pravzaprav živi v tistih (ne tako zelo) oddaljenih od vojne razdejanih krajih. S kulturo vred.
