Utopia

Žalostne dalmatinske zapuščene jeseni. Osončene z modrikastim soncem in zavite v veter, s katerega vonjem kakor da se je morje hotelo sprehoditi po ulicah mesta. Rad sem imel njihovo toploto in melanholijo. Nekoč, ko sem še živel v Splitu, preden je tudi to mesto pojedel turizem, ta melanholija ni bila zastrašujoča. Mesto se je po nekoliko burnem poletju vračalo v svoj naravni ritem. V tem času je bil Split le tranzitna luka za otoke. Turistov, ki bi se v mestu zadržali več kakor dan, je bilo zelo malo. V Dioklecijanovi palači, pogovorno imenovani Get, so takrat še živeli ljudje, odprte so bile trgovine z izdelki široke potrošnje, na robovih Geta so se lahko kupila oblačila, ure, pecivo; ljudje iz vseh mestnih četrti so prišli v center ne samo na kavo, pač pa tudi po vsakodnevnih opravkih. To sliko je, pred turizmom, začela spreminjati izgradnja velikih nakupovalnih središč na obrobjih mesta. Turizem je to sliko pokončal in poslal v zgodovino. Življenje je izginilo iz palače in okoli nje. Danes se to zdi kot nekakšen predzgodovinski čas, a jaz sem se iz Splita odselil pred le desetimi leti. V tem času se je mesto obrnilo na glavo. In ko nekaj tako obrnete, potem se vsa kri zlije v glavo in stvari postanejo takšne, da se nam zdi, da resničnost izginja izpred oči - kakor da bi izgubili razum. Na takšno motnjo danes spominja Split.
Spet sem zašel, a želel sem spremljati lastne korake, predvsem pa misli. A ko človek potone v spominih, je jasno, da v nekem trenutku zaide. Misli, s katerimi zakorakaš v spomine, postanejo hitrejše, in ko jih poskušaš ujeti, se zgodi, da skreneš s poti. Poleg najrazličnejših trgovin z vsakršnimi izdelki v srcu Splita, v tistem davnem času pred celim desetletjem, je bilo tudi nekaj knjigarn. Ena je, v prehodu, ki je iz Marmontove ulice vodil v notranjost Geta, nosila ime verjetno najbolj znanega splitskega pisca, Miljenka Smojeta. Ena je bila povezana s korporacijo, katere iz osebnih razlogov ne želim omenjati. Na Pjaci je stala knjigarna in papirnica nekdanjega socialističnega založniškega giganta Znanje, nasproti nje pa, v srcu Geta, je bila knjigarna Morpurgo, imenovana po priimku svojega ustanovitelja. Stala je v prostoru, katerega dejavnost je bila zaščitena, ker je bila to prva knjigarna v Splitu, ustanovljena v 19. stoletju, davnega leta 1860. V mestu Splitu so bili tako senzibilni, da so ta prostor zakonsko zaščitili, da se v njem ne bi nikoli naselil kakšen prevarantski prehrambni obrat, ki bi vam krožniček dinje in pršuta zaračunal kot najboljši ruski kaviar.