V času epidemije: Vsak se bo spominjal ljudi, ki so mu pomagali, in tudi tistih, ki niso

Surovo stvarnost starejših razgrinja epidemija koronavirusa. Vidimo: v nekaterih domovih za ostarele so španski vojaki našli varovance, za katere ni nihče skrbel, nekaj jih je bilo mrtvih v svojih posteljah. Špansko ministrstvo za obrambo navaja, da je osebje teh domov za ostarele odšlo po tem, ko se je število okuženih v domovih začelo eksponentno višati; nekateri med osebjem so tudi sami zboleli. Po Italiji je tudi v Španiji število mrtvih zaradi novega koronavirusa preseglo število žrtev na Kitajskem. O bolnih in mrtvih starih ljudeh, ki živijo sami v svojih stanovanjih, brez svojcev ali brez stikov z njimi, že poročajo tudi iz drugih evropskih držav. Ni si treba delati utvar, da se pri nas ne bi moglo zgoditi - statistika pravi, da pri nas med starejšimi od 84 let živijo sami štirje od desetih, v populaciji 65+ je "živim sam/-a" najpogostejša oblika bivanja.

Beg od drugega, beg od odgovornosti

Zlovešče odkritje v Španiji veča stiske v populaciji starejših, ki so že tako najbolj ogrožena skupina zaradi epidemije. O tem smo govorili z mag. Francetom Prosnikom, kliničnim psihologom, ki je po upokojitvi postal varuh bolnikovih pravic v Mariboru in nepogrešljiv člen projekta Sobivamo, ob tem pa nenehno opozarja na razraščanje starizma, stereotipiziranja, zapostavljanja in diskriminiranja starejših ljudi v družbi.
"Prva misel, ko sem slišal o tem dogajanju v Španiji, je bila, da se je človek skozi stoletja pravzaprav zelo malo spremenil. Da je to podoba, kakršna se je v Evropi izrisovala v pohodih kuge - ko so zdravi brezglavo bežali od bolnih. To je nagonski beg, ki se v takšnih situacijah kaže kot beg od drugega, beg od odgovornosti. Današnja situacija ima kar nekaj skupnih elementov s starodavnimi boleznimi človeka."
Stari ljudje so tudi pri nas najbolj prikrita skupina, najbolj diskriminirana, tisti del populacije, ki ni organiziran in je zato tudi politično neviden; in to nikakor ni dober temelj za krizne situacije, kot je sedanja, pravi naš sogovornik. Šokirala ga je odredba srbske vlade, da vsi starejši od 65 let ne smejo iz svojih stanovanj. Niti v trgovino. Za neupoštevanje tega ukrepa je zagrožena visoka denarna kazen.

Življenjsko nevarna osamljenost

Človeka ne doleti starost, doleti ga krhkost, ki ni odvisna samo od telesnih dejavnikov, ampak tudi od psiholoških, socialnih ... In med dejavniki, ki nas delajo šibke, je zelo pomembna osamljenost. Osamljenost je več kot želja po družbi nekoga drugega, osamljenost je občutek, da si odrezan, odtujen od ljudi. V situaciji, kot je sedanja, osamljenost še težje pritiska. Potreba po družbeni vključenosti je prirojena, a pri vsakem človeku drugače intenzivna. Nekdo bo imel visoko potrebo po povezanosti z drugimi, pri nekom drugem bo manj izrazita.
"Pred seboj imam knjigo nemškega avtorja Manfreda Spitzerja Osamljenost: nespoznana bolezen. Boleča. Nalezljiva. Življenjsko nevarna. Pri osamljenosti ne gre le za to, da si odrinjen in je manj stikov, gre za nova spoznanja iz nevrofiziologije, ki jih omogoča današnja napredna tehnologija. Avtor, nemški psihiater, ki ga pri nas poznamo tudi po svetovno priznani knjigi Digitalna demenca, piše o tem, da je osamljenost pomemben dejavnik tveganja za razvoj drugih pogostih bolezni, celo smrtnih. Raziskave v nevrofiziologiji so pokazale, da se ob občutju osamljenosti aktivira isti del možganov kot takrat, ko občutimo bolečino. Torej pri osamljenosti ne gre za neki meglen psihični fenomen, ampak se pretvori v istovetnost za bolečino. Osamljenost je bolečina. Ni postranska zadeva, ampak postaja osrednji zdravstveni problem. Ne le bolezenski simptom, ampak samostojna bolezen. In zdaj temu dodajmo še današnjo krizno situacijo, ki ljudi še bolj potiska v osamo, pa smo tam ..."

​Ali vsi stari ljudje razumejo navodila

Morda bi morali razmišljati tudi o tem, ali vsi stari ljudje razumejo številna navodila, kako ravnati. Vsak od nas najverjetneje pozna zgodbe, ki kažejo, da vseh ne razberejo. In mnogi nimajo nikogar, da bi jim pojasnil. Poznam 80-letno gospo, ki ni stopila iz svoje miniaturne garsonjere od prve potrditve okužbe in je živela od zadnjega paketa pomoči Rdečega križa. Po mojem zagotavljanju, da lahko gre na sprehod, celo v trgovino, samo naj se z nikomer ne druži, je to storila tako rekoč isti hip. Ponoči je na svoj mobilnik dobila sms Vlade RS, da zaradi epidemije velja "začasna prepoved javnega zbiranja". Gospo sem zelo težko prepričala, da smo enako sporočilo dobili vsi državljani in da to ne pomeni, kot je mislila sama, da so jo videli in bo zdaj morala plačati kazen, ker je bila zunaj. Koliko je takšnih, kot je soseda na deželi, ki je prepričana, da je virus umetno ustvarjen z namenom, da se svet reši starih ljudi, lahko le ugibam. Po tem, ko je na televiziji videla izjavo italijanskega zdravnika, ki je v stiski pomanjkanja respiratorjev dejal, da jih dajo "najbolj primernim" bolnikom, to pa so tisti, ki imajo večjo možnost preživetja, je ne morem pregovoriti, da ne gre za svetovno zaroto "ubiti čim več starcev".
Drugo skrbi, kako bo prišla do svoje pokojnine; takoj ob nakazilu jo je zmeraj dvignila na pošti do zadnjega evra. Kaj pomeni, da lahko pride do nje preko bankomata, sprašuje. In kaj so digitalni kanali? Vse več ljudi se na ulicah ozira za starejšimi, češ, jim je treba hoditi zunaj.

Neko novo bogastvo

Pogosto se v teh časih izpostavlja, ali bomo sedanje dogajanje znali vgraditi v skupno izkušnjo, da smo ljudje dobri v sodelovanju, da premoremo skupnostni duh. Da so stvari, ki so pomembnejše od denarja?
"Moderni čas bogastvo enači z materialnim, gmotnim bogastvom. Druge kategorije so nekako megleno prisotne - bogastvo socialnih kontaktov, socialnih mrež, duhovno bogastvo ... Zdaj vstopa v zavest pomembnost socialnih mrež, ki si jih tkal skozi življenje, tudi v starostnem obdobju. Da si se aktivno vključeval v tiste oblike življenja, ki ob socialnih stikih nudijo še marsikaj drugega, to so najrazličnejše študijske skupine, bralni krožki, prostovoljsko delo ...
Današnja situacija ima veliko podobnosti s stanjem po drugi svetovni vojni. Zdaj gre za bolezen, za njo prihaja najbrž tudi materialna stiska, v svetu se bodo povečali nemiri ... Vednost o medsebojni pripadnosti bo dolgo živa. Še danes veliko nove književnosti obravnava stiske druge svetovne vojne, po toliko desetletjih se človek torej še vedno ukvarja s tem, od koga je dobil pomoč, od koga je bila zavrnjena. Kot bi bilo včeraj. Dolgo, predvidevam, se bomo zavedali dogodkov iz časa epidemije in vsak se bo spominjal ljudi, ki so mu pomagali, in tudi tistih, ki niso."