V iskanju politične simbioze za 2020.

Vsebinski ton vladnim usmeritvam je dajala pogodbena podpornica Levica, ki je kot edina antisistemska stranka v parlamentu, ki deklarativno zavrača kapitalizem, predstavljala socialni korektiv sredinsko-liberalnemu peterčku, ki ga zna kaj hitro zanesti v neoliberalne rešitve za akutne slovenske težave v zdravstvu in drugih vitalnih družbenih podsistemih, kot sta na primer pokojninski in šolski.
A simbioza med Levico in peterčkom ni trajala leto dni. Zalomilo se je pri vprašanju ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga obvladujejo privatne zavarovalnice. Kljub rekordnemu proračunu in solidni gospodarski rasti se je izkazalo, da popolno podružbljenje zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ni finančno vzdržno, zato zagovornikom demokratičnega socializma ob tem spoznanju ni ostalo drugega, kot da v imenu svoje vodilne politične ideje, politične neomadeževanosti in skrbi za prihodnje rejtinge odtegnejo podporo manjšinski vladi.
Kako težko in naporno je vladati z manjšinsko vlado v Sloveniji, kjer politična kultura nikoli ni dosegla zahodu primerljivih standardov, politika pa je trdoglavo blokovsko-ideološko razcepljena, je jasno pokazala težavna izvolitev zamejske Slovenke Angelike Mlinar za kohezijsko ministrico. Koalicija, ki niti sama ni več sposobna strniti svojih vrst, se je prvič soočila z enotno desno opozicijo, ki se ji je v rušenju Mlinarjeve pridružila Levica. S tem so se mladi socialisti močno čustveno zamerili levoliberalnemu spektru politike in volivcev. A to na podporo pri njihovi osnovni bazi, tako kažejo rejtingi, verjetno ne bo imelo vpliva, saj je etiketa, da je Mlinarjeva neoliberalna političarka, ki jih že imamo kot listja in trave, pri njihovih volivcih močnejša od identitetnega sočustvovanja, da je ženska, zamejka in napredna političarka. Šarčevo vlado je rešil največji trgovec med poslanci, prvak SNS Zmago Jelinčič, pa seveda tudi na glasovanju manjkajoči poslanec SDS, kar se ponavadi spregleda. Usoda manjšinske vlade je zdaj v rokah tako kontroverznega in nacionalno-vulgarnega politika, kot je Jelinčič, s prstom kažejo kritiki, ki pa spregledajo, da v zadnjem času največ vulgarizmov v slovenski politični prostor prihaja iz najvplivnejšega dela opozicije.