"V Sloveniji se verjame, da je sredinskost pomembna za pridobivanje politične podpore"

Bili smo na pragu vstopa v vlado, a je na koncu izvršilni odbor utemeljeno zavrnil vstop vanjo. Za nekaj stolčkov v vladni ekipi se nismo želeli odpovedati svojim načelom in vrednotam. Ne gojimo pa nobenih zamer do nikogar v vladni koaliciji.“ Tako je predsednik Nove Slovenije (NSi) Matej Tonin nedavno utemeljeval, zakaj se njegova stranka ni odločila za vstop v koalicijo predvsem sredinskih strank, članic liberalne evropske družine ALDE.
Dobro leto po lanskih neuspelih koalicijskih pogajanjih s sredinskimi LMŠ, SMC, SAB in DeSUS želi NSi svoj strankarski profil spremeniti v sredinskega. "Po desetih letih je že čas za osvežitev in aktualizacijo temeljnega programa, zagotovo pa bodo spremembe postavile Novo Slovenijo v politično sredino," je napovedal Tonin in dodal, da se bodo trudili, da bodo stranka, ki povezuje in je sposobna sodelovati z obema političnima poloma v korist vseh državljanov.

Sredinskost pomeni ne biti Janša

Pravzaprav v Sloveniji ni stranke, razen Levice in SNS, ki zase ne bi trdila, da je sredinska. Večina strank parlamentarnega loka pri definiranju svoje sredinskosti uporablja različne pridevnike, kot so liberalna, socialna, leva ali desna sredina. Zakaj se torej večina strank želi gnesti v politični sredini, za katero politolog dr. Alem Maksuti trdi, da je imaginarni pojem, saj ga je zelo težko fiksirati, ker nima izhodiščne pozicije. Da je večji del volilnega telesa na sredini, je po njegovo zgrešena teza.
"NSi se želi predstaviti kot koalicijski partner, ki je bolj primeren za vstop v sredinsko vlado. Pričakovanje, da bodo s transformacijo dobili več glasov, je zgrešena. NSi se želi profilirati kot partner, ki bo bolj sprejemljiv za vstop v sredinsko koalicijo, saj bo najverjetnejši novi akter, ki se bo pojavil za Marjanom Šarcem zelo verjetno spet sredinski," pragmatične razloge za preobrazbo NSi v sredinsko stranko opiše Maksuti. "NSi se poskuša pozicionirati kot stranka ne-Janša," ocenjuje Maksuti in dodaja, da je moment ne-Janša v Sloveniji izjemno močan, šele ko te volivci sprejmejo za stranko ne-Janša, potem lahko postaneš sprejemljiv za celotno sredinsko volilno populacijo.
Vsi prehodi, samooklicanje za sredinsko stranko ali sredinskega politika, pomeni le prilagajanje trenutnim trendom v javnem mnenju. A sredina kot pojem ne obstaja, trdi Maksuti: "Gre za volivce, ki niso desni in ne pristajajo na politiko latentnega šovinizma, nacionalistično patriotski tip politike zapiranja mej ali na zarote, kot so strici iz ozadja, kar pri nas forsira SDS."

Sredina je izvolila Bratuškovo, Cerarja in Šarca

​Da je politična sredina za teoretike in praktike merjenja javnega mnenja in političnega utripa v volilnem telesu, potrdi tudi dr. Andraž Zorko iz agencije Valicon. "V resnici je sredina to, kar je izvolilo zmagovalce volitev v letih 2008, 2011 in 2014. Na teh volitvah so po vrsti slavili SD (30,45 odstotka), Pozitivna Slovenija (28,51 odstotka) in Stranka modernega centra (34,49 odstotka). Maksuti k temu dodaja, da so zadnje tri vlade, ki so jih vodili Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec, zelo sorodne, saj gre za popolnoma enako politiko, ki je neoliberalna in podrejena Evropi.
Zorko še ugotavlja, da je slovenska sredina bolj leva kot desna, zato desni pol nikoli ne prevlada. Nagnjenost v levo je bolj izrazita med starejšimi, ki hkrati predstavljajo glavnino volilnega telesa, vse skupaj pa je posledica socializma. "Definicija politične sredine je popolnoma izmuzljiva. Glede na politično kulturo je lahko sredina popolnoma konservativna, lahko pa je tudi bolj levosredinsko usmerjena, kar je primer v Sloveniji," do podobnega zaključka kot Zorko pride tudi politolog iz FDV dr. Samo Uhan.
"Kaj je politična sredina, je stvar definicije, vsakokratne opredelitve. Na načelni ravni je to več kot polovica volilnega telesa," se opredeljevanja in merjenja politične sredine loteva Uhan, hkrati pa doda, da lahko ta razpade, kadarkoli se pojavi neko novo ime. Enkrat volivci verjamejo v moralnega garanta, kar naj bi bil Miro Cerar, drugič v menedžerja, kar naj bi bil Zoran Janković, ali pa, da je nekaj tretjega, kot sedanji premier Marjan Šarec. "Politična sredina je nekaj, od koder bi želeli vsi črpati, ko ugotovijo, da s svojimi političnimi strategijami ne uspejo. NSi, ki se je globoko kompromitirala z ideologijo neoliberalizma in ugotovila, da ji to škodi, bi zdaj posegala v prostor sredine," ugotavlja Uhan. Zgrešenost rinjenja NSi v sredino ponazori z ugotovitvijo, da v Sloveniji nominalno leve vlade predvsem zato, ker imamo na desni Janšo: "Naravno stanje v Sloveniji je blaga desnica. V normalnih političnih razmerah bi desnica glede na stanje duha oziroma stanje vrednot dobila večino."

LDS je bila sredinska, ker je bil Drnovšek zmeren

"Sredinskost je koncept, ki naj ne bi imel nič opraviti z levo ali desno. Sredinskost ni v tem, da si nekje na sredi med levico in desnico, ampak v tem, da si zmeren. Zmerne so stranke, ki ne zavzemajo skrajnih pozicij glede demokracije. Nezmerne, skrajne pa so stranke, ki jih demokracija moti in so - vsaj tiste na skrajnem robu - pripravljene uporabljati druge metode, da uresničijo svoje agende," svojo definicijo politične sredine na osnovi svojih konkretnih izkušenj v času LDS in kasneje v stranki Zares postavi Bogdan Biščak.
"V Sloveniji je vprašanje sredinskosti predvsem vprašanje nekonfliktnosti, ne pa vprašanje programskih konceptov. In na tej točki so se slovenski volivci in Janez Drnovšek našli. LDS je bila sredinska zato, ker je bil Drnovšek zmeren človek. Ni bil konflikten. No, za volilni uspeh LDS je bilo to sicer pomembno, a še pomembneje je bilo, da je znal reševati probleme," formulo za uspeh LDS, ki je suvereno zasedala sredinski politični prostor v Sloveniji v prvi polovici slovenske tranzicije do leta 2004, izriše Biščak. Najbolj prepoznaven slogan LDS, ki je vrhunec dosegla na volitvah leta 2000 s 36,21 odstotka, se je glasil: 'Ne levo, ne desno, na bolje.'

Odpoved narcizmu majhnih razlik?

Z vidika težavnosti opredeljevanja politične sredine in merjenja velikosti politične sredine v volilnem telesu je treba premostiti še napovedano povezovanje sredinskih strank od LMŠ, SMC, SAB do DeSUS-a, ki ga zelo nedoločno in brez vsakršne konkretizacije izpostavil predsednik vlade Marjan Šarec. "Pri združevanju levoliberalnih strank gre tako za vprašanje programske sorodnosti kot tudi taktičnih načrtov, kaj komu združevanje prinese in odnese. Programsko so dovolj sorodne, saj vse izhajajo iz liberalnega prostora, vse pa do določene mere tudi pristajajo na prevladujočo neoliberalno ideologijo," trdi Biščak, ki meni, da je združevanje torej možno, saj je za vse od njih racionalno, da naredijo ta korak. Izjema je po njegovo morda DeSUS, ki se mu mogoče splača ostati pri svoji tržni niši.
Maksuti je glede združevanja politične sredine manj optimističen in meni da smo priča igri ničelne vsote. "LDS je morala razpasti, da se je lahko pojavil Zares in da je SD dobil večino. SD se je morala kasneje zdesetkati, da je Jankovićeva Pozitivna Slovenija dobila večino. Nato je Janković moral izginiti, da se je lahko pojavil Cerar. Zdaj Cerar izginja, prišel je Šarec,“ razvoj sredinske verige oriše Maksuti. Po njegovem mnenju je scenarij o vedno novih obrazih močnejši od tega, da bi bil Šarec sposoben združiti sredino: "Ko bo njegov politični potencial iztrošen, se bo iskal novi obraz."
Biščak je nasprotno prepričan, da bi združeni pobrali večji delež glasov kot pri individualnem nastopu: "Za Šarca, prepričan sem, da o tem razmišlja, je pomemben pomislek, koliko problematične ljudi dobi v skupno stranko. A menim, da je za vse racionalno, da združevalni korak storijo. Za večino zato, da na naslednjih volitvah ne izginejo, za LMŠ pa zato, ker združitev prinese vsaj trenutni pospešek."
Išče se stranka, ki je sposobna postati velika na levoliberalnem prostoru. Nobena po razpadu LDS ni postala velika stranka oziroma je nekaterim to uspelo le za en mandat. Velika pa lahko za več kot le eno poletje postane le stranka, ki dokaže, da zna odpravljati probleme in je obenem dojeta kot zmerna oziroma sredinska. "Ljudje, ki so se sposobni združevati, ustvarijo občutek moči, in volivci zmeraj radi volijo potencialne zmagovalce. Poleg tega pa dobijo avreolo ljudi, ki so se za nekaj večjega pripravljeni odpovedati narcizmu majhnih razlik," zaključi Biščak.