Andreja Kutin
Slavica Pičerko Peklar
Gordana Possnig
Jana Juvan
Jasmina Detela
Če so še leta 2016 zavodi poslovali z dobrimi 22 milijoni evrov izgube, so lani poslovanje zaključili z dobrimi 68 milijoni evrov dobička. Bolnišnice so imele 47,2 milijona evrov presežka, zdravstveni domovi 17,6 milijona evrov, drugi zavodi (NIJZ, NLZOH, Slovenija-transplant) pa 3,5 milijona evrov, kažejo podatki Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije.
A na zelene številke se ne gre navaditi. Ob tem namreč opozarjajo, da je zdaj pozitivno poslovanje le navidezni prikaz stabilnosti. "Nekateri govorijo o enormnih dobičkih, kar ne drži, saj je presežek zgolj 2,5 odstotka prihodkov in še zdaleč ne krije nakopičenih izgub iz preteklih let," poudarja Marjan Pintar, direktor Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije. "Ustvarjen presežek ostaja v javnih zavodih, nihče ne bo odnesel domov niti evra. Presežek slovenski javni zavodi krvavo potrebujejo, če želijo preseči razvojni zaostanek, ki smo ga pridelali v zadnjem desetletju. Pred desetletjem, leta 2011, smo imeli v bolnišnicah 67-odstotno odpisanost opreme. Potem je šlo samo na slabše in smo leta 2015 pristali pri 83,6 odstotka. Ob koncu leta 2019 je bila odpisanost opreme 82,9-odstotna, v letu 2020 pa se je vendarle zgodil premik, ki daje upanje, saj smo pristali pri 80,8 odstotka. Naša želja je, da se vrnemo vsaj tja, kjer smo nekoč že bili," še dodaja.
Dodatki in izostale investicije
Je epidemija zavodom res zagotovila obsežne finančne injekcije? Vodstva zavodov opozarjajo na investicije, ki so lani v veliki meri obstale na mestu. Večina, ki jih je bila izvedenih, pa se je nanašala na covid-19 oziroma na spremenjene potrebe prostorov za zdravljenje teh bolnikov - od vzdrževalnih del do elektroinštalacijskih in elektromontažnih del, del na komunikacijski in računalniški mreži, da so oddelke lahko priredili za zdravljenje covida-19, ki je lani močno zaznamoval tudi poslovanje v zdravstvenih zavodih. Spomladi, ko je v Slovenijo udaril prvi val, se je seveda odločalo precej na hitro. Ko je bil maja koronavirus prvič "premagan", so državo preletela vojaška letala in prišle so počitnice. Za ljudstvo in v veliki meri tudi za odločevalce. In tako do drugega vala epidemije ni bila dodelana strategija, po kateri se bi zdravstvo dolgoročno borilo proti novemu virusu, ki tako usodno kroji naša življenja že dobro leto. Posledično politika ni izpopolnila sistema, po katerem bi pošteno nagrajevali zdravnike in medicinske sestre, ki so skrbeli za bolnike s tem zahrbtnim virusom.
Že v spomladanskem valu so sicer dobili vsi zaposleni v zdravstvu 65-odstotni dodatek k svoji plači "za delo v tveganih razmerah". To določa njihova kolektivna pogodba za primer epidemije. Najbolj učinkovita rešitev za dodatno motivacijo, ko je udaril drugi val, pa je bila, da se celotnemu zdravstvu ponudi še več denarja za spopadanje z večjo množico bolnikov, ki bi ob težjem poteku te bolezni potrebovali pomoč. In tako so lahko tisti, ki so zdravili paciente s covidom-19, prejeli še dodatnih 30 odstotkov "za nevarnost in posebne obremenitve". Tisti, ki so bili direktno izpostavljeni virusu in so se borili za življenja, so bili nagrajeni. Toda medtem ko so ljudje v nezdravstvenih sektorjih prejemali le 80 odstotkov svoje plače zaradi čakanja, mnogi so službo izgubili, so v zdravstvu očitno dobili ogromno denarja tudi tisti, ki bolnikov s covidom-19 niso videli od blizu.
(Pre)visoka cena
Jeseni, 22. oktobra, je na predlog ministrstva za zdravje in na pobudo Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije vlada določila tudi nove, višje cene akutne bolnišnične obravnave bolnikov s covidom-19. Vse te rešitve so bile sicer uspešne in v Sloveniji nismo imeli Bergama. Še več. Kot rečeno, so si bolnišnice na račun epidemije finančno opomogle. A cena za to se zdi (pre)visoka, sistem pa nepošten. Najmanj osem tisoč evrov so prejele bolnišnice za vsakega bolnika s covidom-19, so nam povedali v UKC Maribor. Ob zapletih se je znesek podvojil, s priklopom na respirator pa je tak bolnik stal slabih 47 tisoč evrov. Veliko več kot bolniki, ki so pred epidemijo imeli podobne zdravstvene težave in so potrebovali bolnišnično zdravljenje. Portal Necenzurirano je na primer poročal, da so v preteklosti regijskim bolnišnicam priznali strošek za zdravljenje bolnikov z običajnimi infekcijami ali vnetjem dihal v višini 1130 evrov. V UKC Ljubljana so dobili 38 odstotkov več, ker izvajajo klinično dejavnost. Za bolnika z zapletom so stroški v regijskih bolnišnicah znašali 3553 evrov, za bolnika na ventilatorju pa 30.253 evrov.
Temeljita reorganizacija bolnišnic
Da so to neprimerne primerjave, pravijo v celjski bolnišnici. "Ob tem se pozablja, da bolnišnice v času epidemije delujemo v posebnih pogojih dela, ki močno vplivajo na stroške obravnave. Ob gradbenih in drugih vzdrževalnih delih, ki smo jih morali izvesti za ustrezno ureditev oddelkov, na katerih so se zdravili kužni pacienti, smo morali nabaviti ne le veliko dodatne medicinske opreme, ampak tudi dodatno opremo za zdravstveno nego (aspiratorji, pulzni oksimetri, dozatorji kisika …), dodatno pohištvo, pripomočke v kuhinji, računalniško opremo in drugo informacijsko opremo. Do 100 odstotkov so se povečali stroški varovanja in čiščenja ter stroški dela na dodatnih deloviščih, ki jih v času brez epidemije ne potrebujemo (triažne točke, podvojena delovišča). Epidemija je prinesla tudi do petkrat višjo porabo osebne varovalne opreme, spremenila pa se je tudi struktura uporabe (uporaba respiratorjev FFP2 in FFP3). Vse to je povzročilo višje stroške tako pri varnostnih zalogah kot pri porabi osebne varovalne opreme in zdravstvenega materiala. Velik del teh stroškov ni zajet ne v dodatnih sredstvih, ki nam jih je za obvladovanje epidemije namenila država, ne v običajnih cenah zdravstvenih storitev."
Poleg tega, da so zaposleni s covidnimi bolniki delali v posebni zaščitni opremi, so bili deležni tudi dodatka. In tukaj se najbrž pozna še del razlike v ceni. Stroški dela nasploh so bili v javnih zdravstvenih zavodih lani za 23 odstotkov višji glede na leto 2019, glede na 2018 pa celo za 32,3 odstotka. Tudi stroški blaga, materiala in storitev so se povišali za dobrih 10 odstotkov glede na prejšnje leto in za 15,5 glede na leto 2018.
V sistemu se ni spremenilo nič. Kdaj bomo spet pisali o rdečih številkah?
Če k vsemu temu prištejemo še to, da je v Sloveniji še vedno premalo kadra - tako zdravniškega kot sestrskega in ostalega -, torej ni mogoče upati, da bo ta navidezna blaginja v javnem zdravstvu trajala. Vse kaže, da je bilo leto 2020 sicer res finančno ugodno za zdravstvo, a brez prave strategije, ki bi zagotovila, da bodo finančno podhranjeni zdravstveni zavodi po končni zmagi nad virusom res lahko zadihali s polnimi pljuči. Sploh ob upanju, da bodo zdaj s polno paro skrajševali čakalne vrste, ki so se precej podaljšale. Poleg tega, opozarjajo strokovnjaki, bo zdravstvo po epidemiji udarila "epidemija" vseh drugih bolezni, ki so v času slabše dostopnega zdravstva ostale skrite, nezdravljene in se bodo izrazile v težjih oblikah.
Odvajanje od dodatkov
Bolnišnice in zdravstveni domovi torej večinoma zdaj poslujejo dobro in v zelenih številkah. Kako dolgo pa bo ta stabilnost trajala? V sistemu se namreč ni spremenilo nič. Kdaj bomo spet pisali o rdečih številkah? V letu, ko bodo potekale parlamentarne volitve, najbrž ni pričakovati velikih premikov, ki bi ujezili zdravnike. Sploh zdaj, ko so okusili plače, ki so si jih vedno želeli. Kako se bodo "odvajali" od dodatkov? "To bo težko, zelo težko in res si sploh ne predstavljam, kako bo to videti. Vsi dobivajo vsaj 60-odstotni dodatek, drugi pa 95-odstotnega. Kakšen bo ta prehod, si ne predstavljam," iskreno odgovori Matjaž Vogrin, strokovni direktor UKC Maribor. Dodatki bodo za vse namreč usahnili, ko bo preklicana epidemija, razen za tiste, ki bodo še naprej delali s covid bolniki.
To je naša realnost
Piše: Slavica Mencingar, predsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije
Epidemija je do obisti razgalila razmere slovenskega zdravstva, posebno znotraj zdravstvene nege. Izrazilo se je vse, na kar že leta opozarjamo; pomanjkanje kadra, standardi in normativi, anomalije, ki so nastale skozi proces pogajanj, pogoji dela, primerno plačilo in še kaj.
Kljub zaustavitvam nekaterih nenujnih programov se potreba po našem kadru ni zmanjšala, ampak močno povečala, saj so se odpirali dodatni covid oddelki z vse težjimi bolniki, ki jih je bilo iz dneva v dan več. Medicinske sestre, zdravstveni tehniki in bolničarji negovalci niso bili poslani na čakanje na delo od doma ali na izvajanje dela od doma. Bili so v prvih bojnih vrstah po dvanajst ur in dlje. Oblečeni v skafandre so tako rekoč brez pavze in možnosti opravljanja fizioloških potreb delali za najmanj dva zaposlena na izmeno. Premestitve z oddelkov, ki so bili manj obremenjeni, in z drugih zavodov so se vrstile ves čas. Kljub uporabi osebne zaščitne opreme, ki je je v začetku tudi zelo primanjkovalo, so zbolevali. Nadure, ki so že v normalnih razmerah številne, so se kopičile. Izgorelost se je povečevala in začarani krog se je vrtel še naprej in hitreje in se še vrti.
Prave drame so se odvijale po domovih za starejše. Razmere tam velikokrat niso dopuščale možnosti izolacije. Da ne govorimo o kadru, ki je pregoreval in zboleval kljub pomoči, ki je prihajala z vseh koncev. Kdor tega ne doživi, si to težko predstavlja. Družine, ki so že v normalnih časih veliko brez nas, so bile še bolj prepuščene same sebi. Prisotna sta bila še strah in negotovost, saj nikoli nismo vedeli, kaj bomo prinesli domov in ali bomo sploh prišli domov. Nekateri so celo bivali v apartmajih, telovadnicah in hotelskih naseljih, kar jih je dodatno psihično izčrpavalo.
In zgodba s famoznimi dodatki. Dodatki, ki se ponekod izplačujejo z velikimi zamudami, s takšnimi in drugačnimi razlagami, kaj in koliko komu pripada ali ne. Vsi poznamo dodatek, ki pripada vsem zaposlenim v javnem sektorju. Tega bomo morali sindikati za nekatere izboriti tudi s tožbami na sodiščih. Druga zgodba je covid dodatek za delo v rdečih in sivih conah, covid ambulantah, pri brisih in ob stiku s pozitivnimi pacienti, ki so seveda tudi doma in jih obravnavajo patronažne medicinske sestre. Koliko preštevanja tudi v minutah, če je posameznik bil ali ni bil v stiku s potencialno kužno osebo! Kaj pomeni stik? Kdaj je nekdo potencialno kužen? Po razlagi ministrstva ob jemanju hitrih brisov ne bi bilo mogoče priti v stik z okuženim, saj menda na hitre teste hodijo potencialno zdravi ljudje. Zakaj je potem treba jemati brise? Tisoč in eno vprašanje in prav toliko odgovorov smo deležni od naših članov in tudi od delodajalcev. Ti so pa seveda spet odvisni od zmedenih navodil, ki jih dobijo od pristojnih služb na vladi in resornih ministrstvih. In seveda od tega, ali dobijo sredstva iz proračuna ali ne oziroma s kakšno zamudo jih dobijo. Primarni nivo in koncesionarji na tem nivoju pa od občin ustanoviteljic, če seveda te oddajo vlogo na ministrstvo. Zgodb o dodatkih je toliko, kot je zavodov po Sloveniji. Ponekod so dobre in vzpodbudne, ponekod pa žal ne in še vedno čakajo na razplet.
Ne želimo delati za dva, ne želimo dodatkov. Želimo si, da bi osnovna plača bila takšna, da bi odražala obremenitve in odgovornost pri delu. Zdaj je srednja medicinska sestra začetnica v ambulanti in na oddelku pod pragom minimalne plače, da o bolničarjih negovalcih sploh ne govorimo. Je potem mogoče pričakovati, da se bodo mladi odločali za nekoč zelo cenjen in spoštovan poklic? Lahko od že zaposlenih pričakujemo, da bodo ostali v poklicu, če jim trgovske verige in soseščina ponujajo boljše plačilo in boljše delovne pogoje? Ne želimo biti vse vikende in praznike ločeni od družin, tudi za ceno denarja ne. Nakopičene ure, ki jih ne moremo izkoristiti, neizkoriščen lanski dopust, za katerega ne vemo, kdaj ga bomo lahko koristili, vsak dan drugačen in uničen biološki ritem, vse to vodi v bolezen in prezgodnjo umrljivost, kar potrjujejo tudi raziskave. To je naša realnost, blišč in beda našega humanega poklica, ki kljub izplačanim dodatkom v času epidemije še dolgo ne bo privlačen za mladi kader, ki bi ga že včeraj krvavo potrebovali. In po napovedih nas čaka še najmanj tretji val …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
