Vojne, bitke in praske v prerivanju za najboljše položaje v EU

Hura, danes gremo pa prej domov, je vzkliknila novinarka Hrvaškega radia, ko smo videli, da je Evropski parlament v Strasbourgu že v drugem krogu v sredo v času kosila izvolil svojega novega predsednika, Italijana David-Mario Sassolija. In se je ves odprti prostor, kunštno imenovan open space, poln novinarjev, prisrčno nasmejal.

Nenačelne koalicije

A predlog Evropskega sveta je razburil poslance vseh političnih opcij, saj se je pričakovalo, da predsednik komisije bolj kot ne avtomatično postane tako imenovani spitzenkandidat oziroma vodilni kandidat zmagovite politične opcije na majskih evropskih volitvah. Tako so si v parlamentu zamislili, ker se jim zdi demokratično, da ljudje vedo, koga bodo dobili na najvišji funkciji, če že gredo volit. Na evropskih volitvah maja je zmagala Evropska ljudska stranka, njen spitzenkandidat pa je bil Bavarec Manfred Weber. V primerjavi z Luksemburžanom Jean-Claudom Junckerjem, tudi EPP, karkoli si mislimo o njem, je Weber vseeno drugoligaški, če ne celo tretjeligaški politik. V Evropski uniji očitno še zmeraj močni francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je že tako ali tako bil proti sistemu spitzenkandidatov, je Nemcu očital prav to, češ da ne premore izkušenj in ne kredibilnosti. V tem nasprotovanju je Macronu, katerega stranka v Evropskem parlamentu pripada tretji najmočnejši skupini, za EPP in S&D, liberalni Prenovimo Evropo (RE), mu je prav po mešetarsko prišlo prav, da se je Weber kot vodja poslanske skupine EPP v Evropskem parlamentu zameril predvsem madžarskemu premieru Viktorju Orbanu in njegovem Fideszu, ki je sicer član Webrove EPP. To pa zato, ker si je Weber drznil opomniti, zelo zadržano sicer, na nekatere nedemokratične postopke na Madžarskem. Zoper te so v RE mnogo bolj rjoveli. Spričo ogrožanja temeljnih demokratičnih vrednot so v EPP članstvo Fidesza celo zamrznili. Seveda pa ga niso izključili, saj vendar šteje vsak glas.

​Kompromisni sveženj brez kompromisa

Ponovimo. Kompromisni sveženj, ki je v osnovi francosko-nemški dogovor, poleg Ursule von der Leyen, ki prihaja iz CDU, torej iz EPP kot Weber, vključuje še Francozinjo Christine Lagarde za predsednico Evropske centralne banke in Belgijca Charlesa Michela, liberalca, za predsednika Evropskega sveta. Španskega zunanjega ministra, socialista Josepa Borrella, hudega nasprotnika pravice Kataloncev do samoodločbe, za katero je ta teden pred poslopjem Evropskega parlamenta v Strasbourgu protestiralo okoli deset tisoč glasnih demonstrantov, naj bi napravili za visokega zunanjepolitičnega predstavnika. Nizozemec Frans Timmermans, danska liberalka Margrethe Vestager in slovaški socialist Maroš Šefčovič naj bi dobili močne podpredsedniške položaje v Evropski komisiji. Ker je Stanišev propadel kot kandidat za predsednika Evropskega parlamenta, je opazno, da srednjeevropske oziroma vzhodnoevropske države niso dobile nobene res pomembne funkcije. Prav tako so v predlogu, za katerim stoji pravzaprav Macron ob podpori Merklove, in ki ga je v poslancem v Strasbourgu v četrtek predstavljal predsednik Evropskega sveta Poljak Donald Tusk, skoraj popolnoma prezrli majhne države. No, kritikom je všeč edino to, da sta za vsaj dva vodilna položaja, ki jim evrokrati rečejo top jobs, predvideni ženski.
​Toda Tusk se je že moral naposlušati kritik na račun von der Leynove, ki je tudi tudi že obiskala Strasbourg, kjer se je za zaprtimi vrati sestala z novoizvoljenim Sassolijem, še prej pa se je pogovarjala s poslanci svoje politične skupine EPP. Ko se je po tem šla predstavit še v Bruselj, med drugim oktobra odhajajočemu predsedniku Junckerju, je povedala, da se bo še naprej borila, da bi sistem spitzenkandidatov preživel. Mnogi so se muzali, torej, političarka, ki je pristala na ignoriranje in pokop sistema spitzenkadidatov, ga bo zdaj obujala od mrtvih. Morda nemški konservativni političarki, zaupnici Angele Merkel, pri tem ne bo škodilo, da je mati sedmih otrok po osnovnem poklicu - zdravnica. Seveda von der Leynova ni najbolj všeč članom S&D. Še posebno ne nemškim, ki iz prve roke opazujejo njeno pomanjkljivo vodenje obrambnega resorja in nemške vojske. Kako zelo privržena je von der Leynova krščanskim vrednotam, kaže tudi epizoda ob njenem obisku Savdske Arabije leta 2016, ko je prestolonaslednika Mohameda bin Salmana zavrnila, da bi ga obiskala v burki, in je na sestanek prišla v hlačah. Kljub temu njenemu pogumu se socialistom zdi, da bi bil z naskokom boljši njihov spitzenkandidat Timmermans, trenutno podpredsednik Junckerjeve komisije. V njej je zadolžen tudi za vladavino prava in s tem tudi za spoštovanje arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško. Kako je komisija pri tej temi ravnala, recimo, ko je Slovenija napovedala tožbo Hrvaške pred Sodiščem EU, in je ignorirala mnenje lastne pravne službe, vemo. Toda kopja iz Slovenije so letela le na Junckerja, na pa tudi na Timmermansa. Seveda, ko pa je naša vlada sredinsko leva in ne sredinsko desna, kajne?

Zakulisne igrice

Kako potekajo zakulisne igrice na najvišjih ravneh v Evropski uniji, je ilustrativen primer hrvaškega premiera Andreja Plenkovića. Kot mi je v Strasbourgu razlagal vedno dobro obveščeni urednik reškega Novega lista Denis Romac, se je premier sosednje države na zunaj, v javnosti delal, kot da ga kakšen položaj v Evropski uniji sploh ne zanima: "Toda ko so o tem odločali za zaprtimi vrati, kjer je Plenković vodil pogovore za EPP, se je kar sam zmeraj porival v ospredje, pa za visokega zunanjepolitičnega predstavnika in s podporo kontroverznega glavnega sekretarja Evropske komisije Nemca Martina Selmayrja celo za predsednika Evropske komisije. Seveda bi Selmayr rad imel na visokem položaju nekoga, ki je politično bolj šibek, da bi ga lahko upravljal za lastne interese."
​Vsa zadeva je v blogu, ki ga je ta teden o tem objavil dolgoletni bruseljski dopisnik francoskega časnika Liberation Jean Quatremer, dobila prav groteskne razsežnosti. Spričo hrvaškega nespoštovanja arbitražne razsodbe se Quatremer vprašal: "Ali bi na čelo institucije, ki je čuvajka evropskih sporazumov, smeli imenovati človeka, ki ne spoštuje mednarodnega prava? Ali lahko glavni sekretar Evropske komisije ostane človek, ki prav tako ne spoštuje mednarodnega prava?" No, Plenkoviću seveda ni uspelo, in Romac dodaja, da bi mož moral pojasniti, kako je v Bruslju predstavljal hrvaške interese ali vsaj interese EPP. Ali pa je vodil neko svojo lastno vojno za osebne koristi? Pa tudi Selmayr ne bo ostal več na mestu, ki ga ima.
Hrvati se bojijo, da bi za temi neuspehi stala Slovenija. A zdi se, da Slovenija s tem nima nič, ker vlada premiera Marjana Šarca pravzaprav še zdaj tava v temi, denimo, pri tem, koga imenovati za komisarja v novi komisiji, še huje, niti ni jasno, za kateri resor. Pa tudi, če naj bi to bil resor za širitev Evropske unije, predvsem na Zahodni Balkan, se zdi, da v Sloveniji ni enotnega mnenja, ali je to, prvič, sploh dosegljivo, drugič, dovolj pomembno, ko pa je širitev unije oddaljena v nedefinirano prihodnost, in, tretjič, koristno za Slovenijo pri njenem pozicioniranju znotraj Evropske unije. No, Janez Janša pa je Plenkovićevo kandidaturo celo pohvalil.

Za višje cilje​

Gremo nazaj k top jobs. Če je za Lagardovo zadeva bolj kot ne jasna, pa je do glasovanja o Ursuli von der Leyen sicer še nekaj časa. Do takrat bodo nezadovoljnim poslancem še zvijali roke in jih prepričevali o veri v višje dobro. O tem, kako to gre, mi je v Strasbourgu v še eni tako rekoč dolgi večerno-nočni seji o zasedbi vodilnih položajev razlagal evropski poslanec iz Nemčije Stefan Berger iz CDU, torej iz EPP: "Da je naš Manfred Weber v imenu višjih ciljev za Evropsko unijo odstopil od kandidature, ker v Evropskem svetu ni dobil podpore, je obžalovanja vredno. S tem ni pokopan samo demokratični koncept spitzenkandidatov, pač pa smo Evropi vzeli tudi obraz. No, situacija je zdaj nova, in vseeno upam, da bomo koncept spitzenkanidatov znova obudili in ga v nadaljnjem procesu tako dogradili, da bo bo končno postal naša funkcionalna in demokratična legitimacija." Prav zavoljo tega je Berger napovedal podporo von der Leynovi, pa čeprav se je zdelo, da o tem govori s težkim srcem.
Ampak v S&D se pridušajo, da se ne vdajo. Kaj je novopečeni slovenski evroposlanec Milan Brglez zapisal ob glasovanjih v Strasbourgu na FB: "Po včerajšnjem učnem dnevu bede demokracije, to je nespoštovanju volje volivk in volivcev in nespoštovanju vladavine prava pa žal tudi internih demokratičnih postopkov v S&D in na ravni Evropske unije, sledi najmočnejše orožje Evropskega parlamenta - tajno glasovanje. Najprej o predsednici ali predsedniku EP. Gre za prvi poskus ovreči nenačelen in škodljiv dogovor Evropskega sveta. Pomembnejši in odločilen pa bo drugi poskus - nepotrditev predlagane predsednice Evropske komisije čez dva tedna."