Vojno stanje

Je Ukrajina bližje neposredni vojaški konfrontaciji z Rusijo kot kadarkoli po razpadu Sovjetske zveze leta 1991? Če vprašate ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, zagotovo, če isto vprašate ruskega predsednika Vladimirja Putina, nikakor. Incident minulo nedeljo, ko je ruska obalna straža nedaleč od polotoka Krim pri ožini Kerč napadla in zajela tri manjše ukrajinske vojaške ladje, je vsekakor nevarno novo poglavje v napetih odnosih med državama, a najverjetneje nikakor ne usodno.
Priložnosti, da bi resno zapokalo med površinsko največjima evropskima državama, pri čemer je Rusija trikrat številnejša in ima temu primerno neprimerno močnejšo vojsko in vojaški arzenal, je bilo v zadnjih petih letih kar nekaj - in bile so večje krize kot danes. Rusija se nikdar po ukrajinski osamosvojitvi ni prenehala vtikati v posle, ki naj bi se tikali samo uradnega Kijeva, najpogosteje z izgovorom, da na vzhodu in jugu države živi močna ruska manjšina. Nobenega dvoma ni, da je imela Putinova oblast prste vmes, ko je tedanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič pred skoraj natanko petimi leti tik pred zdajci ustavil pogajanja o sporazumu o okrepitvi odnosov z EU (in zvezo Nato) in se znova vrnil v objem ruskega medveda. Izbruhnila je tako imenovana majdanska vstaja, poimenovana po istoimenskem trgu v Kijevu, ki se je končala s padcem Janukoviča, a tudi rusko priključitvijo polotoka Krim in pričetkom vojne na vzhodu Ukrajine v regijah Doneck in Lugansk, ki je trenutno po številnih mirovnih pogajanjih v stanju zamrznjenega konflikta, četudi orožje še vedno ropota skoraj vsak dan in na obeh straneh štejejo mrtve. Ne v tolikšnem številu kot na začetku spopadov, a vendarle - v vojni na vzhodu Ukrajine je doslej umrlo okoli 10.300 ljudi.