Vsako leto na tisoče novih družabnih iger, a človek ne jezi se je večen

Goluža je bil človek, ki je ljudem nadvse rad prirejal igre in ki je razumel, kakšne igre imamo ljudje radi. Tega ni dokazal samo s TV-kvizi oziroma tekmovanji v znanju, kot so bile licenčne Številke in črke. Goluža se je domislil tudi južnoslovanske verzije Iger brez meja. To so bila Jadranska srečanja, svoje čase izjemno priljubljena večerna športno-kulturno-zabavna oddaja, v kateri so se med seboj merila dalmatinska mesta, in sicer v resničnostnih disciplinah, kot je plezanje na vrh stebra po pršut, ter v različnih vodnih športih in z velikim finalnim obračunom v vlečenju vrvi. Ki se je lahko končalo tudi z incidentom širših razmer.

Goluže, kot neke vrste doajena tega področja, se je v pogovoru za tokratni članek spomnil Iztok Oblak, Ljubljančan, letnik 1965, ki ga krasi podobna strast do iger. Tudi on si jih je tako izmišljal kot prodajal. Družabne igre namreč. Produkta, ki te čase ob izolacijah in skupnem čemenju po domovih doživlja renesanso. A družabne igre so bile, kot pravi, ves čas aktualne in so ponujale možnosti tudi za poslovni uspeh, kar na slovenskem trgu pomeni 25.000 ali več prodanih primerkov neke igre.

Prvaki, ki jim čas ne pride do živega

Oblak je na sceno družabnih iger stopil leta 1992 in bival na njej do nedavnega, ko je posle prepustil podmladku. Po končanem študiju prava in nekaj zaposlitvah, skozi katere je dojel, česa noče, se je vprašal: "Kaj me v življenju sploh veseli? Jah, tarok, sem si lahko odgovoril. To me pa res najbolj veseli. Rad igram. In razmišljati sem začel o tem, ali bi se dalo od tega živeti." Do tedaj pasioniran igralec vsega, kar se je dalo igrati, od šaha do backgammona, športne napovedi, jamba, namiznih kvizov, igre "držav, mest, gora in voda", taroka in drugih iger s kartami ter še česa, se je odločil prestopiti na drugo stran. Med ponudnike iger. "Najprej smo naredili backgammon, ki ga takrat niti ni bilo na trgu in sem mislil, kako super bo šel. Pa seveda ni šel super. Nasprotno. Zato smo se osredotočili na najbolj preproste in klasične igre, kot so človek ne jezi se, monopoli ali enka. Na splošno se teh iger še vedno največ proda."

Zgodovina družabnih iger je sila stara. Za eno prvih se šteje prav backgammon. Arheološke ostanke igralnega polja izhodiščne igre, podobne njemu, se je našlo v izkopaninah naselbine Shahr-e Sukhteh v Iranu in pripisuje se jim starost 5000 let oziroma naj bi izvirali iz obdobja 3000 let pred našim štetjem. Na istem najdišču so našli tudi enako stare igralne kocke, pripomočke, ki so za družabne igre bistveni. Kdo se je domislil kock, ni znano, a njihova splošna razširjenost v tistih najbolj predinternetnih časih je osupljiva. V Egiptu so s kocko igrali igro senet 2620 let pred našim štetjem. Dokazano so v tistem času kocke metali tudi že na Škotskem, saj so jih našli med izkopaninami naselbine Skara Brae, v kateri so ljudje predvidoma bivali med letoma 3180 in 2500 pred našim štetjem. Kocke je poznala tudi pracivilizacija ob reki Ind v današnjem Pakistanu. To je torej prastar igralni pripomoček, ki je v žepih popotnikov krožil po svetu davno nazaj in ni izgubil svoje priljubljenosti vse do danes.

Vendar pa v izhodiščni igri človek ne jezi se, to pa je indijska igra pašisi iz obdobja 1000 let pred našim štetjem, ni kock. Metali so školjke, število polj, ki jih je bilo igralcu dovoljeno preskočiti, pa je dalo razmerje med številom na zadnjo ali na sprednjo stran obrnjenih lupin. A ni dvomiti, da je bila strast pred 5000 leti vsaj enaka današnji, ko glasno slaveč ali s hladno eksekutivnostjo premagaš nasprotnika oziroma poparjen ali pač že popolnoma vdan v usodo sprejmeš poraz. Ko se zgodi tebi. Zato se nemara reče "ne jezi se".

Vsako leto na tisoče novih iger

Vendar pa standardne igre še zdaleč niso edine, ki se igrajo. Zgolj v lokalu Dobra poteza v Zupančičevi jami v Ljubljani, ki deluje od leta 2017, imajo na voljo okoli 350 iger. Njihov predstavnik Jure Gantar pravi: "V osnovi smo lokal, ki pa ima svoj koncept. Med našimi gosti prevladujejo mlajši, čeravno pridejo tudi starejši pari, denimo upokojenci. Za tri evre si lahko izposodiš eno ali več iger, ki se jih potem igra za tvojim omizjem. Zelo priljubljene so tako imenovane party igre, pri katerih lahko sodeluje tudi po deset ljudi. Ali gre za pojav, vezan na hipstersko subkulturo? Ne bi rekel. Izključno ta subkultura je premalo številna, da bi zagotovila priljubljenost, kakršni smo glede družabnih iger nasploh priča. Letos smo obiskali sejem v Essnu, ki je eden največjih v panogi. Ponudba je nepregledna. Vsako leto se naredi na tisoče novih iger, na kar precej vpliva tudi platforma Kickstarter, saj se nemalo njih ustvarja preko nje."

Pri nas se igre pretežno uvaža ali povzema po licencah. Tudi originalne domislice imajo izhodišča v že videnem. Zato se tudi hodi na sejme. Da kaj vidiš in narediš doma z blagimi modifikacijami. Oblakova ekipa iz Vodmata, ki sta ji pripadala še Miha Čerček in pokojni Maks Soršak, dobri duh ljubljanske kulture in prvi recenzent sleherne domislice, je razvijala tudi svoje igre. Najuspešnejše so temeljile na kombinaciji metanja kocke, premikanja po poljih in odgovarjanja na kviz vprašanja. Ideja je bila, da bi potem, ko bi se zgodila dovolj velika kritična masa ljudi, ki bi igro igrali, prodajali samo še karte z vprašanji. Po 1200 vprašanj z različnih področij.

"Solidna domislica je bila tudi naša verzija lažnivca, igre s kartami, na katerih so bila zgodovinska vprašanja, šlo pa je za to, kateri dogodek je bil prej. Predvsem kviz se je dobro prijel, vendar pa bi v tistem trenutku potrebovali nekoga, ki bi si želel zaslužiti za BMW, jaz pa niti podjetnik nisem. Bilo je prelepo romantično obdobje, v katerem je bil zaslužek spodoben samo, ko smo še prodajali lasten monopoli s slovenskimi pojmi. S tistim zaslužkom sem si kupil stanovanje. Ker so bili kraji slovenski, so vsi kupovali našega, ki je bil obenem še malenkost cenejši. Američani so me tožili zaradi licence, pri čemer mi je frend rekel, da ne gre za vnaprej izgubljen primer. Vendar raje mirno spim, kot da se grebem za denar, ki ga ne potrebujem," pripoveduje Oblak.

Drugače kot pri igri človek ne jezi se je za monopoli treba plačevati uporabo patenta iz leta 1936. Podobno tudi za scrabble, igro iz leta 1938. Za obe ameriški igri je, tako kot še za marsikatero drugo, značilno, da sta izšli iz predhodnih iger z drugimi imeni. Scrabble iz igre lexiko, monopoli pa iz igre landlord ali najemodajalec, ki je bila patentirana leta 1904. Prvoten namen igre je bilo ozaveščati otročaje o škodljivosti pohlepa (po zemljiščih), a se je zamisel razvila v svoje nasprotje. Pri čemer je prodajalka na oddelku z igračami v eni od ljubljanskih veleblagovnic na vprašanje, kateri monopoli je letos hit, odgovorila: "Ta, ki ima tudi napravo za elektronsko plačevanje s karticami."

Presenetljiv uspeh catana

Da so družabne igre ohranile svojo priljubljenost skozi čas, je lahko tudi presenetljivo. Vendarle govorimo o času, ko se je vsaj glede igranja kart zgodil obrat, v katerem je poker v dobršni meri izrinil igranje taroka. Seveda se je tudi tarok ali remi igralo za denar in mestoma niti ne za majhen, načeloma pa je šlo za družabne igre. Na drugi strani se pokra praviloma ne igra za točke ali fižolčke, temveč vedno za denar. Obenem so se zgodile računalniške igrice. Oblak: "Skrivnost priljubljenosti igre človek ne jezi se, ki jo je Piatnik, če prav vem, dal na trg leta 1911, je v tem, da je transgeneracijska. Lahko jo igrata babica in vnuk. Sam vidim zadevo nekako takole, da je vnuk najprej igral človek ne jezi se in šele potem šel na vse preostalo, na nintendo ali kasneje na poker."

Pa vendar – kljub številni produkciji ni veliko iger, ki bi dosegle tak status. Med tistimi, ki jim je preboj vendarle uspel, je igra catan. Igra spada v žanr evropskih namiznih iger in te se od ameriških iger, ki temeljijo na konfliktnosti pašisija oziroma človeka ne jezi se, razlikujejo po tem, da je direktno rivalstvo oziroma konflikt med igralci izključen. Ali pač minimiziran. Za njih je značilno tudi, da so koncipirane tako, da vsi igralci ostajajo v igri do konca. Kot pojasnjuje zgodovinopisje družabnih iger, ta tip iger izhaja iz Nemčije, kjer se je po drugi svetovni vojni skozi proces denacifikacije uveljavljalo tudi nasprotovanje vsemu, kar bi slavilo konflikt. Igro catan, ki je kot prva svoje vrste dosegla svetovno priljubljenost, si je leta 1995 izmislil Klaus Teuber, nemški zobotehnik. A družabne igre so muhast produkt, pravi Oblak: "Pri trženju družabnih iger je posredi iracionalno. Lahko je igra luštkana, a je tržno katastrofa. Lahko se ti škatle deset let valjajo po skladišču, potem pa se začne igra prodajati. Takšna je igra activity. Deset let je ni nihče hotel, potem pa je postala hit. Edina razlaga je, da se je zgodila kritična masa ljudi, ki je začela igro igrati. In podobna zgodba je igra catan. Torej, lahko vidiš veliko novih škatel in artiklov, vprašanje pa je, ali se to proda." Za primer: igri, s katero je Oblakova ekipa doživela čelno trčenje, se je reklo papagaj, od igralcev pa je zahtevala, da oponašajo glasove. Živali in preostalega.

Pri Unikatoy, postojnskem podjetju, ki na trgu družabnih iger velja za velikega igralca, pravijo, da so v letošnjem pandemičnem letu prodali predvsem veliko sestavljank. "V času pandemije je povpraševanje po družabnih igrah naraslo. A bolj presenetljivo je, da je enormno naraslo povpraševanje po sestavljankah – puzzlih, in to predvsem tistih z motivi za odrasle. Že od spomladi se soočamo s stalnim pomanjkanjem in puzzli se prodajajo kot vroče žemljice," so povedali. A če predpostavimo, da za sestavljanko s 1000 ali več kosi človek potrebuje nekaj dni, karantenske razmere pa ne kažejo konca, odločitev za njih spet ne preseneča. Sestavljanka ti ponudi celo občutek, da si nekaj naredil. Če jo premažete z epoksidno smolo, jo imate za vedno. A epoksi je strupen. Potrebujete prostor, predvsem pa ne rešuje problema druženja. Če je to že potrebno ali pač neizogibno.

Kot v planinskih kočah nekoč, ko so znale biti še brez elektrike in televizije. Zato za konec primer iz tistih okoliščin in časov, konkretno iz Češke koče. Igri se reče rezanje moke. Na vrh kupa bolj ali manj utrjene moke na krožniku se položi prstan ali kovanec, potem pa neomejeno število igralcev z nožem reže ta mokast kup. Ga spodrezuje in nastavlja past nasledniku. Kajti tistemu, ki se mu zruši, se prstan prekrije z moko, v kateri ga mora poiskati z nosom. Nekoliko prismuknjena igra, a najbolj primaren humor je prismuknjen. Kot tisti, ko Charlie Chaplin koga brcne v rit, pade v luknjo ali ko se kot boksar zateče v naročje sodnika.