Kar je popolna neumnost. O denarju lahko kvalificirano govorimo mi, ki ga imamo malo. Še najbolj pa gre verjeti, ko nanese beseda na denar, tistim, ki ga sploh nimajo. Šele ko nečesa nimaš, veš vse o tem.
Danes torej o denariju.
Bil sem še pokavec, komaj kaj sem vedel o čemerkoli, ko sem dobil svoj prvi novinarski honorar. Ker je stala (še vedo je tam) naša nacionalna RTV v neposredni bližini tedanje poslovalnice Jugobanke, so mi honorar nakazali tja in pri njih sem odprl račun. Takrat sem še naivno mislil, da ima fizična bližina banke karkoli opraviti z načinom nakazila. Mislil sem, da lokalne banke skrbijo za lokalne komitente. Podobno kot gostilne in frizerji. Mogoče je takrat delno to še veljalo, danes pa vaše lokalne banke skrbijo za ruski denar na Cipru, vaš denar pa imajo na skrbi ruske banke s Cipra.
Kakorkoli - ko sem odprl tisti račun, sem ugotovil, da v finančnem vesolju ne poznajo ne geocentričnega ne heliocentričnega sistema, temveč se planeti vrtijo okoli saldo-kontov. Ker kako si sicer razložiti naslednje: moj račun je ostajal vedno enak, banke okoli njega pa so se menjavale. Iz Jugobanke v Abanko, iz Abanke v NKBM, iz NKBM pa se selimo v neko madžarsko zadevo.
Najtežje je bilo takoj po jugoslovanskih vojnah. Tedaj so nekdanji komitenti Jugobanke prihajali v novo, bleščečo, mesingasto in zeleno oblazinjeno poslovalnico. Stali so sključeni, v pražnjih oblačilih s prežvečenimi hranilnimi knjižicami ali celo brez njih, zgolj s s pisalnim strojem napisanimi potrdili.
Preostali komitenti smo že vsi imeli ali bančne kartice ali čekovne knjižice, jugoslovanska raja pa je poskušala odkriti, kaj se je zgodilo z njenimi računi. So se prenesli, so se izgubili, ali kje v kotih knjižice še leži kakšna pozabljena marka, ki bi jih rešila absolutne bede? Tisti prizori so me globoko prizadeli in celo zaznamovali, svoje pa je dodal takrat komaj kaj čez pet let star sin. Nekje v pozabljenih genih je izbrskal prednika, ki je znal z denarjem in že kot otrok je bil monetarno zaveden. Ko sem ga tako enkrat prepričeval v juniorsko varčevanje ali v banko za cicibane, me je z otroško naivnostjo vprašal: "Ampak če dam denar v banko, nazaj ne bom več dobil mojega denarja!"
Poskušal sem mu pojasniti, da je denar zgolj nosilec vrednosti, ampak se ni dal. Če gredo v banko bankovci kot zasebna lastnina in če je banka zato tam, da jih hrani, potem človek upravičeno pričakuje nazaj iste bankovce. Ne enake, temveč iste …
Takrat sem se smejal otroški prisrčnosti, zdaj, ko me je treščil po glavi liberalni turbokapitalizem, se ne smejim več …
Dolga leta sem bil komitent Abanke. V Pražakovi v Ljubljani. Potem so me s prevaro spravili k Abanki v Mariboru, ampak se nisem preveč vznemirjal, ker sem takrat že sila redko fizično obiskal bančne prostore … Z mano niso imeli nobenega dela. Tistih nekaj fičnikov priliva in potem stokrat premišljeni, pazljivo umerjeni in s tresočo roko odobreni odlivi. Brez kreditnih mahinacij, brez naložb v finančne sklade, brez valutnih računov, brez varčevalne sheme. Kdaj pa kdaj kakšen dovoljeni minus in nekje na prelomu tisočletja kreditna kartica. Poznal sem že tete pri šalterju, ko pa so odšle v penzijo, so na srečo uvedli spletno poslovanje, tako da se mi na druge tete ni uspelo navaditi.
Tako sem sestavljen, da so navade pomemben del moje duhovnosti. In vedno sem bil prepričan, da bo izplačilo za moj pogreb odšlo iz tistega enega in istega računa pri Abanki.
Pa si mi jo prodali. Prodali Novi Kreditni banki Maribor, naslednici stare Kreditne banke Maribor. Ki mi je bila od nekdaj malo antipatična. Ne strinjam se z arhitekturo v središču mesta - preveč brutalizma, premalo čiste poteze. Mimogrede; veliko uslugo tej betonski banki so naredili snovalci Trga Leona Štuklja, da je dobila vsaj malo arhitektonske elegance.
Ampak nisem imel izbire: nove kartice, nova spletna banka … vse novo. Ni mi bilo všeč. Komaj sem se nekoliko navadil mačehe, ki po novem skrbi za moj denar - čeprav sem še vedno čutil abanostalgijo - so mi šli prodat NKBM.
To pa je sodu izbilo dno. Potem sem se zavedel, da so jo prodali madžarskemu tajkunu. Pa je šlo še drugo dno …
Zdaj bi moral, v maniri evropske tolerance, zapisati:
"Saj nimam nič proti Madžarom!"
Pa imam. Hočem reči, da bi se mirno preselil na Madžarsko, ampak mi gredo na jetra jezik in ljudje.
Ob tem pa še vsa ta reč z Orbanom. Ob tem pa še vsa ta reč s slovensko servilnostjo do Orbana. Ob tem pa še vsa ta Madžarska imperialistična drža in revizionistične težnje. Ob vsem tem pa še medvojna okupatorska epizoda. Opravičujem se madžarski manjšini v Sloveniji, ki je imela moje simpatije predvsem v času Marie Pozsonec, ampak ne morem dovolj izraziti svojega ogorčenja, da bo za moj skromni, nikakršni in komaj omembe vredni račun skrbel madžarski tajkun.
"Eh, ne bo šlo!"
Pa sem se odpravil po mestu. Prva banka …
Kaj ste vi za eni? "Mi smo Avstrijci!"
Druga banka.
Od kod pa ste vi doma? "Mi smo pa Rusi!"
In tako naprej. Vse narode širne Evrope sem srečal v lastništvu bank, le Slovenca nobenega.
Težko bi zatrdil, da razumem svet financ. Kar me skrbi, je neroden občutek, da tudi finančnim strokovnjakom svet financ ni nič bolj jasen kot meni. Kadar slišim koga govoriti o kriptovalutah, se zavem, da uporabljajo identično terminologijo kot kurator razstave abstraktnega slikarja mlajše generacije. V času, ko denar nastaja iz nič in ga lahko en sam stavek Elona Muska v nič tudi povrne, je zahteva mojega petletnega sina, da mu vrnejo natančno isti bankovec, ki ga je zaupal banki v varstvo, višek fiskalne modrosti.
Tako sem začel tudi sam razmišljati v otroško naivnih kategorijah. Živim kolikor je le mogoče moralno življenje. Nikoli še nisem stal pred sodnikom, nasilje mi je tuje, zavračam in borim se proti skrajnim idejam in razumem izkoriščanje sočloveka kot zavržno dejanje. Ker pa vem, da je dotični Madžar prišel do svojih milijard tudi s prijemi, ki so znotraj mojega moralnega kodeksa nesprejemljivi, si ne morem predstavljati, da bi me karkoli vezalo na njegovo življenje in delo. Še najmanj pa moj denar.
Ker vem, da je dotični Madžar prišel do svojih milijard tudi s prijemi, ki so znotraj mojega moralnega kodeksa nesprejemljivi, si ne morem predstavljati, da bi me karkoli vezalo na njegovo življenje in delo. Še najmanj pa moj denar
Seveda se v primeru NKBM ni začelo z Madžarom. Same moralno sporne rabote; vse od razlastitve malih delničarjev do švicarskih kreditov, dokapitalizacije, prodaje Apollu in zdaj Madžarom. Cela verižica procesov in dejanj, ki so za častnega in pokončnega človeka, ki se trudi živeti pošteno - nesprejemljive.
Ampak zdaj glavni kleč ... Čemu to mirno gledamo? Če bi vaš lokalni mesar kupoval crkovino in jo prodajal kot uležane steake, bi ga pribili na križ. Banke počnejo prav to, ampak se komitenti ponižno, kot srednjeveški romarji pred relikviarijem, tolažimo: "Tako pač mora biti!"
Zato bom protestiral. Saj vem, da gre za brezzvezen protest; podobno, kot je njega dni najboljši napadalec, kar jih je United kadarkoli imel, Eric Cantona, hotel spraviti banke na kolena z akcijo, po kateri bi vsi komitenti dvignili ves svoj denar z računov. Seveda ni uspel in to predvsem zaradi dileme iz začetka tega zapisa. Bogati imajo denarja preveč, da bi ga dvigovali, revni pa nimajo kaj dvigniti …
Ampak moj protest bo obdržal pri življenju vsaj moj mali in globalno povsem nepomembni vrtiček samospoštovanja. Ko se bo, pravijo da čez nekaj mesecev, oni Madžar primajal v mesto, da dokončno prevzame banko, bom zaprl svoj račun.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
