Ekspresno v normalo

Vsaka generacija svoj vek s trpljenjem umetno povzdigne - malo tudi z namenom, da bi se zanamcem smilili.

"Mater ste bili bogi!"

Sočutje kleše zgodovino globlje kot pisarjevo dleto.

Odraščal sem z mislijo, da so vse glavno sranje tako ali tako pokasirali predniki in da bo moje življenje ena sama ravna avtocesta, ki vodi do morja.

Potem je udarila resničnost.

Doživel sem: brez števila ekonomskih kriz, hiperinflacijo, dva diktatorja, eno demokracijo, eno eksperimentalno državo pa še en avtokratski hibrid. Doživel sem vojno, doživel sem pomanjkanje osnovnih dobrin, doživel sem čas brez bencina in doživel sem čas brez časti.

Doživel sem dobo ropanja, dobo prerokov, prihod odrešenika in odhod razuma.

Zdaj pa sem doživel še pandemijo bibličnih razsežnosti, čakata pa me še cvrenje planeta in končna kataklizma.

Kaj porečeta na to, ha? Ded Alfonz in baka Krista?

Ni sicer bežanje pred okupatorji, ampak ni slabo. Za enaindvajseto stoletje, mislim.

Te dni so me dosegla poročila o pospešenem vračanju v normalo. "Dosegla" je nekoliko pesniško, saj ves čas tiščim nos v obvestila, vesti, komentarje in druge prinašalce slabih novic. Ignoriram zgolj družabna omrežja, kar me ohranja še kolikor toliko pri sebi.

In med zadnje novice se je pričela vrivati sintagma "vrnitev v normalo". Ko začnejo mediji ponavljati en in isti stavek, za katerega nihče ne ve, kaj natančno pomeni, postanem pozoren. Tako tudi tokrat.

Uradno učiteljstvo se je pričelo dičiti, kako rezultati preverjanj znanj, izpiti, mature ne bodo v ničemer zaostajali za običajno ravnijo. Tako je bilo že lani, ko je bila matura po uspehu identična kot vsa leta prej – s tem, da so lani imeli maturantje vsaj polovico leta normalnega – letos bo pričakovano isto. Kljub nenormalnemu šolskemu letu, kljub poučevanju na daljavo iz razredov prihajajo poročila, da so pedagogi z verigo priklenjeni na učni načrt, na standarde ocenjevanja in na elektronsko pošto z ministrstva.

Posamezni učitelji in klinični psihologi opozarjajo, da je generacija težko ranjena, ampak šolska politika bo ob koncu leta vso zadevo spravila v normalo. O tem sem pripravljen staviti.

Statistično se letošnje generacije šolajočih ne bodo v ničemer razlikovale od minulih, kajti statistika je od nekdaj bila varno pribežališče oportunistov.

Potem je tu gospodarstvo. Številke bodo rastle in rastle in predepidemično raven bomo dosegli v rekordnem času. Kot vsake toliko v rekordnem času dosežemo katero od predkriznih ravni. Vse do nove krize.

Poletje bo normalno, naša potovanja bodo normalna, prazniki bodo v bodoče normalni in normalen božič nas bo tudi simbolno vrnil v normalnost. Uradna normalnost, upajmo, tokrat ne bo prišla na krilih vojaških letal.

Ampak v resnici ne bo nič normalno. Ali vsaj nič ne bo tako, kot je bilo. Pa ne mislim na fenomen stopanja vedno v drugačno vodo, ampak mislim na rane, ki jih je v nas pustila epidemija. In mislim na neznosno kratkovidnost elit, ki doseganje normalnosti pojmujejo kot nujnost in kot ultimativno, celo državotvorno nalogo.

Vse to pehanje za čimprejšnjo normalnostjo nam govori dvoje.

Prvič: elite bi rade pospešile pozabo. Da kolaps civilizacije minulega leta in pol ni bil nič drugega kot majhen preskok zobnika v stenski uri civilizacije. Nič posebnega. Se zgodi. In da je treba pandemično izkušnjo čim prej pozabiti. Pozabljamo pa tako, da je vse čim prej tako kot po navadi in da namesto v zrcalo zremo v televizijo.

Drugič: elite si s pospešeno vrnitvijo na staro kupujejo odpustek. Čim prej bomo pozabili na minulo leto in pol, tem verjetneje je, da si bodo vladajoči s tem kupili odpustke. Kolektivna pozaba jim pomeni zasilni izhod, skozi katerega se bodo stlačili vstran od katastrofalnega vodenja krize javnega zdravja in od katastrofalnega netenja krize v družbi kot celoti.

Se pravi, da vladajoči računajo na slednje: en dan Hvara bo zbrisal en mesec zaprtih šol. En polet preko oceana potisne v nepovrat eno leto represije. En nakupovalni termin v Parndorfu odtehta izgubo delovnih mest. Pet piknikov, deset birm in šest porok velja več kot eno leto helikopterskega denarja.

In seveda jim bo uspelo. Vedno jim. Zgodovina nas uči, kako je edino pozabljanje naroda hitrejše od jeze naroda, če narod razumemo kot kolektivno stanja duha.

Po letu normalnosti bodo spomini na pandemijo v najboljšem primeru nočna mora, ki jo je odgnala že prva jutranja kava.

Ampak je narobe.

Pandemijo bi morali razumeti povsem drugače. Ne kot svarilo ali poduk, češ "naj se nikoli več ne ponovi". Pandemijo bi morali sprejeti in jo objeti takšno, kot je in kot je bila. Šolajoča se mladina ni kriva zanjo, in če bo učni uspeh na koncu enak dolgoletnemu povprečju, nismo v resnici ničesar spremenili.

Rane, globoke čustvene, intelektualne, demokratične in narodnogospodarske, ostajajo in bodo ostale še naslednjih nekaj let. Zapisale se bodo v spomin in zanikanje jih ne bo odpravilo. Le flajšter smo prelepili preko njih, spodaj pa se bo tkivo gnojilo in razpadalo.

Will Smith ima v Možeh v črnem čudovito pripravo. Imenuje se neuralyzer. Ljudje pogledajo vanj, pobliskne in vse je, kot je bilo. Vesoljci niso pristali in pandemija se ni zgodila. Žal pa prisilna amnezija nikoli ne traja dolgo. Če jo bomo zanikali, se bo pandemija vrnila, če jo bomo objeli, jo bomo razumeli.

Miselnost, da je naš svet popoln in da ga je treba v popolnost vrniti, je miselnost napuha. V ničemer nismo drugačni od civilizacije kuge, kolere, črnih koz. Naš čas se ne razlikuje od stoletij tiranov, od časov zatiralcev, ki si dajo opraviti z milijoni zatirancev.

Pandemije je bila in še vedno je realnost življenja in ni le nesrečna epizoda v svetu brez napak.

Odgovornost, da ne bomo pozabili in da se bomo iz vsega tega nekaj naučili, nosijo tisti, ki so jo nosili vedno do sedaj. Učitelji.

Ministrica bo vitezom okrogle mize vznesena poročala, da je normalnost v šolstvu dosežena in da otroci ogromno znajo. In da odrasli ničesar ne vedo.