Lokalne novice

Prvo dejanje

Ljudje smo žrtve obredja. Sam nisem izjema. Mogoče sem celo zastavonoša. Skozi življenje se mi je nabralo kup nepotrebne mentalne navlake, ki ji sledim kot odvisnik svojemu dilerju. Televizijski dnevnik ob sedmih. Ali včasih ob pol osmih, ali danes pet do sedem; kakršnekoli skrivalnice se pač gredo televizijski bogovi. Včasih sem pred poročili gledal risanke, odkar pa so Toma in Jerryja nadomestile pedagoško korektne in risarsko bizarne risanke, sem nehal. Namesto njih zdaj gledam kviz.

Kakorkoli: o vsebini dnevnika, jasno, da na TV Slovenija (ker mi hiša pač reže kruha tankega), na tem mestu ne bi. Postal pa sem ljubitelj Slovenske kronike, oddaje, ki poroča o lokalnih novicah. Kot v pričujoči publikaciji z veseljem prebiram Štajerca, ki spet prinaša lokalne novice. Verjetno gre za staranje, ampak v trenutku, ko človek ugotovi, da ne bo mogel spremeniti sveta, prične razmišljati, ali lahko spremeni svoje mesto pa svojo četrt pa svojo ulico, svojo vas, svoj zaselek, svojo družino, in ko pride do spoznanja, da bi moral pred vsem tem spremeniti sebe, umrje. Tako nam je pač umerjeno.

V lokalnih novicah sem najprej nezavedno, zadnje mesece, pripravljajoč ta tekst, pa vedno bolj analitično pričel opažati spremembo. Novinarji se po lokalne novice najpogosteje potrudijo do župana. Župan nosi na glavi obstret oblasti in je z nekaterimi pristojnostmi požegnan tako od države kot seveda tudi od volivcev. In pri županih zadnje mesece opažam spremembo. Vse več razumnih, vse več mladih, vse več kultiviranih in govorljivih ljudi stopa pred kamere in govori smiselne stavke; suvereno uporabljajo argumente in iz njihovih izjav veje nekakšno svetovljanstvo, ki je v definiciji sicer skregano z lokalnim. Kar nekaj je tudi županj. To sem ugotovil in postalo mi je toplo pri srcu.

Drugo dejanje

Sem popotnik. Zaradi službe, hobijev in različnih udejstvovanj. Z našo gledališko skupino, kot romanopisec, kot reporter, kot kolesar ali smučar. Zadnjih trideset let lazim po Sloveniji in hvalisavo, predvsem ob kozarcu, trdim, da je na Slovenskem ni ceste, ki je nisem prevozil, da je ni poti, ki je nisem prehodil. Zadnjič me je sicer življenje grdo demantiralo, ko sem se med polji občine Tišina izgubil, da nisem vedel, kje je sever in kje je jug. Ampak to ne spremeni dejstva, da spremljam slovensko krajino od sredine osemdesetih. Njena mesta, vasi, zaselke. In spet me je zadelo postopoma.

Tista obupna socialistična predmestja, sploh pa sivi trgi in še bolj siva mesteca so izginili. Izginili so blatne vasi in pozabljeni zaselki. Da o metamorfozi obeh omembe vrednih mest ne govorim. Realnost me je dosegla počasi - naša dežela se je neverjetno spremenila!

Spomnim se Škofje Loke; sive, olupljene, moreče. Spomnim se Lenarta - tranzitnega, prašnega. Spomnim se Komna. Prepišnega in hladnega. Spomnim se Novega mesta. Industrijskega, brezupnega. Ne nazadnje se spominjam smogaste Ljubljane in sivega Maribora.

Vse to je izginilo. Radovljica je prekrasna, Sežana ljubka, Lendava navdušujoča, Izola turistična, Črnomelj neprepoznaven, Ravne gori pri gimnazijci skandinavske; celo Jesenicam je uspelo iz kraja iztisniti, kolikor je to pač mogoče. Da o Kočevju, tej ultimativni podobi brezupa, ne govorim. Vsi ti kraji in z njimi na tisoče drugih so zadihalo na novo.

Nekega večera sem povezal župane in novo podobo slovenske krajine. In postalo mi je toplo pri srcu.

Tretje dejanje

Moja natura je uglašena - na ravno ne kritizerstvo -, a poklic mi nalaga opozarjanje na napake. Če je nekaj dobro, ni novica, uči novinarska dogma. Ampak poskusimo to preseči.

Strinjati se moramo, tudi najbolj namrgodeni in zlovoljni med nami, da so lokalne skupnosti v Sloveniji strahovito napredovale. Ampak nam to ni dovolj! Ostajamo nezadovoljni, ker skorumpirane in spolitizirane, predvsem pa maloumne politično-gospodarske elite na državni ravni kvarijo podobo naše države. In jezijo nas, državljane.

Hočem povedati, da jeza ob koruptivnem dejanju nekega ministra premaga veselje ob novi svetilki, ob novem pločniku v vaši ulici. Ideološki boj, ki ga bevskajoče bijemo zadnja tri desetletja, je bolj strasten, kot je vznemirljiv nov prizidek k vrtcu. Infrastruktura je hardware, ideologija je software.

Ampak poskusimo razmišljati še na drugačen način.

Spreminjanje Slovenije si predstavljamo po starojudovsko. Prevladujoča ideja govori o mesiji, ki se bo spustil iz etra in z nekaj zamahi postavil vse stvari na svoje mestu. To mesijanstvo, hrepeneče čakanje na odrešenika, se dnevnopolitično zrcali v obupnem iskanju vedno novih političnih obrazov. Ki se ali izkažejo bolj za padle angele kot za mesije ali pa čez čas ugotovimo, da gre za stare obraze s pretirano uporabo ličila.

Skratka: vodilna dogma je, da bomo Slovenijo spremenili, razvili, postavili na novo pot le z novo, čudežno državno politiko, ki bo iz centra moči s pravičnimi zakoni spravila stvari v red. In ki bo nastopila zdaj zdaj. Zagotovo pa ob naslednjih volitvah.

Ne zavedajoč, pričakujemo prosvetljenega monarha; kar niti ni presenetljivo glede na to, da imamo nekajstoletno izkušnjo Habsburžanov. In ker tega voditelja ni, postajamo vedno bolj frustrirani.

Obstaja pa še ena možnost.

Kaj, če spremenimo Slovenijo od spodaj navzgor? Od znotraj navzven. Iz lokalnega do globalnega. Take stvari. In še bolje: kaj če se Slovenija na ta način že spreminja?

Včasih so v parlamentu podcenjujoče govorili o "županskem lobiju". Župani v državni politiki niso nič novega. Dva, ampak žal največja kljukca med njimi, sta se poskusila kot premierja in pogorela. Ampak tisti prvi rodovi županov so bili strankarski drugoligaši - politkomisarji njenega veličanstva osamosvojitve. Občine so jim bile dane v fevd in v preužitek. Danes je slika precej drugačna, saj je nadstrankarstvo ali kandidiranje z zgolj ohlapno podporo etablirane politike najmočnejša deviza županskih kandidatov.

To, kar podcenjujoče razumemo kot pločnike in tlakovce in čistilne naprave, krožišča ter industrijske cone, nosi v sebi tudi kal politike. Obsedenost z vseobsegajočo infrastrukturo nosi v sebi temeljno razliko med lokalno in državno politiko. Na lokalni ravni nova generacija županj in županov z zaupanimi jim občinami upravlja. Na državni ravni pa elite še vedno vladajo.

Mogoče kdo razume to pomensko razliko zgolj kot različno terminologijo, sam jo doživljam kot razliko med demokracijo in avtokracijo. Infrastrukturni projekti, gasilska društva, pevski zbori, pločniki, šole in vrtci, obrtne cone, regulacije vodotokov, plazovi, Karitas in Rdeči križ, športna društva, čistilne akcije, pletilski krožki; vse te dejavnosti, nevredne prvega dela TV Dnevnika, od spodaj gradijo novo Slovenijo.

Kako bo ta zrastla, da bo pretrgala z avtodestruktivno politiko, ki jo živimo danes, vam ne znam pojasniti. Preboj županov v državni zbor se je v prvih sklicih izkazal za neuspešnega. Takrat je šlo za golo nabirko, za lobiranja in iz lokalnih okolij takrat še niso prinesli nove politične paradigme, še novega izrazoslovja ne.

Bolj se navdušujem nad idejo o stalni rasti in o razvoju, ki bo na lokalni ravni v neki točki nujno prenehal biti zgolj infrastrukturni ter bo postal najprej še kulturni in končno tudi politični.

Povedano drugače: nekega dne bodo lokalne skupnosti, vodene z umnimi upravljavci, izgradile zadnji vodovod, tlakovale zadnji pločnik, sanirale zadnji plaz in obnovile zadnjo fasado. Potem bodo skupnosti sedle za mizo, gasilci bodo skuhali golaž, pevci bodo zapeli eno umetno in eno narodno, potem pa se bodo lokalne skupnosti počohale po glavi - pogledale v strop, se v zadregi nasmehnile in si postavile razvojno vprašanje, ki bo končno odrešilo Slovenijo: "Kaj pa zdaj?"