Kako nisem zmagal v vojni

Kot mnogo soborcev sem po končanem vojaškem roku, tam v začetku osemdesetih, začutil slabost v želodcu, ko sem dobil poziv za rezervni sestav. Dovolj sem imel (in še vedno imam) sprevržene vojaške logike ter pretvarjanja, da tipi s flintami čuvajo mir. Predvsem pa imam dovolj galerije grotesknih tipov, ki jih, kot metulje v poletni noči, privlači uniforma.

Intenzivno sem razmišljal, kako bi se rešil vseživljenjske vojaške obveznosti, in kar nekaj podobno mislečih nas je prišlo na odrešilno idejo, ki se ji je reklo "rezervna sestava policije"!

"Malo bolj civilizirano že bo," smo se tolažili, ampak slovenska policija je imela z nami velike načrte. Da nas bodo usposobili v prave vikend profesionalce, ki bomo potem v potrebi nuje varovali občane, premoženje in tralala in hopsasa.

Hočem povedati, da so nas intenzivno gnjavili. Ni bilo sicer vojaškega enoumja, gnjavaža pa velika. Zaprli so nas za 14 dni celo v neki kočevski motel, kjer so nas podučili o lepotah policijskega dela, mi pa smo se podučili, kako lahko v opusteli motel švercaš zaboje piva.

Kakor koli. Sredina osemdesetih me je našla kot pripadnika rezerve policije. Moj center je bil postaja policije v Zgornji Kungoti! Vsaj enkrat mesečno, čez vikend praviloma, sem se moral zglasiti na postaji. Po navadi sem šel v patruljo z dežurnim policajem. One dni sem nosil brke in brado, glavo so mi mešale svobodoljubne misli in svoboda mladega srca. Hočem reči, da nisem bil ravno v isti liniji s svetlimi tradicijami ljudske milice. Sploh pa nisem izgledal tako.

Spomnim se, ko sva šla z dežurnim na teren. Lilo je kot iz škafa, dali smo mi pelerino, namesto kape pa smo imeli nekakšno kučmo. Naloga: "Preveriti stanje na gasilski veselici!" Če se lovci in gasilci slučajno niso sporekli in če je gasilski žar resnično boljši od lovskega golaža. V skladu s temi policijskimi zadolžitvami sva najprej opravila inšpekcijo kuhinje. In nikoli ne bom pozabil, kako je glavna kuharica, tedaj so to počele še gasilske žene, danes potrebujemo gostinca, pogledala od pulta ter ukazala drugi gasilski ženi:

"Štefka, daj čevape in dva kotleta. Policaj in poštar sta prišla!"

Še istega večera sva šla lovit prometne prekrškarje in najprej sem moral opazovati pri delu profesionalca, nato sem smel ustaviti naslednji avto sam. Že prvi, ki sem ga ustavil, je bil prestopnik. Vozniško dovoljenje mu je poteklo leta 1978. Na to sem ga z uradnim glasom opozoril:

"Tovariš, vozniška vam je potekla!"

Možak mi je dokument brez besed vzel iz roke ter ga obrnil na drugo stran. Kjer je bil dvakrat podaljšan.

"Tako se je zagrnil nov zastor usmiljenja in pomilovanja," kot bi zapisal Tom Sawyer.

Ampak prelom z mojo militantno kariero se je zgodil tik pred osamosvojitveno vojno. Jeseni leta 1990. Krasen, topel jesenski dan, ko kličejo trgatve, so nas ponovno zbobnali na policijsko postajo. Vso rezervno enoto. Prišli so iz Maribora in držali so se mrko. V zraku je bilo, da se nekaj pripravlja. Razložili so nam, da se moramo še bolj intenzivno posvetiti urjenju, da bomo pripravljeni braniti ozemeljsko celovitost česarkoli že.

Vneto so nas razdelili v dve enoti, ena je nastavljala zasede, druga pa je padala vanje. Imeli smo slepe naboje in smo pokali, da je bilo veselje.

Proti koncu vaje je prišel komandir in povedal, da je sicer slepih nabojev zmanjkalo, da pa moramo izvesti še eno zasedo. Tako sem se čez pol ure zalotil, kako čemim v nekem seniku in med letvicami kričim na najboljšega prijatelja. "Peu, peu, peu," sem poskušal oponašati streljanje.

Po tistem sem šel h komandirju in zaprosil, če bi bilo mogoče, da ne bi bil več del vsega tega. Da sem medijski delavec sredi bliskovitega vzpona in da bom več in bolje prispeval, če bom obveščal, kot streljal z namišljenimi naboji … Malo čudno me je gledal, rekel pa ni nobene.

Tik pred osamosvojitvijo so nam na radiu rekli, da bo po osamosvojitvi sranje. Da bomo delali kot nori in naj proste dneve in dopustovanje izkoristimo čim prej. Ker ko bomo samostojni, si bomo novo Švico priborili v potu svojega obraza. Tako sem dan ali dva pred samim dogodkom spakiral na Jadran. In sem tam z nabito vrtno cevjo stražil manjši počitniški objekt med tem, ko se je domovina osamosvajala.

Dolga leta sem imel slabo vest. Pa ne le zaradi tega, ker so prijatelji razlagali iz leta v leto bolj junaške zgodbe iz osamosvojitvene vojne; intenzivno sem sočustvoval z žrtvami, ki so bile, kot v vsaki vojni, nesmiselne žrtve. Prav tako me je dolga leta preganjal občutek, da mi kot državljanu nekaj manjka, ker nisem bil aktiven udeleženec junijskih dogodkov. Da se švercam v tej državi, da se vozim zastonj na tramvaju, ki so ga na tire spravili drugi. Ampak preteklosti ne moreš spremeniti in nekako sem se sprijaznil, da bom v odnosu do domovine vedno živel z mankom.

Zadnje mesece pa se to čutenje intenzivno spreminja. Hočem povedati, da si v mislih zamrmram: "Hvala bogu, da me ni bilo zraven!" Ali še drugače: "Kako bedno se morajo počutiti tisti, ki so bili zraven."

(Ob predpostavki seveda, da jim je v tej množični histeriji, ki nas je zajela, uspelo obdržati čisto glavo!)

"A smo se za to borili," je najbolj zlajnan obšankovski stavek, kar jih je, ampak v primeru samostojne Slovenije prekleto resničen. Pa čeprav bi bil kuhar kave na policijski postaji v Zgornji Kungoti, katerega edina naloga bi bila kupiti avtobusne karte za reveže, ki so se predali na špičniški karavli, bi bilo to preveč.

Slovenija kot država trenutno ne zagotavlja nobenega od idealov, v katere smo verjeli v zgodnjih devetdesetih. Pustimo Švice in gospodarske čudeže in zgodbe o uspehu, ki so bile tako ali tako limanice za politični PR.

Govorimo o temeljnih vrednotah, ki so bile tisto, kar je takrat moje vrstnike prepričalo, da so šli streljat na druge ljudi. Govorimo o demokraciji in upoštevanju njenih načel, o transparentnosti, ki predvideva dvotirnost javnega diskurza, in govorimo o socialni pravičnosti, ki naj varuje dostojanstvo vsakega izmed nas.

Vse te vrednote, zaradi katerih in za katere so ljudje v desetih dneh nasilja tudi umrli, so danes poteptane. Grobo in na zvitorep način, ki je preko temnih rabot privatizacije države razgrnil plašč domoljubja.

Med nami, ki smo dobri prijatelji, velja, da se o nekaterih stvareh ne pogovarjamo. Ne zato, ker bi verjeli v tabu, ampak zaradi spoštovanja intime vsakega izmed nas. Ne pogovarjamo se o veri, o spolni usmeritvi, o podrobnostih iz zakonske spalnice. Kot kaže, bomo morali na ta seznam uvrstiti še intimen odnos do Republike Slovenije. Ljubezen in spoštovanje do domovine vsaj zame že nekaj časa nista več samoumevna.