Agencija za resnico

V Strasbourgu je bilo prav takrat zasedanje parlamenta in scenarij je predvideval, da posnameva nekaj političnih prvokategornikov, ob tem pa spremljava tudi delo tedanje dopisnice STA iz parlamenta. Tako sta se pred kamero zvrstila evroposlanca Peterle in Kacin, kasneje v Ljubljani pa še Kučan, Verčič, Manca Košir, gospod Labernik in drugi. Ljudje, ki so agencijo pomagali ustanoviti in jo voditi.

Kot je navada v delih, ki so na pol kurtoazne narave, so sogovorniki hvalili agencijo, ji peli slavo, ob tem pa jo peli še malo sebi. Sploh Peterleta in Kacina je prežemal osamosvojiteljski patos.

O Evropskem parlamentu morate vedeti eno samo stvar. Zadeva je videti kot parada srednjeveškega cirkusa, ki se seli med Belgijo in Francijo. Pred glavno atrakcijo se pomikajo asistenti poslancev, vsi pomembni na začetku svojih bleščečih karier. Za njimi evroposlanci, vsi zatopljeni v namišljene ali stvarne probleme matere Evrope, kot zaščitnica pa se kotali novinarski zbor. Dopisniki, snemalci, novinarji, kolumnisti in informacijski priskledniki sledijo cirkusu in pobirajo drobtinice z obložene mize. Pomemben delež imajo agencijski novinarji, ki krmijo evropski informacijski ustroj s "primarnimi viri", kot bi rekli zgodovinarji.

S Samom sva po snemanju šla na pir ali dva v prekrasno mestno jedro in potem pol večera jamrala, da dražjega pira pa še ne. Potem sva šla domov …

Poznam oba akterja spopada pri O.K. Corallu. Veselinovič, Bojan ali Veselinko, je bil moj šef na radiu. Urednik in tudi direktor. Kar sodelujem v naši osrednji radijski hiši, grem iz leta v leto skozi različne stopnje prekarstva - razen ko je bil direktor Bojan. Poklical me je v pisarno in takole dejal:

"Radmilovič, ti si čudak! Ampak nacionalni radio si lahko in si mora privoščiti tudi kakšnega čudaka!"

Od takrat sem prišel neposredno pod njegovo malho in za časa njegovega direktorovanja sem imel prvič in zadnjič plačan dopust ter honorar tudi v poletnih mesecih, ko svoje redne kolumne ne objavljam. Ko je, seveda z grenkobo, odšel najprej na Dnevnik in nato še na STA, se nam je na radiu za njim kdaj pa kdaj tudi kolcnilo. Vsaj meni.

Urbanijo sem spoznal za trideset sekund. Šel sem se dogovarjat na MMC, ko so začeli moje doprinose objavljati tudi na portalu. Bil je tam za urednika ali kaj že. V tistih časih sem imel sodelavca, ki ti je vedno, ko si ga srečal, po krpanovsko stisnil roko. Menda se v stisku roke pozna karakter človeka. Ko sem roko stisnil takrat Urbaniji, sem imel občutek, da se rokujem s Spužijem Kvadratnikom.

Toliko o tem, da vemo, kdo strelja na kateri gol in v katero smer gre neuravnoteženost tega pisanja …

Po nekaj letih pri STA me je Veselinovič poklical, ali naju s Samom zanima posneti dokumentarec ob 20-letnici agencije. Zanimalo me sicer ni, ampak denar pa je bil soliden. S kepo v trebuhu sem se torej podal v tisto nebotično bajto, ki sloni na zgolj dveh stebrih, in bolj ko me je Samo v dvigalu prepričeval, da arhitekti vedo, kaj delajo, bolj sem se tresel. In še to: Veselinovič ima pisarno z norim razgledom na Kamniške Alpe, tako da je povsem možno, da ga hočejo zamenjati zaradi lokacije.

V tistih nekaj mesecih snemanja sem se ogromno naučil o STA. In o tiskovnih agencijah nasploh. Tako danes, v primerjavi s kdaj prej, natančno vem, o čem pišem.

Gre pa tako: javno-zasebno partnerstvo, ki je stalo ob rojstvu agencije, je bilo v teh treh desetletjih večkrat preizpraševano. Tadej Labernik, eden od direktorjev STA, je takrat zagovarjal stališče, da bi morali biti lastniki agencije mediji, ki jim agencija prodaja svoje storitve. Da je to praksa tudi kje drugje v Evropi in da so predvsem manjše tiskovne agencije tako organizirane. Takšno lastništvo bi med drugim omogočalo tudi popolno imunost agencije na kakršnekoli politične pritiske … Veselinovič pa je v zaključnem intervjuju menil, da mora biti večinski lastnik agencije Republika Slovenija; ne le, ker je to garancija za finančno stabilnost agencije, temveč je STA tudi eden od temeljnih postulatov slovenske državnosti. Si mislim, da se danes zaradi tega stališča tolče po glavi. Je pa res, da je nekaj mesecev po snemanju dokumentarca pričel veljati zakon o STA, s katerim je agencija varno zajadrala v stoodstotno naročje države.

Kaj je torej v zakulisju spora med vlado in STA - njenim paradnim konjem izpred desetih let … Je morebiti različen pogled na novinarstvo?

Malo verjetno, kajti agencijsko novinarstvo nima z vsakdanjim novinarstvom skoraj nobene povezave. Ne le, da je manj mnenjskih novinarskih zvrsti in da se avtorji podpisujejo s kraticami. Agencijsko novinarstvo je praoče ali pramati novinarstva in kot tako je še danes tihi temelj vaših priljubljenih medijev. Mogoče bi se lahko prepirali, da smo si mojstrsko ustvarili dve Sloveniji na področju ene same in da novinarstvo interpretira dve realnosti, medtem ko živimo eno samo, a agencijski novinarji tega ne počnejo.

Agencijsko novinarstvo STA operira zgolj z dejstvi in tako s pomočjo odličnega angleškega servisa pogosto v svet pošilja za oblast neprijetno resnico. Ampak to je STA počela zadnjih trideset let, pa vlade – do današnje – tega niso v tej meri problematizirale.

Je v ozadju spora denar?

Težko verjetno, ker v času javnofinančne razpašnosti teh nekaj fičnikov za agencijo ne pomeni praktično nič. Obstaja sicer kleč, ki se skriva v dualni naravi agencije, ki ima tako javno kot tržno komponento, a država ima takšnih primerov še kar nekaj oziroma ima lastniški delež - za občutljiv želodec neoliberalcev - v kar preveč gospodarskih družbah.

So v ozadju napihnjeni egi?

Po mojem prepričanju in po informacijah iz uvoda današnjega pisanja ne.

Kaj je torej?

STA in z njo še lep del medijske krajine se enostavno nočeta ukloniti. Ubogljivost in disciplina pa sta priljubljeni mantri vojaškega etosa, ki preveva sedanjo vlado.

Linija poveljevanja, izvrši in se potem pritoži, subordinacija; vse te blaznosti, s katerimi so nas filali kot rekrute, imajo odjek v današnji politiki, ki preko zidov parlamenta počasi pljuska v družbene podsisteme in skozi njih v vaše dnevne sobe.

Bes, ki se vije iz poskusa razbitja tiskovne agencije in se je prav nerodno ali celo sramotno prelil preko naših meja, je izzvan z nepokorščino.

Spor zato, po moje, nima nobene povezave z Veselinovičem ali Urbanijo; niti z novinarstvom, niti z denarjem, niti z različnim razumevanjem zakonodaje. Gre za v praksi nevarno, v teoriji pa naivno idejo, kako celotno družbo spremeniti v kasarno.