Zamajati sodišče

Izigravanje pravice prek družbene moči in vpliva ter s pomočjo mastnega denarja smo videli že tolikokrat, da smo resignirano začeli to dojemati kot zakonitost – neenakost smo sprejeli in ponotranjili kot osnovo delovanja družbe. Toda napovedovani novi ureditvi to ni dovolj: državljanom je treba pokazati, da jim sodišče lahko življenje določa tudi glede na njihovo politično opredelitev in poslušnost. Ključno vlogo tu igra slaba zakonska ureditev oziroma praktična ukinitev vseh pravnih in etičnih standardov, ki se nanašajo na svobodo izražanja: pod svetlo tradicijo svobodnega izražanja misli, ki lahko rušijo cele sisteme in spodkopavajo stoletne institucije, pod tisto najboljše torej, kar je svetu dajal neodvisni um, so se zažrli provincialna umazanija, trači, pljuvanje, grožnje z nasiljem, poniževanje posameznika, primitivizem, osebne frustracije. V totalitarni preteklosti se je dogajalo, da žrtev preganjanja svobodne misli morda ni bila vredna soglasne zaščite intelektualne srenje (zavzemanja, solidarnosti in brezpogojne podpore), toda pomemben je bil princip in teme, ki so bile predmet pregona, nedvomno niso bile niti blizu zgoraj omenjenim. Ali res mislite, da bi se vsi tisti silni odbori, društva pisateljev, penklubi in drugi postavili v bran neotesancu, ki je novinarko javno ozmerjal s kurbo? Svoboda govora se je nanašala na kritično stališče do države in njene ideologije, na jasno izražene želje neformalne opozicije po večji demokraciji oziroma parlamentarnem sistemu. Bi danes kdorkoli pameten povezal gobezdanje Vinka Vasleta s svobodo govora? Seveda ne – to je v najboljšem primeru domena vicev. Kronski primer, tudi zato ker se že tako dolgo vleče po sodiščih, je Janševo prostaško žaljenje dveh novinark RTV Slovenija. Ne, na novo pridobljene svoboščine ne pomenijo, da je dovoljeno reči vse, ker ta prostituirana svoboda govora, ki med drugim pokriva očitno nedostojne cilje, kot so upravičevanje in uvajanje rasizma, neenakosti, seksizma, licemerja, laži, upravičevanje kraje in nasilja, na drugi strani preprečuje kritično razmišljanje o enakosti, človekovih pravicah, humanosti in na splošno o vsem, česar smo se naučili po drugi svetovni vojni. Nasprotno, cilj take cenzure prave svobode izražanja je vzpostavljanje meril in pravil, ki so že zdavnaj prepoznana kot zločinska osnova druge svetovne vojne, na poraženi strani. To nikoli in nikjer ni bil primer za zaščito svobode govora, ampak le za prepoved, tako kot v Nemčiji in Avstriji ter nekaterih drugih evropskih državah in tudi posameznih ameriških. V Slovenji je trenutno v Evropi izstopajoče stanje, ki ga bo tudi novo vodstvo EU povsem gotovo obravnavalo, v veliki meri omogočila samokulpabilizacija elit razuma: za razliko od njih nižji sluge nekdanjega režima niso imeli nobenih kompleksov in so svoje staro vedenje brez težav nadaljevali v službi nove totalitarne politične opcije. Omenjeno doseganje nedostojnih ciljev zahteva povezane elemente, kot so laž, zgodovinski revizionizem (ne deluje brez laži), zastraševanje, grožnje, pljuvanje, sovražni govor, ki vsi skupaj tvorijo podlago rasizma kot osnove socialnega konstrukta novega "državljana". Manjkal je še element pravne negotovosti, ki bi državljana do konca destabiliziral znotraj družbenega sistema. Grajen je bil postopoma in sistematično, najprej z na videz nesmiselnimi napadi na sodnike, ki izražajo drugačno politično usmeritev – od izmišljenih starih grehov do njihovih povsem legitimnih izjav in barve/dizajna majic, v katerih se pojavljajo. Če lahko umazani boj za umeščanje "naših" na pomembnih položajih včasih še razumemo kot del političnega boja, pa nosijo pljuvanje po sodnikih ali njihovo hvaljenje brez razloga, očitni nepotizem in male zarote, kot je tista okoli Kanglerja v državnem svetu, nedvoumen pečat SDS/Janševe metodologije.