Zgodba covid intenzivne enote UKC Maribor je zgodba o uspehu

Naša zgodba covid intenzivne enote je bila vsaj na začetku zanimiva za marsikoga. Zgodba o težki bolezni, o predanosti zdravstvenih timov, o solidarnosti, požrtvovalnosti. Odprla je oči ljudem zunaj zdravstva o tem, kako poteka naše delo, kolikšen napor, znanje in improvizacija so potrebni.

A tudi naša zgodba je postala nezanimiva, velikokrat povedana in premleta. Nič več aktualna. To ni več zgodba o tem, kako zagotavljamo nove in nove postelje za intenzivno nego, kako prerazporejamo ljudi in kljub vsem oviram zmoremo. Spremenila se je v zgodbo o vzdržljivosti. O tem, kako vztrajati tudi, ko tvoja stiska za druge ni več aktualna. Vztrajati, ko zagon in motivacija več ne moreta nadomestiti utrujenosti. Vztrajati, ko se številnim uspešno pozdravljenim bolnikom pridruži tudi veliko tistih, ki so umrli. Vztrajati ob nerazumevanju okolice, ob konfliktih s svojci in med sodelavci.

A postala je tudi in predvsem zgodba o uspehu. Zgodba o tem, kako lahko izjemne rezultate zdravljenja doseže tudi tim, ki po vseh normativih in statistikah sploh ne bi smel obstajati. Kako lahko serija pravilnih kliničnih odločitev pripelje do najboljšega preživetja bolnikov. Zgodba o znanju, pridobljenem z lastnimi izkušnjami. Zgodba o tem, kako sestaviti in usposobiti multidisciplinarni intenzivistični tim. O tem, kako nesebično deljenje znanja dvigne medicino na višji nivo.

In to zgodbo je treba povedati.

V naši covid intenzivni enoti smo v letu 2020 zdravili 309 ljudi - 20 v prvem valu in 289 v drugem. V prvem valu je umrla polovica bolnikov (10), bolezen nam je bila neznanka, strah nas je bilo, tavali smo v temi. A očitno smo se veliko naučili. V drugem valu je umrljivost v naši covid intenzivni enoti majhna. Do konca leta 2020 je neposredno v intenzivi umrlo 48 bolnikov, kar pomeni 16 odstotkov. To je za vsako intenzivno enoto odličen rezultat. K tej umrljivosti moramo dodati še kar nekaj bolnikov, ki sicer zapustijo intenzivno enoto, a umrejo na drugih oddelkih in se nikoli ne vrnejo domov. Skupna umrljivost je bila tako okoli 20 odstotkov, kar je še vedno izjemno. Okoli 10 odstotkov bolnikov se še vedno zdravi. Več kot 70 odstotkov bolnikov pa je že odšlo iz bolnišnice, vrnili so se med svoje domače in nadaljevali življenje.

Kako nam je to uspelo?

Najprej in zelo pomembno: verjeli smo v uspeh. Verjeli smo, da bomo zmogli. Že v prvem valu smo spisali protokole, takšne, ki smo jih razumeli vsi (tudi neintenzivisti). Organizacijske rešitve iz prvega vala smo ponovno uporabili in močno nadgradili. Zastavili smo si prava vprašanja in takoj na začetku drugega vala začeli na njih odgovarjati.

Kaj je glavni problem dihalne odpovedi pri pljučnici covid-19? Prevelik imunski odziv. Že julija smo začeli uporabljati protivnetno terapijo - deksametazon, ko so bila mnenja o tem v Sloveniji in svetu še precej različna.

Po naslednjih 20 bolnikih smo postavili novo vprašanje. Ali bi bil učinek pri nekaterih bolnikih še boljši, če uporabimo večji, udarnejši odmerek? Sestavili smo nov protokol in že oktobra izbranim bolnikom dajali večje odmerke. Uspehi so bili odlični.

Kako se boriti proti strjevanju krvi? Pogumno smo se že julija odločili, da bomo postavili nizek prag za antikoagulantno terapijo. In tako smo imeli v drugem valu bistveno manj zapletov, povezanih s strjevanjem krvi, ob tem pa ne bistveno več krvavitev.

Vprašali smo se tudi, ali lahko poskusimo z neinvazivno ventilacijo? V prvem valu smo se je bali. Tudi zdaj so mnenja o tem v Sloveniji in po svetu zelo različna. Mi smo se odločili, da poskusimo - z veliko skepse. In je uspelo: 30 odstotkov bolnikov, ki bi jih drugje intubirali in invazivno ventilirali, smo pozdravili z neinvazivno ventilacijo in jim tako prihranili zaplete.

Postavljali smo si še druga vprašanja. Obračanje na trebuh, dušikov oksid, prehrana, vitamini, toaleta dihal, poventilacijska fizioterapija – vse to so dejavniki, o katerih smo se pogovarjali in so prispevali k boljšemu preživetju.

Vsi v našem multidisciplinarnem timu smo sodelovali pri iskanju rešitev – zdravniki intenzivisti, anesteziologi, kardiologi, infektologi, ORL, kirurgi raznih specialnosti, mlajši, še neopredeljeni zdravniki; diplomirani zdravstveniki z vseh vetrov – intenzivistični, ki so pogumno prevzeli nase breme strokovnega dela in hkrati učenja, ter vsi drugi, ki so se bili pripravljeni zelo hitro naučiti skrbi za intenzivističnega bolnika; fizioterapevti s svojo izjemno požrtvovalnostjo; bolničarji, prostovoljci, čistilke, kup zunanjih sodelavcev, radiološki inženirji, klinični farmakologi, administratorke, osebje v skladišču in še in še.

In zaradi vsega tega to zgodbo pripovedujem še enkrat. Zgodbo o uspehu. Čeprav ste jo že slišali v letu 2020, je prav, da jo slišite še enkrat. Za nas še ni končana, kljub utrujenosti vztrajamo in potrebujemo nov zagon, da jo pripeljemo do konca.

***

Življenje in delo sta v zadnjih mesecih tekli vse bolj mirno, bolj predvidljivo. Število bolnikov se je manjšalo, zaprli smo najprej drugo ​podenoto covid intenzive, nato še tretjo, bolnike ponovno zbrali na eni lokaciji, v prostorih kirurške intenzive, na 24 posteljah. Kar nekaj zdravnikov, medicinskih sester in fizioterapevtov se je vrnilo na matične oddelke, omogočili smo si tudi nekaj dni počitka. Počasi smo začeli večati število operativnih programov, na vrsto naj bi prišli spet tudi nenujni posegi.

Med nas se je ponovno naselil optimizem. Sprejemov covid bolnikov je bilo bistveno manj – eden ali dva na dan (ne pet ali šest kot še okoli novega leta). V začetku marca je število bolnikov padlo na 14. Številke so se umirjale tako pri nas kot zunaj, med ljudmi. Otroci so se vrnili v šole, s tem je odleglo marsikomu v timu, ki je usklajeval številne delovne ure z varstvom in šolanjem svojih otrok. Okužb med zaposlenimi skoraj ni več, veliko se nas je cepilo, veliko bolezen prebolelo.

Že hitro po novem letu smo se na strokovnem svetu, najvišjem strokovnem organu bolnišnice, začeli pogovarjati o pocovidnem času. Začeli govoriti o tem, kaj lahko dobrega iz te krizne situacije potegnemo. V UKC Maribor smo v kratkem času dodatno postavili, opremili in kadrovsko zasedli (usposobili) 50 postelj za intenzivno nego. Vsi se strinjamo, da je treba čim več teh postelj ohraniti tudi po epidemiji. Prav postelje za intenzivno nego so ozko grlo naše bolnišnice (in še marsikatere druge) že desetletja. Zaradi pomanjkanja teh postelj marsikdaj stojijo kardiokirurški operativni programi, čakalne liste se podaljšujejo in tako naprej. Kritična točka intenzivnih enot je bil vedno kader, predvsem zdravstvene nege, pa tudi zdravniški. Zdaj pa smo v nekaj mesecih zelo na hitro (sicer precej na silo) izobrazili kakšnih 50 diplomiranih zdravstvenikov za delo v intenzivni enoti, naraslo je zanimanje med zdravniki, tudi opreme imamo dovolj. Vsi se strinjamo, da moramo to obdržati. Na pobudo strokovnega sveta zdaj intenzivisti pripravljamo načrt razvoja intenzivnih enot v UKC Maribor.

Naredili smo tudi srednjeročni plan, kje in kako bomo organizirali covid intenzivo po koncu epidemije. Bolezen bo med nami še dolgo in s tem tudi potreba po posteljah za intenzivno nego, ločenih od drugih. V UKC so vse rešitve lahko samo začasne, v vsaki od njih nam mora prostore odstopiti en oddelek (naslednjih nekaj mesecev naj bi bila to nevrokirurgija), ki s tem ne more normalno delovati. Rešitev bi bila montažna bolnišnica, o tem potekajo pogovori.

Še vedno iščemo rešitve za premestitve iz intenzivne enote – za postcovidno rehabilitacijo in dolgoročno sledenje bolnikov. Bolniki bodo posledice prebolelega covida-19 čutili še zelo dolgo, nekateri vse življenje. V njihovo obravnavo morajo biti vključeni pulmologi (okvara pljuč) in fiziatri (dolgotrajna rehabilitacija) pa tudi kardiologi (pogoste tromboze in pljučne embolije), psihiatri (osebnostne spremembe, posttravmatski stresni sindrom) in drugi.

Začeli smo se pogovarjati tudi o prijetnih pocovidnih stvareh, kot so pikniki. Naša izkušnja covid intenzivne, kjer smo se zbrali z vseh vetrov in smo bili prisiljeni sodelovati z malo znanja in veliko iznajdljivosti, nas je zbližala, želimo si jo zaključiti z druženjem.

A se je pokazalo, da je do tja še daleč ... naše misli prehitevajo realnost vsakdana. Slovenija je še vedno v oranžni fazi epidemije. In žal je spet začelo naraščati tudi število bolnikov v naši intenzivi (do 30) in žal smo morali spet odpreti tretjo podenoto in zaposlene prerazporediti nazaj v covid intenzivo.

Od 1. januarja do danes smo tako sprejeli še 165 bolnikov, skupno število je že 479. Žal je med januarjem in februarjem močno porasla umrljivost (na skoraj 40 odstotkov), kar je bila posledica okužb z večkrat odpornimi (multirezistentnimi) bakterijami. Izbruh v naši covid intenzivi (in še marsikateri drugi v Sloveniji in svetu) je posledica velike uporabe antibiotikov (bakterije razvijejo odpornost proti njim) ter nenormalno veliko obravnav bolnikov ob omejenih možnostih izolacije. Z veliko težavo smo izbruh zamejili. Sedaj je umrljivost spet na predhodnih 16 odstotkih.

Delovne in psihične obremenitve so ponovno narasle. Naše bolniške postelje so spet ves čas polne, po odpustu bolnika v nekaj urah pride nov. Iz dneva v dan spreminjajoči se ritem s premalo kadra, s preveč bolniki, delo v težkih razmerah in stalna improvizacija so pustili posledice. Težko je vzdrževati konstantnost dela, oskrbe bolnikov. Utrujeni smo, nekateri tudi naveličani ali jezni. Vse težje se je izogibati konfliktom, najti v vsaki situaciji pozitiven izhod. Ne zmoremo več postaviti zidu, ki nas brani pred slabo voljo drugih. Potrebni smo počitka. Kolegi, ki dobijo nekaj dni dopusta, se po povratku spočiti z novim elanom lotijo dela, tudi razmišljanje in ideje so sveži. Spet vidijo majhne napake, ki jih včasih prezremo. V našem timu bo treba poskrbeti za redni oddih, če želimo, da bo oskrba bolnikov še vedno tako dobra, kot smo jo zmogli do sedaj. Težko bo sestaviti urnik, a bo nujno potrebno. Zdržati moramo do konca. In konec se je spet odmaknil.

~

Po predajah v covid intenzivi pogosto obsedimo in se pogovarjamo. Tudi o tem, kakšni zdravniki nas obkrožajo in kako smo v medicini zgradili sistem vrednot. Ko odhajam po jutranji predaji utrujena domov, pogosto razmišljam o tem, kaj pomeni biti dober zdravnik. Živimo v družbi, kjer se največ ukvarjamo z lastnim zadovoljstvom, z lastnim napredkom, z lastno srečo. Zadovoljiti je treba takoj vse svoje potrebe, zgraditi je treba lasten uspeh (finančno, karierno in še kako). Ponavadi tak uspeh dosežeš tako, da si boljši od drugih, jih prehitiš, potisneš na stran, uporabiš komolce. V medicinskem poklicu ni nič drugače.

Izraz medicinski poklic sem izbrala nalašč. V mojih mislih obstaja razlika med medicinskim poklicem in poklicem zdravnika. Uspešnost v medicini se meri z visokimi ocenami na izpitih, z objavljenimi članki, z inovativnimi operacijami, pridobljenimi nazivi. To so stvari, s katerimi se primerjamo med sabo, se rangiramo in so pomembne za izgradnjo kariere. A vse to te še ne naredi dobrega zdravnika. V mojih mislih si kot zdravnik uspešen šele takrat, ko znaš res pomagati bolniku – ja, najprej moraš znati medicino, kot je napisana v knjigah in člankih; nato jo moraš znati uporabiti na pravi način pri pravem bolniku; a znati moraš tudi komunicirati z bolnikom, prepoznati njegovo stisko in mu stati ob strani. Šele vse to te naredi dobrega zdravnika. Tega se samo iz knjig in člankov ne naučiš. Zdravnik začneš postajati šele ob bolniški postelji - številne ure moraš preživeti z bolniki, oddelati mnoga sobotna dežurstva, sprejeti mnoge težke odločitve. Tiste zadnje, človeške komponente - te se je najtežje naučiti. Tega te učijo le redki. Redki se tudi zavedajo, da te prav ta naredi res dobrega zdravnika. Za bolnika ti mora biti mar.

V naših pogovorih smo prišli do zaključka, da so v dobrem timu potrebne vse vrste zdravnikov – tisti, ki radi raziskujejo in pišejo članke, ker brez njih napredka v medicini ne bi bilo; tisti, ki lahko za trenutek pozabijo, da imajo pred sabo človeka, in vidijo samo koronarno žilo, ki jo je treba odpreti, ali tumor trebušne slinavke, ki ga je treba izrezati, ker ti to brez čustev naredijo tehnično boljše; pa tudi tisti, ki vse skupaj povezujejo, ki vidijo bolnika v celoti, ki se znajo z njim pogovoriti, mu dati upanje in ga motivirati za sodelovanje. Vsi so v timu enako pomembni. In prav je, da vsem damo enako veljavo. Malo moramo v medicini spremeniti sistem vrednotenja, o tem odkrito spregovoriti.

V zadnjih mesecih sem delala z veliko dobrimi zdravniki. Spoznala sem mlade kolege, ki že zdaj ustrezajo temu opisu in bodo z leti samo še boljši. Tem bom svoje zdravje brez pomislekov zaupala, ko bo to potrebno.

Zato zame zgodba o uspehu ni samo, koliko bolnikov smo pozdravili in koliko postelj smo imeli, ampak tudi ali predvsem to, kakšni zdravniki smo postali.