Jeseni 2015 je bilo mogoče na poštah po vsej Sloveniji kupiti delnice nove televizijske družbe Nova24TV. Nakupna cena je bila sto evrov za delnico. Za nakup se je odločilo nekaj več kot dva tisoč posameznikov, v javni ponudbi pa so izdajatelji zbrali 922.000 evrov kapitala. Med kupci delnic niso bili samo člani in podporniki stranke SDS, ki je bila glavna pobudnica nove televizije, ampak tudi "upokojenci z nizkimi pokojninami, ljudje, ki se vsak dan borijo za preživetje", je v pogovoru za katoliški tednik Družina marca 2016 povedal Peter Štrbenk, izvršni direktor Nova24TV. "Mnogi naši lastniki imajo probleme z denarjem, a so ga nekaj vložili v ta projekt. To nas zelo zavezuje. Če se igraš s svojim denarjem, je ena stvar, če pa prejmeš in upravljaš denar, ki so si ga ljudje odtrgali od ust in ga dali za projekt demokratizacije – je to velika in obvezujoča odgovornost."
V naslednjih dveh letih so novo televizijo prevzela madžarska medijska podjetja blizu madžarskega premierja Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz. Nova24TV je postala del madžarskega medijskega sistema, za katerega je značilna protimigrantska in protievropska uredniška usmeritev, napadanje opozicije in popolna lojalnost vladajoči stranki Fidesz. Male delničarje – med njimi tiste, ki da se "vsak dan borijo za preživetje" – pa so izdajatelji lani poleti pozvali, naj jim delnice podarijo. Zakaj? Ker so bili stroški vodenja trgovalnega borznega računa za lastnike višji od vrednosti delnice, ki je ni mogoče prodati na trgu in je – vsaj glede na ocenjeno vrednost opravljenih transakcij – vredna en evro ali nič. To pomeni, da je bil njihov nakup delnice nove televizije nekakšna donacija za strankarski medijski projekt. Oziroma naložba, ki se malim vlagateljem ni povrnila.
To ni bil prvi primer, da so podporniki vložili denar v medijski projekt stranke SDS in ostali brez svojega vložka. Podoben vzorec se je v treh desetletjih od osamosvojitve države ponovil že nekajkrat.
Slovenski politični in medijski prostor se je kmalu po osamosvojitvi države razdelil na tako imenovani "levi" in "desni" tabor. Predstavniki desnega tabora so trdili, da v večini slovenskih medijev ni bilo mogoče preiskovati tranzicijskih zgodb, v katerih so se okoristili nekdanji partijski vplivneži in njihovi nasledniki. Zahteve dela politične desnice po lastnih medijih so namreč temeljile na prepričanju, da medije lastniško in ideološko obvladuje tako imenovana levica. Zato je bil treba po njihovem mnenju medijski prostor "uravnotežiti" z mediji, ki da so zavezani "pravi resnici" in objavljanju "tistega, kar drugi zamolčijo".
V primeru Demokracije in drugih medijev pod vplivom SDS smo ugotovili, da revija kljub prvotnim zagotovilom njenih izdajateljev in urednikov ni postala svoboden in avtonomen prostor za izmenjavo mnenj
Prvi upnik: študentska organizacija
S financiranjem je imela težave že prva Demokracija, sta nam povedala prvi odgovorni urednik revije Dimitrij Rupel in izvršna urednica Laura Štraus. Njihov prvi izdajatelj je bil Gorenjski glas, gorenjski regionalni časopis. Toda pri Gorenjskem glasu so kmalu po izidu prve številke aprila 1989 odpovedali sodelovanje in ustanovitelji Demokracije so morali iskati novega založnika.
Revijo je prevzela študentska organizacija UK ZSMS, ki je takrat financirala tudi nekatere druge študentske medije, denimo Tribuno in Radio Študent. Tedanji predsednik UK ZSMS Gorazd Drevenšek nam je povedal, da ne zna oceniti današnje vrednosti konkretnega vložka, ampak so zagotovili dovolj denarja za pet ali šest številk Demokracije v nakladi 15.000 izvodov. Revija je imela obseg manjšega časopisa, pokrili so tudi stroške honorarjev, ki so bili po Drevenškovih besedah tedaj zelo dobri in so pritegnili tudi uveljavljene pisce.
Po nekaj številkah so tudi v UK ZSMS sklenili, da ne bodo več izdajali Demokracije. Med razlogi so bili visoki stroški in vse večja izguba, ki jo je, tako Drevenšek, prinesla sprememba uredniške usmeritve, saj se je sprva zelo neodvisna revija vse bolj politizirala in izgubljala bralce, je dejal Drevenšek. Izdajanje revije je prevzela založba Magellan, pri kateri sta poleg direktorja družbe in novega urednika Demokracije Bojana Korsike uredniško sodelovala tudi Janez Janša in Igor Bavčar.
V UK ZSMS so zahtevali, da mora Magellan po prevzemu izdajateljskih pravic pokriti tudi dolgove, ki jih je ustvarila Demokracija. Drevenšek se ni spomnil višine dolga, v novinarski dokumentaciji pa smo našli pojasnilo samega izdajatelja Demokracije, da je Demokracija UK ZSMS ob podpisu pogodbe dolgovala 120 milijonov tedanjih dinarjev ali 6000 nemških mark. Pozneje so se terjatve UK ZSMS povišale na skoraj milijardo takratnih dinarjev. Tega dolga pri Magellanu po pojasnilih Drevenška niso poravnali, prav tako po besedah sogovornikov niso izpolnili obljube, da bodo tehnično in kadrovsko opremili uredništvo ter časopis preoblikovali v dnevnik ali večernik.
Januarja 1991 so z Magellana sporočili, da je Demokracija prenehala izhajati. Uredniki in sodelavci Demokracije so v Delu 23. januarja 1991 zapisali, da se je Demokracija med prvimi slovenskimi parlamentarnimi volitvami pomladi 1990 z vsemi razpoložljivimi stranmi in močmi angažirala za uspeh desne strankarske koalicije Demos. Njena naklada je na vrhuncu dosegla 25.000 izvodov, vendar izdajatelji kljub obljubam niso bili več pripravljeni vlagati v revijo. Uredništvo je imelo samo enega redno zaposlenega novinarja in se ni moglo vsebinsko okrepiti, zato je začela naklada padati, izgube pa naraščati, so trdili njeni ustvarjalci.
Razočarani dobrotnik
Demokracija je tako prenehala izhajati kmalu po zmagi Demosa na prvih parlamentarnih volitvah – po mnenju naših sogovornikov tudi zato, ker desna politika po prevzemu oblasti ni več potrebovala alternativne politične revije, saj je imela na medijskem področju bolj ambiciozne načrte. Marca 1991 je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle predstavil novo računsko postavko za demokratizacijo oziroma zagon novih medijev, vredno kar 2,8 milijona takratnih nemških mark. Večino tega denarja je vlada namenila desnemu časopisu Slovenec, nekaj pa tudi Demokraciji pišeta Marko Milosavljević in Sandra B. Hrvatin v knjigi Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih (2001).
Tudi Slovenec je bil, podobno kot Demokracija, politični projekt desnice
Ludvik Čanžek je začel sumiti, da mu soustanovitelji ne dajejo popolnih informacij o poslovanju Demokracije
Slamnati lastniki, milijonski dolgovi
Leta 2008 sta začela v Sloveniji izhajati dva brezplačna tednika: Slovenski tednik in Ekspres. Slovenski tednik so dostavljali v gospodinjstva na podeželju, Ekspres pa v mestne poštne nabiralnike. Oba tednika sta imela skupno naklado več kot 700.000 izvodov in sta na naslovnicah objavljala predvsem politične in gospodarske teme. Bila sta jasno politično opredeljena, saj sta se pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 postavila na stran politične desnice in sta bila kritična zlasti do Boruta Pahorja – tedaj predsednika socialnih demokratov – in nekaterih direktorjev, povezanih s politiko, denimo tedanjega predsednika Pivovarne Laško Boška Šrota. Oba sta prenehala izhajati kmalu po septembrskih parlamentarnih volitvah.
Nova tednika sta izšla v obdobju, ko se je trend brezplačnikov po vsej Evropi že izčrpal. Kdo je bil torej pripravljen vložiti denar v medijski projekt, ki takrat že ni več imel vzdržnega poslovnega modela in ki so ga – vsaj na papirju – vodili ljudje brez medijskih in založniških izkušenj?
Oba brezplačnika so od začetka izhajanja pozorno spremljali skoraj vsi slovenski mediji, še zlasti Delo in Mladina. Z njima se je leta 2010 ukvarjala posebna parlamentarna preiskovalna komisija, ki je preiskovala financiranje in delovanje obeh brezplačnikov. Ta je v končnem poročilu sklenila, da sta bila brezplačnika ustanovljena z namenom vplivanja na volitve, koristiti stranki SDS z diskvalifikacijo političnih nasprotnikov, prikriti volilno kampanjo in financirati politično stranko SDS. Vendar kljub temu ni mogoče natančno ugotoviti, kdo vse je financiral oba tednika, koliko dolgov sta na koncu ustvarila in kdo jih je plačal.
Oba brezplačnika sta lahko izhajala zaradi prijateljskih posojil in oglasov državnih podjetij, po ukinitvi obeh medijev pa so se izdajatelji z izbrisom in prepisom na slamnate lastnike izognili poplačilu milijonskega dolga
Financiranje prevzamejo Madžari
Pomladi leta 2015 je predsednik SDS Janez Janša na festivalu seniork in seniorjev SDS napovedal ustanovitev novih strankarskih medijev. Julija so nato predstavili novo televizijo Nova24TV, za katero je 69 ustanovnih članov do septembra zbralo 110.200 evrov ustanovnega kapitala. Naslednji mesec se je začela še javna prodaja delnic družbe Nova24TV, na kateri so lahko posamezniki na poslovalnicah Pošte kupili delnice po ceni 100 evrov na delnico.
Izdajatelji so namreč na skupščini delničarjev avgusta 2015 izglasovali dokapitalizacijo družbe in pričakovali, da bodo s prodajo novih 30.000 delnic zbrali do tri milijone evrov. To naj bi zadoščalo za prvi dve leti delovanja "ob predpostavki, da ne bo nikakršnih komercialnih prihodkov", so zapisali v prospektu pred javno prodajo delnic.
Vendar so izdajatelji do konca leta zbrali samo 922.000 evrov, kar je bilo precej manj, kot so pričakovali za napovedano vlaganje v opremo in kadre. Izdajatelji so imeli vse več finančnih težav, saj so pri SDS podcenili stroške in tehnično zahtevnost televizije, zato je izdajatelj Nove24TV že v prvem letu oddajanja ustvaril skoraj 714.000 evrov izgube. Ta je do konca leta 2017 skupaj že presegla milijon evrov.
