Iz današnje perspektive zgodovinarji vemo, piše zgodovinar Damijan Guštin, da je bil boj pred Dražošami do tedaj po udeleženih silah eden od dveh največjih bojev slovenskih partizanskih čet z okupacijskimi silami na Slovenskem. Njegova vzporednica je bil prav tako obrambni boj 27. decembra 1941 istega, a tedaj še številčnejšega Cankarjevega bataljona na vrhovih okoli Pasje ravni nad Poljansko dolino. Oba boja je vsilila nasprotna stran, partizanska enota v moči lahkega bataljona (po pričevanjih in raziskavah v prvem boju okoli 400 in v drugem boju 200 pripadnikov) ga je sprejela in vodila obrambno ter se nato, ko je nesorazmernost v številu vojakov in oborožitvi prišla do izraza in je kazalo na vojaški poraz, umaknila z bojišča. V prvem boju zvečer prvega dne, v dražgoškem zvečer tretjega dne. A oba boja sta vojaški izraz širšega dogajanja, ki si ga je na vso moč prizadevalo v skladu s svojo strategijo "neizprosne oborožene akcije" proti okupatorjem sprožiti vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega boja.