Na steni pisarne arhitekta Mirze Vranjakovića v premožnem berlinskem okrožju Charlottenburg visita dve sliki. Na prvi piše A bas le caviar, vive le kebab (Dol s kaviarjem, naj živi kebab). Gre za slogan, s katerim so bile počečkane številne zgradbe v Parizu, potem ko so Francijo leta 2018 preplavili protivladni protesti pod vodstvom gibanja rumenih jopičev. Druga je fotografija Josipa Broza - Tita v uniformi in s cigareto. Tito je bil revolucionar, ki je vodil socialistično Jugoslavijo od leta 1945 pa vse do svoje smrti leta 1980. "Ko je šef enkrat vstopil v mojo pisarno, je bil šokiran, ko je videl Titovo sliko," se spominja Vranjaković. "Imaš fotografijo diktatorja?" je vprašal. Odgovoril sem mu "Er bleibt" (Ostal bo.)."
Danes 31-letni Vranjaković nima neposrednega spomina na voditelja partizanskega odporniškega gibanja, ki je na ruševinah druge svetovne vojne zgradil multietnično socialistično državo in se je po hladnovojnovskem odru sprehajal kot soustanovitelj gibanja neuvrščenih. Prav tako je Jugoslavija, v kateri se je Vranjaković rodil leta 1988, obstajala samo še nekaj let, preden so nacionalizem, gospodarska kriza in geopolitične spremembe odigrali vsak svojo vlogo pri njenem razpadu, ki je v naslednjem desetletju zahteval življenja 125 tisoč ljudi in povzročil razselitev na stotisoče drugih po vsem svetu.
Zakaj torej Titova fotografija?
"Hotel sem izraziti svojo ideološko pripadnost," pravi Vranjaković, čigar okrogla očala, brada in dolgi rjavi lasje bolj spominjajo na Woodstock kot na Novi Pazar, mesto na jugozahodu nekdanje jugoslovanske republike Srbije, v katerem je odraščal. "Zame je ta fotografija pomembna, ker sem se rodil v Jugoslaviji, v sistemu, ki je pomenil alternativo kapitalizmu. Tak sistem ne obstaja več nikjer na svetu," še pripomni Vranjaković. Za Vranjakovićevega šefa Nemca je Tito nepomemben diktator, toda zanj je simbol "zlate dobe", za nekatere "Jugoslovane" na Zahodu, vključno z njim, pa tudi simbol prihodnosti, o kakršni sanjajo.
Klišejski koncept jugonostalgije, pri katerem gre za precej več kot za grenko-sladko hrepenenje po jugoslovanskih sladkarijah iz tovarne Kraš ali prijetne spomine na enodnevne izlete čez mejo v italijanski Trst, na Zahod, da bi si tam kupili kavbojke, je pri nekaterih priseljencih z Balkana prerasel v sistem vrednot tako za sedanjost kot za prihodnost. Raziskovalka Milica Popović, ki dela v Parizu, je za BIRN pojasnila, da jugonostalgija "postaja danes pomembna politična naravnanost in zahteva".
Jugonostalgija kot "varen prostor"
A vsi ne delijo Vranjakovićevega mnenja o tem, kaj je pomenila Titova Jugoslavija. Ko so se v 80. letih preteklega stoletja začele krepiti centrifugalne sile nacionalizma, so začeli mnogi v Jugoslaviji na Tita gledati kot na "diktatorja", na njegovo zvezno državo pa kot na prisilni jopič za ljudi, ki so, tako trdijo, le hoteli živeti ločeno. Tito je vladal z odloki in ni prenašal političnega nestrinjanja. Toda za veliko večino tistih, ki z naklonjenostjo gledajo na nekdanjo skupno državo, je bil Tito vizionar, voditelj, ki je zagovarjal "bratstvo in enotnost" kot način premagovanja razlik med pripadniki različnih verskih, etničnih in jezikovnih skupin, ki je spodbujal širjenje ženskih pravic, arhitekturne inovacije in hibridni socialistični sistem, ki je svojim državljanom dopuščal določeno stopnjo svobode, kakršne tisti za železno zaveso niso imeli. Jugoslovanski potni list je odpiral vrata na Vzhod in Zahod, medtem ko je bil Tito državnik, kakršnih ni bilo prav veliko.
"V tem obdobju sta moj rojstni kraj in regija v Srbiji prestala resno emancipacijo," pravi Vranjaković. Toda v 90. letih preteklega stoletja je v novih neodvisnih državah, ki so nastale iz nekdanjih jugoslovanskih republik, prevladalo prvo stališče. Množični poboji in etnično čiščenje so zastrupili odnose med Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Albanci, nova interpretacija Jugoslavije pa se je – tako so pokazale številne študije – ukoreninila tudi v močni diaspori, ki je nastala že v 60. letih preteklega stoletja z eksodusom na stotisoče jugoslovanskih gastarbajterjev in se je zaradi beguncev, ki so pobegnili pred vojnami, še povečala. Sovraštvo se je razširilo na mesta na Zahodu, kjer so v preteklih desetletjih nastale številne mini Jugoslavije; te skupnosti so skoraj čez noč razpadle, ko so se "Jugoslovani" razcepili na Srbe, Hrvate, Bošnjake. Kljub temu še danes obstajajo ljudje, ki se oklepajo jugoslovanske identitete, s čimer izražajo svoje nasprotovanje silam, ki so raztrgale Jugoslavijo, sovraštvu in politiki nestrpnosti.
"Sam se imam za Jugoslovana, ker sem se tam rodil in ker sta me starša vzgojila v tem duhu," pravi Kemal Spajić, 40-letni strokovnjak za informacijsko tehnologijo, ki je leta 1992 kot dvanajstletni deček s starši pobegnil na Dunaj, potem ko so bosansko-srbske oborožene sile na začetku vojne zasedle njegovo rodno mesto Zvornik in iz njega pregnale Bošnjake. Spajić pravi, da kljub vsem množičnim pobojem in travmam nikoli ni sovražil Srbov. Sovražil je le ljudi, ki so pobijali druge. Del njegove današnje socialne mreže so ljudje z vseh koncev in krajev nekdanje Jugoslavije. "Skupaj hodimo na poletne počitnice, na smučanje ... Nazadnje se nas je zbralo deset parov z otroki. Med nami so zdravniki, farmacevti, električarji, uradniki ... Vsi smo pomešani - iz Pirota v Srbiji, hrvaške Dalmacije in Slavonije, osrednje Bosne, Beograda. Ko se zberemo, se imamo super." Namesto boleče, popačene podobe države, ki je postala sama sebi najhujša mora, je Jugoslavija za Spajića metafora za njegovo sedanjost. Popovićeva, ki raziskuje koncept jugonostalgije na Univerzi v Ljubljani in Pariškem inštitutu za politične študije, pravi, da nekateri ljudje, ki se spominjajo Jugoslavije, "ustvarjajo izjemno nasprotno pripoved" ali - kot bi rekel nemški egiptolog Jan Assmann - "nasprotno identiteto", s katero izražajo nasprotovanje novi, prevladujoči pripovedi. "Spomin na Jugoslavijo kot odziv na hegemonski revizionizem postaja subverziven," je Popovićeva zapisala v svoji izjavi za BIRN. "Hkrati na individualni ravni jugonostalgija postaja neke vrste 'varen prostor' za kognitivno disonanco, ambivalentna čustva in (ne)uspešne poskuse, da bi razumeli vse, kar se nam je zgodilo: na osebni, družbeni in politični ravni."
Namesto boleče, popačene podobe države, ki je postala sama sebi najhujša mora, je Jugoslavija metafora za sedanjost
Etnična pripadnost je v vsakdanjem življenju vse manj pomembna
Dr. Ana Mijić s Fakultete za sociologijo Univerze na Dunaju opaža, da so ljudje z območja nekdanje Jugoslavije močno povezani med seboj. V svojem lanskem poročilu je zapisala, da so "ljudje med pogovorom z njo pogosto zatrjevali, da njihova etnična pripadnost oziroma to, ali so Bošnjaki, Hrvati ali Srbi, v vsakdanjem življenju pravzaprav sploh ni pomembna".
Dejstvo, da pripadnike mlajših generacij privlači "jugoslovanska" identiteta, ni povsem brez precedensa. Raziskava, ki so jo leta 1987 izvedli v Zagrebu in Beogradu in katere izsledke je leta 1988 objavil sociolog Sergej Flere, je po besedah Popovićeve pokazala, da se več kot 16 odstotkov ljudi v Jugoslaviji, mlajših od 30 let, glede narodne pripadnosti identificira kot Jugoslovani, medtem ko jih je skoraj 40 odstotkov dejalo, da je jugoslovanska identiteta zanje najbolj sprejemljiva. Popovićeva navaja tudi izsledke poznejših kvalitativnih raziskav, kot je denimo tista, ki jo je opravil Eric Gordy, višji predavatelj politike jugovzhodne Evrope pri Univerzitetnem kolidžu v Londonu. Ti nakazujejo, da je bila jugoslovanska identiteta najbolj sprejemljiva za "mlado, urbano in izobraženo populacijo".
Vranjaković omenja še en dejavnik, ki izvira iz pretežno bošnjaško-muslimanskega mesta v pretežno pravoslavni Srbiji. Čeprav so se mnogi zaradi razpada Jugoslavije počutili izključene, potisnjene na rob ali diskriminirane, so bili pripadniki etničnih manjšin v na novo nastalih nacionalističnih državah še toliko bolj nesrečni, saj so ostali brez države, v kateri so odraščali, medtem ko so v novih državah, ki so jo nadomestile, nanje gledali z nezaupanjem. Nekateri so tolažbo našli v manjšinskem nacionalizmu. Drugi so se oklepali svoje prvotne jugoslovanske identitete kot nekakšnega "internacionalizma" za sicer "nezaželene".
"Uradne državne politike in medijska propaganda v 90. letih so se štiriindvajset ur na dan trudile določiti etnične meje in so vsakogar opredeljevale glede na njegovo ime in versko pripadnost," pravi Vrajaković, ki zavrača tako etiketiranje ljudi. "V preteklih letih se ni veliko spremenilo in vsi, ki se počutijo kot manjšina in ne marajo takega predalčkanja, so se počutili varne pod okriljem jugoslovanske identitete, ki še vedno v spomin prikliče ideje o antifašizmu, bratstvu in enotnosti."
Edina zastava, ob kateri sem se počutil prijetno in kot doma, je bila jugoslovanska zastava
Pa je res lažje to "novo staro" identiteto sprejeti v Berlinu ali na Dunaju kot v Beogradu in Zagrebu? "Človek odprtega duha lažje k drugim ljudem pristopi tukaj kot nekdo, ki živi v Srbiji, Bosni ali na Hrvaškem, kjer so nacionalistični tokovi odkrito represivni," pojasnjuje Spajić. "V teh državah morajo ljudje paziti na svoje besede, da ohranijo svoje delovno mesto ali zaščitijo svoje otroke v šoli. Zdi se, da je lažje tistim, ki živijo v tujini in so odprtega duha."
Vranjaković svojo identiteto opiše kot zapleteno. "Prihajam iz Novega Pazarja v Srbiji, kjer kot državljan nisem bil povsem sprejet. Edina zastava, ob kateri sem se počutil prijetno in kot doma, je bila jugoslovanska zastava."
•••
Filip Balunović je doktorski kandidat na italijanski univerzi Scuola Normale Superiore, na oddelku za politične znanosti in sociologijo. Raziskuje politično ekonomijo, socialna gibanja, marksizem, politično filozofijo in politično teorijo. Med drugim je izvršni urednik srbske izdaje Le Monde Diplomatique in avtor več knjig.
BIRN (Balkanska mreža preiskovalnega novinarstva) je mreža nevladnih organizacij, ki promovirajo svobodo govora, človekove pravice in demokratične vrednote v jugovzhodni Evropi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
