A po drugi strani za temi obetavnimi izhodišči, "dobro voljo in smehom rdečih lic", zeva neka praznina, entropični prostor, v katerem se raztapljata elan in entuziazem. Razlogi za obstoj tega vakuuma so kompleksni in jih ne bi znova našteval. Turbulentna (pol)preteklost mesta na prepihu, kot ga je posrečeno označil Tone Partljič, oziroma mesta na šivu, kjer se od njegove ustanovitve dalje spajajo in trgajo različne silnice, entitete ter kulturni prostori, je pomenljiva in podrobno obdelana. Tudi zadnja, za razumevanje trenutka pomembna analiza Mesto neizpolnjenih pričakovanj, kot bi lupil čebulo, razkriva zagatnost položaja, a tudi možne rešitve. Problem, ki se mi zdi ključen, je, da mesto z energijo, ki organsko in v valovih z vsako generacijo pribrbota od spodaj in jo drugod skrbno negujejo, doslej ni vedelo, kako in kaj. Že dlje časa jo duši zbirokratizirana inertnost odločevalcev, v ozadju katere je deloma nekompetentnost, deloma zavedanje, da bi pripuščanje svežih pristopov in izrazov nedvomno prineslo pretrese v ustaljene strukture moči. Utečejo ji le tisti, ki si bodisi zaradi notranje sile bodisi zaradi širše omreženosti ne dovolijo potopa v mariborsko močvirje. Večino takšnih slej ko prej rekrutirajo drugje, čeprav bi si v domačem okolju želeli ustvarjati. Za marsikateri odhod pa je krivo tudi dejstvo, da v mestu doslej nismo gojili pretoka ljudi, idej, pristopov, temveč smo ohranjali status quo, ki ne premore dovolj pozitivnih sinergij za preboj. Glava je z udi slabo povezana, ti neusklajeno trzajo, srce in drugi organi pa se izčrpavajo. Potrebujemo kalibracijo, optimizacijo, smer in cilj, da bo telo - mesto začelo delovati kot "mašina" in bo produciralo.
V mestu doslej nismo gojili pretoka ljudi, idej, pristopov, temveč smo ohranjali status quo
