Lojze Štandeker se je rodil kmečkim staršem 8. julija 1911 v Gačniku pri Pesnici. Po osnovni šoli v Jarenini je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo. Gledališče ga je, sodeč po njegovih spominih na gledališkega mentorja, režiserja Jožeta Koviča (1898-1944), objavljenih ob 80-letnici Slovenskega narodnega gledališča Maribor, začelo zanimati v zgodnjih gimnazijskih letih. Kot dijak sedmega razreda gimnazije je začel obiskovati dvoletno Kovičevo Igralsko šolo, ki jo je ta tisto leto ustanovil; Jože Kovič je bil zagotovo najvplivnejši predvojni režiser mariborskega gledališča. S kakšnim zanosom pa tudi samozavestjo se je podal na gledališko pot, priča pismo, datirano s 15. julijem 1931, ki ga hranijo v arhivu Slovenskega gledališkega inštituta in je bilo naslovljeno najverjetneje na režiserja, igralca in skladatelja Pavla Rasbergerja (pisemska ovojnica se ni ohranila). V njem 20-letnik prosi Rasbergerja, da bi režijo (na igralski šoli?) ekspresionistične drame Magda Alojzija Remca nadaljeval šele septembra, saj je "v počitnicah nerodno prihajati vsak dan v Maribor". Zapiše tudi, da je s tovarišem Wurzbachom naročil iz Nemčije knjige o modernih tehnikah nemškega laičnega in poklicnega gledališča: "Te knjige so pisane z globoko in skozi desetletja preizkušeno in občuteno živo besedo in hočejo res novega, življenjskega teatra."
Jeseni 1932 je Štandeker debitiral na odru Narodnega gledališča v Mariboru v vlogi orožarja v Kreftovih Celjskih grofih; režiral jih je Kovič. Stalni angažma v gledališču je dobil v jeseni 1935. Od leta 1932 je na tem odru odigral vrsto majhnih in srednjih vlog. Gledališče pa ga je zanimalo vedno bolj celovito. V Pesnici je režiral in z ljubiteljskimi zanesenjaki na improviziran oder v Kerenčičevi gostilni postavil uspešnico Johna Hartleyja Mannersa Peg, srček moj. Pozabi je to zanimivo podrobnost iz Štandekerjevih režiserskih začetkov iztrgala Nada From Potočnik v svoji knjigi Naš Slavko, udi sama je nastopala v njegovi predstavi. Izbor teksta ni naključje, saj so predstavo v sezoni 1926/27 z uspehom igrali v mariborskem gledališču, v Kovičevi režiji.
V Mariboru se je poročil z Jožico Komac, leta 1937 se jima je rodil sin Cvetko (ta je bil kasneje znan kot avtor številnih učbenikov s področja elektrotehnike).
Novembra 1938 je na mariborskem gledališkem odru premiero doživel Štandekerjev dramski prvenec Prevara, drama v treh dejanjih iz kmečkega življenja v Slovenskih goricah, ki jo je režiral Peter Malec. Slabega pol leta kasneje, marca 1939, so uprizorili Prevaro še v ljubljanski drami, režiral jo je Bratko Kreft.
Dramo "o prvobitnih in neobvladanih človeških strasteh" je priporočilo gledališko vodstvo (umetniški vodja ljubljanske Drame je bil takrat Josip Vidmar) kot tehtno in resno delo, ki je "mlademu avtorju v čast in nam v veselje in upanje", kritika pa je v njem videla "mnogo tvornosti, sveže moči in krajevne posebnosti", kot je v svojem delu Slovensko gledališče od vojne do vojne zapisal Dušan Moravec. Dramo so istega leta uprizorili tudi slovenski izseljenci v ZDA (Dramsko društvo Ivana Cankarja v Clevelandu, Ohio).
Leta 1939 se je Štandeker odpravil v Sofijo na izpopolnjevanje k tam delujočemu ruskemu gledališkemu igralcu, režiserju in pedagogu Nikolaju Osipoviču Masalitinovu, nekdanjemu članu znamenitega Moskovskega hudoženstvenega teatra. Istega leta je postal član uredništva mariborskega Večernika.
Sedmega aprila 1941 bi se moral v mariborskem gledališču začeti študij nove Štandekerjeve drame Čas in ljudje v režiji Jožeta Koviča. Pet dni pred začetkom študija in štiri dni pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo je 2. aprila banovinska cenzura v Ljubljani brzojavno prepovedala izvedbo te drame. Rdeča nit drame je bila pač preveč podobna slutnji pretečih dogodkov v mestu in državi.
Medvojno obdobje
Po nemški okupaciji, leta 1941, je bil Lojze skupaj z ženino (primorsko) družino izseljen v Bosno, ki je bila tedaj del samooklicane Neodvisne države Hrvaške (NDH). Še ne štiriletni sin je ostal v Gačniku pri Lojzetovi mami Amaliji in očetu Alojzu.
Izgnano družino so odpeljali v sprejemno taborišče Brčko, kjer je po nekaterih virih s pomočjo igralca (kasneje tudi pisatelja in dramatika) Safeta Pašića dobil v Hrvaškem državnem gledališču v Banjaluki angažma kot igralec, kasneje tudi kot režiser. A da je Štandekerja in njegovo ženo rešil taborišča in ju zaposlil v gledališču, je v svojih spominih omenjal Ferdo Delak (1905-1968), v Gorici rojeni slovenski režiser, takratni ravnatelj banjaluškega gledališča, sicer eden prvih slovenskih gledaliških avantgardistov (diplomiral je na umetniški akademiji Mozarteum v Salzburgu leta 1935). Delak je prišel tja iz Narodnega gledališča v Zagrebu, od koder je bil takoj po vzpostavitvi NDH odstranjen in poslan v Banjaluko. Leta 1942 se je umaknil iz Banjaluke, saj je vedno intenzivneje sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju ter bil celo med ustanovitelji odborov slovenske Osvobodilne fronte v Slavoniji.
Štandeker je 5. novembra 1941 v banjaluškem gledališču odigral svojo prvo vlogo v uprizoritvi Prva krona (Prva kruna) slovensko-hrvaške dramatičarke in režiserke Ruže Lucije Petelin (ta je v Banjaluki tudi režirala), režiral jo je Delak.
Začetek leta 1942 je zaznamovala osebna tragedija, saj mu je januarja zaradi zdravstvenih težav (najverjetneje tuberkuloze) umrla žena Jožica. V času njene bolezni je zanjo skrbela Vera Marušič iz Opatjega sela na Goriškem, ki je bila tudi sama izgnanka. Z Vero se je Lojze kasneje poročil, rodila se jima je hčerka Breda.
Štandeker je v Banjaluki prvič režiral marca 1942 delo poljskega dramatika Mariana Hemarja z naslovom Igralka. Pri omenjanju Hemarjevega imena pa skorajda ne moremo zaobiti nekaterih biografskih dejstev, ki lahko glede na uprizoritev njegove predstave v ustaškem državnem gledališču vzbujajo nejevero: Hemar (tudi pesnik, novinar, dramatik, satirik, tekstopisec) se je namreč rodil kot Jan Marian Hescheles v poljski judovski družini in se še pred izbruhom vojne zapletel v diplomatski škandal z nemškim veleposlaništvom, ki ga je obtožilo norčevanja iz kanclerja Adolfa Hitlerja v eni od pesmi. V času, ko je Štandeker v Banjaluki uprizarjal njegovo predstavo, se je Hemar s puško v roki skupaj s poljskimi prostovoljci boril proti nacistom v Palestini, kamor je prebežal, dokler ni bil istega leta premeščen v London na poljski propagandni oddelek. Le kako je njegovo delo ušlo ustaškim cenzorjem v njihovo državno gledališče? Da gledališkemu ravnatelju Delaku vsaj predvojna Hemarjeva biografija ne bi bil znana, ni verjeti, ne čudi torej, da je bil po nekaj premierah v "svojem" gledališču aretiran.
Že aprila istega leta je Štandeker režiral Ponižane in razžaljene po romanu Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki jih je za oder priredil še en Slovenec, Rade Pregarc; ta je kratko, a pomembno predvojno obdobje kot igralec in režiser deloval tudi v Mariboru. V sezoni 1942/1943 je Lojze na banjaluškem odru kot režiser uprizoril tudi svojo Prevaro.
V medvojnem izgnanskem gledališkem obdobju 1941-1945 je Štandeker na banjaluškem odru ustvaril 16 vlog ter osem režij. Čeprav je bilo njegovo igralsko in režisersko delo v medvojni Banjaluki glede na okoliščine videti skoraj romantično, ni bilo tako. Kot veliko sonarodnjakov, ki so se znašli v tem delu Bosne, je tudi sam sodeloval z uporniki proti okupatorju. Ob neki raciji so ga aretirali ter že izločili za streljanje talcev. Po intervenciji oblasti je bil izpuščen z utemeljitvijo, da ustaška država v mestu potrebuje gledališče in s tem (hočeš nočeš) tudi gledališčnike.
V Maribor
Po končani vojni se je Lojze Štandeker vrnil v Maribor in se decembra 1945 mariborski publiki prvič predstavil kot režiser z uprizoritvijo Vdora L. M. Leonova. V prvi povojni sezoni 1945/46 sta angažirani drami sledili komediji Nušića (Sumljiva oseba) in Gogolja (Ženitev). Repertoar takratnega mariborskega gledališča so zaznamovali avtorji v duhu novega časa kakor tudi večni klasiki. V tej formuli se repertoar mariborskega gledališča seveda ni razlikoval bistveno od repertoarjev drugih gledališč po državi, le razmerje med prvimi in drugimi se je v tem obdobju bolj ali manj nagibalo v korist prvih. Štandeker je poučeval režijo v gledališki šoli, ustanovljeni v mariborskem gledališču leta 1947, ki je imela v prvi vrsti cilj "vzgojiti kader amaterskih gledaliških delavcev za kulturno-prosvetno delo na terenu", izredno nadarjeni gojenci pa so imeli možnost nadaljnjega razvoja s študijem, ki jih bo usposobil za poklicno gledališko delo, kot so zapisali v prvem gledališkem listu SNG Maribor v sezoni 1947/48.
Od Vdora do svoje zadnje režije v SNG Maribor, Ruskega vprašanja Konstantina Simonova (premiera 24. april 1948, slednje delo je režiral tudi dva meseca prej kot gostujoči režiser v Banjaluki), je režiral v tem gledališču še sedem uprizoritev (dela Nušića, Gogolja, Shawa …).
Konec sezone 1947/48 so se od Štandekerja, "uspešno uveljavljenega gledališkega režiserja", ki se je "izkazal kot vesten in predan gledališki delavec", v mariborskem gledališču poslovili ("Režiser Lojze Štandeker odhaja", gledališki list SNG Maribor, leto II., št. 15) in mu zaželeli veliko uspeha v Banjaluki, kamor se je vrnil kot direktor tamkajšnje Drame.
Vrnitev v Banjaluko
Ob njegovem odhodu na novo delovno mesto in vrnitvi pa je Štandekerju uspelo nekaj, kar kasneje ni uspelo nobenemu gledališkemu direktorju več: pregovoril je igralca Arnolda Tovornika, kasnejšega prvaka mariborskega gledališča, da se mu je pridružil v banjaluškem gledališču. S Tovornikom je v Banjaluko odpotovala tudi žena Ida, ki se je v gledališču zaposlila kot ekonom. A sezona 1948/49 je bila tudi Tovornikova edina v tem gledališču, saj se je po letu dni banjaluške avanture razočaran vrnil v Maribor. Samo dejstvo, da se je Tovornik na Štandekerjevo vabilo odzval in zapustil gledališko okolje, ki ga ni do konca svoje kariere nikoli več, priča o tem, da je Štandeker imel med svojimi gledališkimi kolegi določen ugled.
Na repertoarju v treh sezonah od leta 1948 do 1951 so se poleg aktualnih domačih avtorjev po Štandekerjevem umetniškem izboru pojavljala dramska dela avtorjev, kot so Sterija Popović, Držić, Goldoni, Nušić, Lope de Vega, Cankar (Hlapci, 1950, v Štandekerjevi režiji) … Še eden povratnik v Banjaluko, Ferdo Delak, je prevedel in režiral Štandekerjeve Tovariše (Drugovi, premiera 22. aprila 1950). V drugem banjaluškem obdobju na tamkajšnjem odru je Štandeker režiral osem predstav.
Nemogoče je spregledati močan pečat, ki so ga Slovenci dali povojnemu banjaluškemu gledališču vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja: gledališče je igralo tako klasična kot sodobna dela slovenskih avtorjev od Cankarja do Jančarja, v tem obdobju so postavili na oder kar 16 premier slovenskih dram, tu so režirali poleg Štandekerja Peter Malec, Ferdo Delak, Miran Hercog, Aleš Jan, Zvone Šedlbauer; redno so izmenjevali predstave z Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL) … Zagotovo je eden od začetnikov te skorajda kulturne ambasade Slovenije v Bosni prav Lojze Štandeker.
Precej faktografsko zasnovana monografija "Narodno pozorište Bosanske krajine 1930-1980" ne da vedeti in slutiti kaj več o okoliščinah zagotovo še vedno s povojnim časom zaznamovanega Štandekerjevega življenja in dela v Banjaluki. Februarja 1950 je dobil vabilo iz novoustanovljenega (pol)poklicnega Gledališča Ptuj, da bi kot "stalni režiser" prevzel igralski ansambel, a ga ni sprejel (Andreja Babšek: Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918-1958). Čeprav so v tistih časih bili tudi umetniški kadri premeščani z dekreti, se je dalo tovrstna "povabila" očitno tudi odkloniti.
Štandeker v Pulju
A Štandeker ni odklonil vabila iz Pulja, saj se je avgusta 1951 (tri leta po ustanovitvi) pojavil v še vedno nemirni (čas odprtega vprašanja Svobodnega tržaškega ozemlja), večnacionalni Istri. Puljsko gledališče je v (predvsem po notranjosti) impozantni gledališki stavbi Politeama Ciscutti, ki je do druge svetovne vojne nosila ime po mecenu Pietru Ciscuttiju (1822-1890), mestnem gradbincu in dobrodelnežu, zaslužnem za njen nastanek v zadnji četrtini 19. stoletja. Znano je tudi po tem, da je imel v njem, ob svojem edinem obisku Pulja, leta 1920, govor bodoči duce Benito Mussolini, ki je v tem gledališču izrekel za Slovence in Hrvate v Istri pogubne, kasneje žal tudi udejanjene besede: "Pred raso, kot je slovanska, inferiorna in barbarska, ni treba slediti politiki korenčka, temveč politiki palice." Seveda ni treba posebej zapisati, da je bilo poslanstvo povojnega gledališča utrjevati razredno ter nacionalno zavest in z odrskimi uprizoritvami preganjati dvom o "infeiornosti" pod takšno gledališko streho.
Po zaslugi našega puljskega rojaka, akademskega slikarja Martina Bizjaka, ki je popisal puljska obdobja treh za povojno kulturo tega mesta pomembnih Slovencev v dvojezični knjigi Orel, Štandeker in Rotar v Pulju, je ta del njegovega gledališkega življenja najtemeljiteje zabeležen. Prav tako je iz tega bogatega zapisa moghoče razbrati največ o Štandekerjevih karakternih potezah; bil naj bi zadržan, skorajda skrivnosten, asketski, kronično raztresen, redko družaben in zgovoren, a temperamenten in polemičen, še posebej, ko je šlo za gledališke teme. Vedno pa malo drugačen, že s svojo pojavo umetniški, gledališki … Skratka kot nekdo, ki živi "za nekaj" in temu posveča svoje življenje. Kako bi sicer sploh lahko zmogel vse, kar je postal v puljskem gledališču in kar bi lahko povzeli z besedama "gledališki delavec" v pravem pomenu te besede, saj je bil član umetniškega sveta, član upravnega odbora, deloval je kot dramaturg, urednik gledališkega lista, umetniški vodja gledališča … Ter predvsem kot režiser. 15. novembra 1951 je debitiral na puljskem odru z lahkotno predvojno komedijo italijanskega avtorja Alda De Benedettija Dva ducata rdečih vrtnic (Due dozzine di rose scarlatte). V Pulju je režiral tudi tri svoja dela: Prevaro leta 1953, Poletne nevihte leta 1956 ter Upor na Kožljaku leta 1962.
To je bil čas, v katerem je v gledališču in umetnosti veljalo geslo "kulturo ljudem". Sprva so bila gledališča, kot je puljsko, tudi izdatno financirana, saj je oblast v gledališču videla poleg kulturnega tudi ideološko poslanstvo, kasneje pa se je z manjšanjem interesa države in posledično večjo samostojnostjo gledališča zmanjšal tudi pritok finančnih sredstev, kar je puljsko gledališče repertoarno (že tedaj) sililo v večjo komercializacijo. Gledališče se je moralo veliko bolj (brez)kompromisno boriti za občinstvo, tudi s ponujanjem odkupov šolam in delovnim organizacijam, kar je sicer polnilo dvorane, ni pa vedno pripeljalo "prave" gledališke publike. S takšnimi izzivi se je moral Štandeker spopadati v letih 1963-1966 kot direktor gledališča, ki je znal organizirati številna gostovanja po Istri in Sloveniji. Navezal je stike z nekaj gledališči na Poljskem, kjer so gostovali puljski gledališčniki in kjer je sam v štirih letih režiral dela treh hrvaških avtorjev: Andreo Duška Roksandića v Koszalinu (Bałtycki Teatr Dramatyczny im. Juliusza Słowackiego) leta 1966 in v Jeleni Góri v Spodnješlezijskem gledališču (Teatr Dolnośląski), leta 1967. V slednjem je zrežiral še dve uprizoritvi: leta 1969 Držićevega Dunda Maroja in leto kasneje Igro in resničnost (Igra i zbilja) Tita Strozzija. Leto 1967 je bilo za Štandekerja posebno, saj je z režijo Cankarjevega Kralja na Betajnovi (premiera 19. februarja) slavnostno zaznamoval 35 let svojega umetniškega ustvarjanja. O ugledu, ki ga je užival v Pulju in takratnem kulturnem prostoru, priča podatek iz knjige Martina Bizjaka, da je častni odbor za to priliko sestavljalo 25 uglednih posameznikov iz Slovenije in Hrvaške, med njimi prvak ljubljanske Drame Stane Sever ter režiser Bratko Kreft, oba v svojih vlogah tudi akterja njegove predvojne ljubljanske Prevare iz leta 1939. A prijetnih prilik je v Pulju vse manj, saj se iz regije financiranje gledališče prenese zgolj na mesto, kar pa je bilo za to gledališče finančno nevzdržno. Zgovoren je podatek o dotacijah iz leta 1966: reško gledališče je dobilo štiri milijone dinarjev, varaždinsko 780.000, puljsko le 498.000. Istra je bila premajhna za dve gledališči profila, kot sta želeli biti gledališči na Reki in v Pulju. Politična tehtnica, ki je delila denar, se je prevesila na reško stran. 4. novembra 1970 je bila v puljskem gledališču odigrana zadnja predstava, Nušićeva komedija Ujež v režiji Lojzeta Štandekerja. Tudi pod pretvezo dotrajanosti gledališke zgradbe je bilo profesionalno gledališče v Pulju leta 1971 tudi uradno likvidirano. V 20 letih svojega dela v Pulju je Štandeker tam zrežiral 53 uprizoritev.
Iz korespondence, ki jo hranijo v arhivu Slovenskega gledališkega inštituta, je razvidno, da je bil v dveh desetletjih svojega dela v Istri Štandeker ves čas vpet v slovenski gledališki prostor. Dopisoval si je z vsemi, ki so v tedanjem slovenskem gledališču kaj pomenili, najpogosteje z namenom organizacije gostovanj slovenskih gledališč v Pulju ali obratno ali pa je v branje pošiljal svoje dramske tekste. Zanimivo, da so običajno julija in avgusta prihajala ta pisma iz rojstnega Gačnika oziroma Pesnice, kamor je redno prihajal na poletne počitnice. Po spominih njegovega sina Cvetka so prav v Gačniku, v sobi s pogledom na dolinice in grape Slovenskih goric, poleti nastajala njegova dramska dela. Štandeker je avtor dobre desetine dramskih del, veliko jih je bilo tudi uprizorjenih: Prevara, Čas in ljudje, Bogastvo, Kralj Matjaž, V vrtincu, Poletne nevihte, Rudnik je naš, Tovariši, Prodajalka čevljev, Upor na Kožljaku, Breme preteklosti, Verižica, Stanko Ilić …
Zadnji oder - Virovitica
Štandekerja je pot iz mediteranskega Pulja v začetku sedemdesetih let popeljala še na njegov zadnji gledališki in življenjski oder, v Virovitico. V Slavonijo ga ni pripeljalo samo nenehno iskanje novih gledaliških izzivov (ob zaprtju puljskega gledališča je odšel v pokoj) temveč tudi ljubezen v zrelih letih. Virovitiško gledališče je še danes znano po svoji trdoživosti, saj velja za pravega Davida med hrvaškimi gledališkimi Golijati ter neprekinjeno deluje vse od leta 1945. Da se je Štandeker v tem kraju in gledališču dobro počutil, priča zanesenost, s katero je pisal leta 1974 o tamkajšnji gledališki skupini: "Ta mali, a nadarjeni ansambel spominja na nekatera avantgardna francoska gledališča, kjer so igralci počeli vse stvari. Toda gledališča, ki jih imam v mislih, so to opustila in krenila po drugi poti, virovitiško pa vztraja, kar mu daje še večjo vrednost."
In res - člani dramskega ansambla so bili še v Štandekerjevih časih mojstri za vse, tudi šoferji lastnega avtobusa, s katerim so se vozili na gostovanja in zaradi katerega se jih je oprijelo ime "gledališče na kolesih". A kljub vsemu zanesenjaštvu ali pa predvsem zaradi njega je virovitiško mestno gledališče raslo in se razvijalo. Tako je konec januarja 1980 gledališče pridobilo status in naziv regijskega gledališča; prva premiera gledališča pod novim imenom Regionalno kazalište Virovitica je Štandekerjeva režija Lesenega krožnika (The wooden dish) britansko-ameriškega dramatika Edmunda Morissa februarja istega leta. Štandeker je bil skozi vse svoje gledališko delovanje vajen težkih pogojev dela, zato ga verjetno niso posebej pretresle niti gospodarske okoliščine posttitovske Jugoslavije, privedene do absurda, o katerih lahko beremo v Virovitiškem listu iz leta 1982: "Največji prihranki se pričakujejo v Regionalnem gledališču, ki je imelo sedaj vaje pod reflektorji. Od sedaj se bo pod polno osvetljavo igralo le predstave, medtem ko se bodo dopoldanske vaje odvijale pri dnevni svetlobi, popoldanske pa ob minimalni delovni luči."
A vedno slabotneje je svetila tudi Štandekerjeva življenjska luč, 11. decembra 1983 je dokončno ugasnila. Isti časopis je ob njegovi smrti spomnil na njegovo predanost gledališkemu življenju in izpostavil virovitiške režije Lesenega krožnika, protivojne Hura, Amerike (America Hurrah) Jean-Clauda van Italliea, Krleževe V agoniji, njegovo lastno dramsko delo o dogajanju v Virovitici v časih Turkov Stanko Ilić. Pokopan je v Jarenini.
Gledališki misijonar
Če se običajno pozornost posveča (gledališkim) vizionarjem, je prav, da se spomnimo ljudi, ki so, kakor Lojze Štandeker, v gledališke puščave nosili Talijino vodo v dlaneh, da bi jo zlivali na na prvi pogled brezupna, jalova tla. A gledališče je živo kakor življenje. V rodni Pesnici gledališki ljubitelji ponovno pripravljajo novo predstavo, gledališče v Banjaluki je osrednje gledališče ene od dveh entitet Bosne in Hercegovine, Republike srbske. Virovitiško gledališče uspešno vodi svojo umetniško pot majhnega in prilagodljivega gledališča z dobro desetino svojih igralcev in profesionalnim gledališkim aparatom v ozadju. Pulj, Štandekerjeva najdaljša gledališka postaja, ki naj bi glede na svoj zgodovinski in deželni položaj imel najboljše predispozicije za gledališki razvoj, pa še danes bije najtežje bitke za svoj obstoj. Upanje morda daje konec aprila podpisani sporazum med puljskim in reškim gledališčem o dolgoročnem sodelovanju, čeprav nas žal gledališka zgodovina uči, da gledališča brez svojega igralskega ansambla dolgoročno ne preživijo.
V prav vsako od omenjenih mestnih gledaliških zgodb je vtkano Štandekerjevo življenjsko delo. Njegovo umetniško delo naj presojajo teatrologi, ta pregled njegovega ustvarjanja in življenja naj služi le kot poskus ohranjanja vedenja o človeku, ki je pol stoletja svojega življenja in dela, vse od gimnazijskih let pa do smrti, posvetil gledališkim sanjam. Taistim sanjam, ki še danes navdihujejo ljudi po vsem svetu, da stopajo pod luči na gledališke deske ali pa sedajo v poltemi v parterje in na balkone kot gledalci, na drugi strani odra. Sanjam, ki jih je Shakespeare položil v usta Prosperu v Viharju in ki so odtisnjene na zadnji strani platnic zgodovinske monografije, izdane ob stoletnici Slovenskega narodnega gledališča Maribor, katere del je tudi Lojze Štandeker. "Iz takšne smo snovi kot sanje, in življenje naše majhno obdaja spanje."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
