Darka Zvonar Predan
Železna Kapla je najjužneje ležeči avstrijski kraj, ki so ga po zaslugi romana Angel pozabe domačinke Maje Haderlap, izbranega za letošnji maturitetni esej, pobliže spoznali tudi mladi v Sloveniji. Večinsko prebivalstvo samega trga v soteski reke Bele je bilo vedno nemško, zaselki po okoliških grapah in vrhovih, nekoč slovenski, pa so danes močno mešani. Vendar občino Železna Kapla-Bela kljub takšni sestavi prebivalstva že drugi mandat vodi slovenski župan. Franc Jožef Smrtnik je kmet, ki mu kruh daje gozd, župansko funkcijo v občini z 2300 dušami pa opravlja nepoklicno. Je prvi koroški Slovenec v zgodovini druge avstrijske republike, ki je bil na listi slovenske stranke Enotna lista (EL) izvoljen za župana kake koroške občine. Pred kratkim je praznoval deseto obletnico županovanja, čez dve leti se bo potegoval za tretji šestletni mandat.
V šolo po dva in dva
Živi v Kortah, vasici blizu mejnega prehoda Jezersko, kjer je rasel na trdni, 400 let stari domačiji pri Smrtniku kot prvi od petih sinov klene slovenske družine. Za njim, rojenim leta 1964, so do leta 1967 zaporedoma prijokali na svet še trije bratje, najmlajši pa pet let kasneje. Ko je bil Franc Jožef zrel za šolo, je moral počakati leto dni mlajšega brata Zdravka, da sta se skupaj odpravila v prvi razred takratne dvojezične ljudske šole na Obirskem, enako je moral počakati leto dni mlajšega Vladimirja tretji brat Marjan. Tako sta po dva in dva Smrtnika pešačila šest kilometrov v isti razred obirske štirirazrednice, ki je štela 30 učencev, vse pa jih je učil en učitelj, znameniti obirski ravnatelj Valentin Polanšek, pesnik, pisatelj in skladatelj. V njegovem otroškem zborčku so Smrtnikovi fantje tudi začeli prepevati. Danes obirske šole ni več, ironija usode je hotela, da je zaradi premalo otrok zaprla vrata prav pod županovanjem njenega nekdanjega učenca Smrtnika. Ta je po maturi na slovenski gimnaziji v Celovcu študiral gozdarstvo na Dunaju, po treh letih pa študij prekinil, ker je začel delati doma na kmetiji. Je pa opravil na Dunaju tečaj katoliške socialne akademije, kjer mu je predaval tudi sedanji avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen, s katerim sta ostala v dobrih stikih.
Še z nečim se je Smrtnik zapisal v zgodovino: kot prvi, ki je v Avstriji civilno služil vojsko, čeprav je zapriseženi lovec. Pri celovški Karitas so mu tako zaupali skrb za dom z brezdomci, kjer se je o sociali veliko naučil.
Velik medijski odmev
Ko je leta 1993 prevzel domačo kmetijo, sta z ženo Regino že imela dva majhna otroka, Mateja, ki je po šolanju ostal na domači kmetiji, in Anjo, ki je učiteljica na eni koroških dvojezičnih šol. Leta 2008 se jima je rodil še Štefan.Takrat je bil Franc Jožef Smrtnik že znan kot tisti koroški Slovenec, ki se je z verigo priklenil na tablo.
Od hiše do hiše
V drugo, leta 2015, je šlo lažje, zmagal je že v prvem krogu, saj je po načelu, da se priprave na naslednje volitve začnejo takoj po zmagi, vseh šest let obiskoval ljudi in tudi danes, čeprav ne zanemarja facebooka, še vedno stavi na osebni stik. Ni hiše, ki je ne bi bil vsaj enkrat obiskal. Tako se je dobro izšla tudi zgodba z begunci, saj mu je uspelo z obiski po kapelskih domovih prepričati ljudi, da pomeni sprejetje beguncev za občino pridobitev, ne bremena, ker se že samo zaradi povečanega števila prebivalcev nateče v občinski proračun z Dunaja več denarja. S pridigami mu je pri tem pomagal tudi domači župnik in s tečaji za begunce domače prostovoljke. Dvakrat je bil v zvezi z begunci povabljen tudi v Slovenijo: "Ko je imela vsa Slovenija 236 beguncev, naša občina z 2300 prebivalci pa 136, sem jih tam vsakič upravičeno vprašal, pred kom imate v Sloveniji ob teh številkah tak strah. Priznam, malo sem provociral - in nekateri so bili čisto iz sebe." Danes je v Železni Kapli samo še kakšnih 25 beguncev, čakajočih na azil, drugi so odšli naprej. Se je pa med njimi našel Sirec z ženo in s tremi otroki, ki je ostal in dela v kapelskem zdravilišču.
Partizani in Nemci
Partizani in Nemci Leta 1942 je bila s Koroškega v Nemčijo nasilno izseljena tudi Smrtnikova družina, a se je po zaslugi dobrega znanca, predvojnega lovca po kapelskih gozdovih, čez nekaj mesecev lahko vrnila domov. Franc Jožef: “Oče mi je pripovedoval, da je bil naš ded pravi diplomat, ki je imel potem vso vojno dobre stike tako s partizani kot z Nemci, da je obvaroval dom in družino. Večkrat je bilo tako, da so na sprednja vrata prihajali v hišo nemški policisti, na zadnja pa jo zapuščali partizani.”
Vzdušje dobro, skupnost pa umira
S slovenstvom na Koroškem po njegovem ni prav nič obetavno. Vasi, ki bi bile večinsko slovensko govoreče, ni več. Res se vedno več otrok prijavlja k dvojezičnemu pouku, v Železni Kapli skoraj vsi, toda slovensko govorijo bolj slabo - in velik problem je, kako jih naučiti. Smrtnik je zagovornik tega, da bi bile prijave k dvojezičnemu pouku obvezne, kot so bile do leta 1957, in bi se vsa južna Koroška spet učila slovensko. "To," pravi, "bi bila tudi priložnost za utrditev slovenske skupnosti, da ne bo šlo z njo vedno hitreje navzdol. Zakaj? Ker je bilo dobro vzdušje, o kakršnem govorimo zdaj, za slovensko narodno skupnost vedno slabo, najbolj močni smo bili, ko smo imeli močne nasprotnike. Tudi naše slovenske organizacije danes spijo, namesto da bi postavljale zahteve, se zavzemale, recimo, za vrtce, ki so zdaj res dvojezični, ampak brez pravega pedagoškega koncepta, niti ni rešeno vprašanje popoldanske oskrbe. Tudi z dvojezičnim poukom v ljudski šoli je tako, da zna le peščica od večine prijavljenih učencev od doma slovensko, tako da se potem manj naučijo še tisti, ki nekaj že znajo. Imeti bi morali dve skupini - za tiste, ki znajo boljše, in one, ki ne znajo nič. Slovenščina ni in žal ne bo nikoli enakopravna; če uradnikov, sodnikov, županov, ki bi znali slovensko, ni, pač vsi govorijo nemško."
Dobro vzdušje je bilo za slovensko narodno skupnost vedno slabo, najbolj močni smo bili, ko smo imeli močne nasprotnike
Nadaljevanje tradicije
Glasba spremlja že vse življenje tudi brate Smrtnik. Štirje od njih skupaj z bratrancem v drugem kolenu že dolga leta prepevajo v kvintetu Smrtnik, gostujočem po vsem svetu, in tako nadaljujejo družinsko tradicijo, saj je pred njimi šest očetovih sester prepevalo v sekstetu Smrtnikovih deklet. Franc Jožef: "Skozi pesem posredujemo ljudem slovensko besedo, petje povezuje tudi družino, saj se enkrat na teden srečamo na vajah, čezmejno sodelovanje prav tako najbolj deluje skozi pesem. Petje mi je pomagalo tudi pri politiki, pri mojem zastopstvu južnokoroških kmetic in kmetov v kmetijski zbornici."
Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, se sprašuje ena od najbolj priljubljenih pesmi z repertoarja kvinteta Smrtnik. Franc Jožef še ni dedek, ko bo, pa bodo vnuki gotovo peli slovensko? "Stoodstotno ni nič, se bom pa potrudil za to in z njimi govoril slovensko, kajti zelo važno je, da je v družini oseba, s katero otrok govori intenzivno slovensko," odvrne. "Prepričan sem, da bo slovenščina na južnem Koroškem v družini ostala, toda, kaj po tem? Zato so table tako pomembne."
