Prisluhnite pogovoru, v katerem boste med drugim izvedeli:
kaj pomeni soustvarjati svojo realnost,
zakaj je pomembno, da v procesu zavestnega ustvarjanja najprej ozavestimo podzavestne vzorce in prepričanja,
kako prepoznamo podzavestne vzorce,
kako jih presegamo,
ali jih lahko presegamo na lahkoten in netravmatičen način,
kaj je transcendentalna hipnoterapije in kako deluje,
kdaj iz vloge žrtve preidemo v vlogo ustvarjalca,
kako uresničujemo želeno,
kako se povezujemo z višjim jazom in kako to občutimo oziroma doživljamo,
kaj je peta dimenzija ali kvantno polje in kako delujemo iz nje,
kako se delovanje iz pete dimenzije zrcali v naši realnosti
in še veliko navdihujočih razmišljanj o življenju
Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.
Asya dobrodošli. Podpisujete knjigo Kdo ustvarja mojo realnost? Kako ste zadovoljni s svojo?
"Bolj kot zadovoljna s svojo realnostjo, sem hvaležna zanjo. Zavedam se vsega, kar imam, neskončno sem hvaležna že za najdrobnejše reči: za čisto vodo, ki jo lahko pijem iz pipe, za čudovite gozdove v bližini, za dobre odnose, ki jih imam z ljudmi v svojem življenju … Hvaležna sem za vse, kar imam."
Ste si sami ustvarili svojo realnost?
"Raje bom rekla, da imamo ljudje možnost soustvarjati svojo realnost. Soustvarjanje je del našega zavestnega procesa; ustvarjamo lahko zavestno ali podzavestno, vendar vedno soustvarjamo svojo realnost. Nismo pa edini kreator, kajti obstajamo kot delček celote in soustvarjamo skupaj z ostalimi dimenzijami zavesti znotraj katerih se nahajamo. Osebno se zavedam, da obstaja zelo, zelo razvita zavest, višja zavest, katere del sem, nisem pa vsa ta zavest. Sem košček, delček te zavesti. Bolj, ko se prebujam v svojem zavedanju v smislu, kdo sem in del česa sem, bolj zavestno lahko soustvarjam in sodelujem z višjo zavestjo in komuniciram z njo, razumem in se ne upiram življenju, ampak grem v skladu s silo življenja. Ta sila je vedno v toku in vedno želi napredek zame in me kliče, da grem naprej."
Občutek imam, da pa se veliko ljudi vendarle upira življenju …
"Na nekem nivoju imamo ljudje znotraj sebe naravno inercijo. Že otrok se upre in reče staršem »ne« ter na ta način gradi svojo voljo. Upiranje življenju je do neke mere normalno zato, ker je dostikrat inteligenca, ki vodi življenjske procese, obširnejša, kot jo mi lahko v danem trenutku razumemo ali vidimo. Naravna inercija človeka je, da si na nekem nivoji ne želi sprememb, ker mu je udobneje tam, kjer se nahaja in, ko prihaja do sprememb, se upiramo. Po drugi strani pa bolj, ko postajamo zavestni in bolj, ko se širi naša zavest, bolj, ko se učimo o sebi in o življenju, lažje plujemo skupaj z njim. Takrat je manj odpora do življenja. Upiranje življenju lahko znotraj nas ustvari blokade ali pa nas drži v ujetništvu v določeni situaciji. Ko to ozavestimo in se začnemo osvobajati, postanemo bolj pretočni in lažje razumemo, kaj je tisto, kar se dogaja, kam nas življenje kliče in nas prebuja."
Prebujanje v življenje se pogosto zgodi zaradi neke travmatične izkušnje, kot je bolezen, izguba ali kak drug neljubi dogodek. Vi pravite, da nam ni treba čakati na bolečo izkušnjo, da bi se »prebudili«?
"Res je. Bolezen, ali ostale travmatične izkušnje, vsi šoki, ki se nam zgodijo, so lahko darilo, ki nam odpre vrata v možnost za učenje in rast. Ni pa nujno, da je to edina pot. Ni nam treba čakati, da nas življenje pokliče na boleč način, da se začnemo prebujati in se spraševati globlja vprašanja. To lahko storimo iz notranje inercije, iz radovednosti in želje po razvijanju. Znotraj nas je namreč tisto nekaj, kar sluti in čuti, da je življenje lahko vedno nekaj več in da se lahko razvijamo skozi svoje življenje. Torej, ni nujno, da je bolečina edina 'budnica'."
Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.
Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.
Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.
