Žensko telo med nosečnostjo doletijo številne spremembe, med drugim se spremeni delovanje sečil in medeničnega dna. Rastoča maternica pritiska na spredaj ležeč sečni mehur, zmanjšuje njegovo kapaciteto in hkrati poveča vzdražnost njegove mišice, zato nosečnice pogosteje hodijo na vodo. To se lahko pojavi že v prvem trimestru, posebej izrazito pa je v zadnjih mesecih nosečnosti. K pogostejšemu odvajanju vode v nosečnosti prispevajo tudi hormonske spremembe in spremembe na nivoju živčevja. Predvidoma se že med nosečnostjo zmanjša moč mišic medeničnega dna, tako zaradi hormonskih sprememb kot zaradi pritiska rastoče maternice in ploda. Spremenijo se tudi strukture in vezi, ki te mišice podpirajo. In ker so prav mišice medeničnega dna zelo pomembne pri zadrževanju urina, lahko njihova oslabitev povzroči urinsko inkontinenco. Med nosečnostjo se izloča tudi hormon progesteron, ki povzroča sproščanje mišic v sečilih vključno z mišičjem sečnice, ki s svojim zapiranjem normalno omogoča zadrževanje vode. V tretjem trimesečju pritisk ploda in maternice na sečni mehur povečata pritisk v njem, in ko ta pritisk preseže pritisk v sečnici, voda uide.
Vrste urinske inkontinence
Urinska inkontinenca pomeni vsako nehoteno uhajanje vode. Je zelo pogost zdravstveni problem, ki lahko prizadene ženske vseh starosti in izjemno poslabša kvaliteto njihovega življenja. V osnovi ločimo tri vrste urinske inkontinence: stresno, urgentno in mešano. Pri stresni urinski inkontinenci gre za uhajanje vode pri kašlju, kihanju, smehu, fizični aktivnosti in/ali dvigovanju težjih bremen. Vzrok je največkrat v zmanjšani moči medeničnega dna, ki ne zagotavlja več zadostne opore sečnici, ali pa v slabosti same mišice zapiralke sečnice. Za urgentno urinsko inkontinenco je značilen močan, nenaden občutek pritiska na vodo, ki se mu ni mogoče upreti, pri čemer ženski še pred prihodom do stranišča voda tudi uide. Vzrok za to je običajno povečana vzdražnost mišice mehurja, sprožijo pa jo lahko različni dogodki, na primer umivanje rok pod tekočo vodo, šumenje vode ali občutek mrzlih nog. Mešana urinska inkontinenca je kombinacija obojega. Najpogostejša oblika urinske inkontinence pri ženskah med nosečnostjo in po porodu je stresna urinska inkontinenca.
Po porodu so že tako oslabljenje mišice medeničnega dna zaradi poroda še dodatno šibke, včasih nekoliko poškodovane, oslabijo ali natrgajo se lahko tudi strukture iz vezivnega tkiva, ki mišice podpirajo. Pri porodu se lahko med kronanjem glavice ploda raztegnejo in poškodujejo tudi živci medeničnega dna, ki preko svojih signalov omogočajo normalno krčenje mišic. Vse to dodatno prispeva k nastanku urinske inkontinence. Vzrok za uhajanje urina med nosečnostjo in po porodu torej ni samo eden, temveč jih je več in se med seboj prepletajo, k temu pa je treba prišteti še genetsko nagnjenost, prirojene slabosti vezivnega tkiva in pomanjkanje določenih hranil.
Je mogoče pojav predvideti in preprečiti?
Uhajanje vode po porodu je zelo pogosto in se pojavi pri tretjini žensk, po nekaterih raziskavah celo pri 40 odstotkih. Pogostejše je pri ženskah, ki so to težavo izkusile že med nosečnostjo. Prav tako je pogostejše pri ženskah, ki rodijo vaginalno, kot pri tistih, ki rodijo s carskim rezom. Med možnimi dejavniki tveganja se omenjajo tudi prevelika telesna teža, višja starost matere in višja porodna teža otroka. Čeprav poznamo že kar nekaj dejavnikov tveganja za pojav urinske inkontinence po porodu, pa je nemogoče natančno napovedati, pri kateri ženski se bo pojavila in pri kateri ne.
V določeni meri lahko pojav preprečimo ali pa vsaj omilimo njegovo obliko. Zelo pomembna je moč mišic medeničnega dna, zato vsem ženskam svetujemo izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna, ki smo jih včasih imenovali Keglove vaje. Te se lahko izvajajo že pred zanositvijo in tudi med nosečnostjo. So zelo uspešne, vendar moramo biti dosledne in vztrajne, saj se znatni učinki pojavijo šele po več tednih ali mesecih izvajanja. Nadalje sta pomembna vzdrževanje primerne telesne teže in uravnotežena prehrana z zadostnim vnosom vitaminov in mineralov, predvsem vitamina C, D, magnezija, železa, cinka in drugih, s čimer poskrbimo za zdrave mišice in podporno tkivo.
Številne možnosti zdravljenja
Pri določenem odstotku žensk težave sčasoma nekoliko popustijo ali celo izzvenijo. Tukaj ne govorimo samo o šestih tednih, kolikor traja poporodno obdobje, temveč o več mesecih. V vmesnem obdobju je ponovno smiselno izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna. Če se pri ženski v tem času pojavlja tudi urgentna urinska inkontinenca, svetujemo zmanjšanje vnosa kofeina in uživanja dražečih pijač, kot so gazirane pijače, napitki iz citrusov ali pijače z visoko vsebnostjo sladkorja, saj ti poslabšajo težave. Prav tako lahko pri urgentni urinski inkontinenci izvaja trening sečnega mehurja, kar pomeni, da postopoma podaljšuje intervale med uriniranjem s ciljem, da vodo čez dan odvaja na dve do tri ure.
Če težave nekaj časa po porodu še vztrajajo, naj vas ne bo strah o tem spregovoriti z vašim ginekologom ali družinskim zdravnikom, ki vas lahko napoti v za to specializirano ambulanto. Pri urinski inkontinenci so namreč na voljo številne možnosti zdravljenja, od fizioterapije, zdravil pa vse do različnih operativnih posegov, odvisno od vrste inkontinence.
Ali lahko uhaja tudi blato?
Uhajanje blata po porodu je redkejše od uhajanja vode in se pojavi pri približno treh odstotkih žensk. Nekoliko pogostejše je uhajanje vetrov, ki se lahko po nekaterih raziskavah pojavi celo pri vsaki četrti ženski, vendar s časom običajno izzveni. Najpogostejši vzrok za uhajanje blata po porodu so ponovno oslabele mišice medeničnega dna. Občasno so lahko vzrok tudi hemoroidi, ki so prav tako zelo pogosti v nosečnosti in poporodnem obdobju in lahko nekoliko otežujejo higieno tega predela. Ne smemo pozabiti na obporodne poškodbe mišice zadnjika, ki so pa pri nas redke in se pojavijo pri manj kot enem odstotku vseh porodnic. Pri ženskah, pri katerih je med porodom prišlo do poškodbe mišice zadnjika, je uhajanje vetrov in blata po porodu pogostejše.