Pri njem ni leporečenja in floskul. Pri njem dobiš odgovor točno na to, kar si vprašal. Nič več in nič manj. No, raje manj kot več. Če se le da, bo radovednost potešil z eno besedo, kot da bi o vprašanju že kdaj razmišljal in se nanj vnaprej pripravil. Robert Kranjec pač ni tip, ki bi izgubljal čas s kramljanjem. Surovo, brutalno neposreden je, kot glasba Metallice, ki se je zavrtela, ko se je nekoč lotil tekmecev na letalnicah. V zraku se je vedno ravnal po občutkih, ob rekordnih 212 skokih čez 200 metrov očitno uspešno, zato iz športa ne dela znanosti. Zanj je to posel, vse prej kot uživancija, in zato predmet hladnokrvno profesionalne debate. Kanček topline pri tem orlu začutiš le, ko beseda nanese na deklico Piko Felicijo, posvojeno hčerko, na katero je ob vseh svojih dosežkih v življenju najbolj ponosen. Dve leti po tem, ko je pred polnim avditorijem pod Poncami sklenil dve desetletji trajajočo kariero, je Robert Kranjec še vedno v tesnem stiku s skakalnim športom, čeprav ga spet stopiti na smuči ne zanima več. Kolesarjenje je njegov nov hobi, šivanje dresov za večji del reprezentance pa služba. Za začetek. Da ga zanima še kaj več, smo lahko videli na nekaterih tekmah svetovnega pokala in svetovnega prvenstva, ko je asistiral glavnim trenerjem slovenske reprezentance.
S tekstilno šolo na pomoč
Robi, formalno ste zadolženi za drese, neformalno je vaša vloga v članskih skakalnih vrstah še večja. Kakšna točno?
"Na treningih z mesta, kjer lahko spremljam fazo leta, skušam pomagati tekmovalcem - tudi s posnetki njihovih skokov. Na tekmah pa s podobnih položajev skrbim za to, da se naši tekmovalci spustijo v čim boljših vremenskih pogojih. To nalogo opravljam že skoraj celo leto, je pa res, da ne grem na čisto vse tekme."
Pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije se menda že izobražujete za trenerja. So vaše ambicije torej usmerjene v ta poklic?
"Ne vem. Bomo videli, kaj bo prinesla pot. Za zdaj mi je to delo, s katerim se ukvarjam, super. Ne bom pa rekel, da nimam ambicij preizkusiti se kot trener."
Podobno ste si puščali odprta številna vrata, ko ste zaključevali športno kariero. Kako to, da ste končali pri šivanju dresov? Ste želeli ostati kar se da blizu sotekmovalcem oziroma vrhunskemu športu?
"Predvsem sem videl, da imajo določeni tukaj še veliko rezerv. Zdelo se mi je, da lahko pri tem še najbolj pomagam. Kombinezoni in oprema so zelo pomemben del skokov. Včasih morda bolj s psihološkega vidika, pa vendarle. Ne nazadnje sem opravil tekstilno šolo, tako da sem že obvladal tovrstne spretnosti."
Zadolženi ste za drese večine članskih reprezentantov razen Bora Pavlovčiča in Anžeta Semeniča. Kako to?
"Ne vem. To bi morali njiju vprašati. Igor Medved, trener B-reprezentance, se je pač odločil, da bo določene tekmovalce odpeljal drugam. Meni je vseeno, kam gredo. Tako ali tako se oni spuščajo po skakalnici, ne jaz. Kakor se odločijo, tako je. Jaz delam za zvezo, torej posledično skrbim za reprezentanco. Kdor ne želi teh storitev, gre pa drugam."
Bolj ko so pravila ostra, bolj se kršijo
Ali obstajajo kakšne razlike med zahtevami posameznikov? Vam denimo Peter Prevc glede dresa izrazi kako drugačno željo kot na primer Anže Lanišek?
"Vsak ima svoj kombinezon, prilagojen svoji postavi. Vsak mora najti, kaj mu najbolj ustreza. Skozi sezono se kakšni detajli spreminjajo, poskusi se kaj novega, če komu kaj bolj ustreza."
Koliko je upravičen pomislek, da ste krivi vi, ko slišimo za kakšno diskvalifikacijo slovenskega tekmovalca zaradi neprimernega dresa?
"Vsak tekmovalec se odloči, kako velik dres bo imel. Tukaj jaz nimam nobenega vpliva. Če skoči s prevelikim in je zato diskvalificiran, nisem odgovoren jaz."
Prepustnost dresa pa si tekmovalci menda tudi merijo sami pred tekmami?
"Dresi se krčijo, zato je pred skokom vedno treba pregledati krizna mesta. Če je treba, se potem tam dres malo raztegne in se gre na tekmo."
Sprememb pravil v smučarskih skokih, tudi v zvezi z dresi, je zadnja leta ogromno. Morda celo preveč? Je usmeritev pravilna?
"Bolj ko se komplicira, slabše je. Pred leti je bilo vse skupaj bolj preprosto. Zdaj se pa iščejo luknje. Bolj ko se zaostrujejo pravila, bolj se ta kršijo, tako da nismo nič pridobili."
Bi lahko iz svoje izkušnje sklepali, kako lahko ali težko je v Sloveniji po športni karieri začeti z normalnim življenjem, službo? Je za nekdanje športnike dovolj dobro poskrbljeno?
"Težko bi kar generaliziral, saj se športi med seboj razlikujejo, odvisno pa je tudi od izobrazbe. Zase lahko rečem, da sem zelo vesel, da sem ostal v stiku z reprezentanco."
Navzdol ne bi rad zmrznil
Koliko pa v iskanju priložnosti pomenijo vaši prepoznavnost, dosežki, znano ime?
"S tem se, iskreno, ne ubadam."
Obstajajo športi, v katerih se da finančno preskrbeti za celo življenje. Skoki so daleč od tega, na povsem drugem koncu lestvice. So podcenjeni?
"Glede na gledanost in tradicijo gotovo. A na to nimam nobenega vpliva. To ima čez Mednarodna smučarska zveza. Vendarle pa obstajajo športi, ki so še bolj zapostavljeni, zato se trenutno nimamo kaj pritoževati."
Po športni karieri ste dobili nekaj več časa za nov hobi, kolesarjenje. Ali drži podatek, da ste v lanskem letu prekolesarili okrog 10.000 kilometrov?
"Malo mi je zmanjkalo, kakšnih 200 kilometrov. Sicer pa ljubezen do kolesarjenja niti ni tako nova. Tudi med kariero sem se kdaj usedel na gorsko kolo, šel na kak klanec in po gmajni dol. A kolo v času tekem ni priporočljivo, ker delajo čisto druge mišice, s čimer pridobivaš nepotrebno maso, pa še počasen postaneš."
Ste letos osvojili kakšen znan vrh, težji klanec?
"Letos še ne. Je mraz, pa navzdol ne bi rad zmrznil. Ostajam kar na ravninah."
Lani ste nekaj kilometrov prekolesarili tudi s starim prijateljem iz skakalnih dni Primožem Rogličem. Sta tudi letos med njegovimi pripravami za sezono kaj skupaj vrtela pedale?
"Ne, ker je imel letos vseskozi priprave v tujini. Mislim, da čas za to še pride po Planici."
Roglič je daleč pred menoj
Od kod točno izhaja vajino prijateljstvo, da vas je klub vsej trenutni slavi ohranil v ožjem krogu najbližjih?
"V njegovih skakalnih časih sva že bila veliko skupaj. Predvsem v trenažnem procesu, ker na tekmah svetovnega pokala ni kaj veliko nastopal. Sva pa res prava prijatelja, da."
Kako ste vi spremljali to njegovo fascinantno transformacijo iz skakalca v enega najboljših kolesarjev sveta?
"Ja, prav veliko takšnih primerov na svetu ni. On je eden od posebnih ljudi, ki imajo ekstremen talent, in vesel sem, da ga je našel ter izpilil."
Bi lahko primerjali vašo nekdanjo popularnost, vsaj v časih Planice, z njegovo trenutno?
"Ni primerjave. V globalnem smislu, pa tudi v okvirih naše države, je Roglič daleč pred menoj."
Nekoč ste bili bolj znani po drugi strasti na dveh kolesih, motociklih. Je ta še vedno prisotna?
"Še vedno, le da sem jo v zadnjem času morda res malo zapostavil."
Jurij Tepeš je z avtomobili dirkal, Jernej Damjan je sodeloval s podjetjem za izposojo luksuznih avtomobilov, Timi Zajc si je po prvih uspehih kupil športnega golfa … Skakalci ste očitno usodno povezani s hitrostjo, adrenalinom?
"Ne bi rekel, da je to nujna povezava. Vse je odvisno od posameznika. Meni je pač to všeč."
Ženski poleti? Obračali bi se ...
Tri slovenske ženske medalje na februarskem svetovnem prvenstvu je Robert Kranjec doživel kot pomočnik trenerja in snemalec, na lastne oči se je prepričal, kako se dekleta znajdejo na veliki skakalnici. Ob misli, da bi se spustila po planiški velikanki, kar je želja mnogih, ni navdušen: "Iskreno - tista, ki si želi, naj gre skočit. A za gledati bi bilo deset deklet. Preostale pa bolj, če bi se okrog obračali. Deset najboljših je pripravljenih, med njimi so vedno manjše razlike, drugih, ki že veliko zaostajajo, pa ni varno spustiti dol. V Oberstdorfu na veliki skakalnici smo videli, da so bile ob vetru nekatere že zelo na meji. Ne moreš se odriniti na letalnici in kar leteti v desno ..."
Le ko si v formi, je užitek leteti
Je adrenalin razlog, da ste bili še posebno uspešni prav v poletih? Ali gre bolj za natreniranost, morda poseben talent, občutek v zraku …?
"Morda slednje. Ali pa, da je bilo druge bolj strah."
Vas ni bilo?
"Le ob vsakem prvem skoku na drugi letalnici. Potem se pa že moraš privaditi, ker so na vrsti kvalifikacije."
Bi si danes še želeli skočiti s planiške letalnice?
"Ne. To me ne zanima, ker sem svoje dosegel. Le ko si v formi, je užitek leteti. Sicer pa, iskreno, ko treniraš in se matraš pa ti ne gre, ni fajn. Tudi če bi zdaj šel z vrha letalnice, ne bi imel čisto nič od skoka."
Kaj vam pomeni absolutni rekord, 212 poletov čez 200 metrov?
"Iskreno - nič. Mi teh rekordov ne štejemo. To ni noben relevanten podatek. Ne nazadnje sem bil v zadnjih dveh letih kariere izključen iz poletov in me niso nikamor vzeli na tekme, tako da mi je čisto vseeno."
Olimpijski bron iz leta 2002 in naslov svetovnega prvaka v poletih leta 2012 pa najbrž imata posebno mesto.
"Tako je, to sta najvišja cilja, ki sem ju dosegel. Že olimpijske igre, kaj šele olimpijska medalja, so cilj vsakega športnika."
Kakšne so kaj možnosti za uspeh slovenskih tekmovalcev te dni v Planici?
"Anže Lanišek je naredil velik preskok, redno meša štrene pri vrhu, in če ne bi imel na nekaj tekmah težav z doskokom, bi bil še boljši. Nanj gre računati. Zelo lepo zna leteti tudi Domen Prevc. V solidni formi je Cene. Tudi Peter še ni rekel zadnje. Tukaj je še Bor … Bomo videli, adutov je kar nekaj."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
