(PEKINŠKA RACA) Matjaž, ne delaj tega

Pravila, pravila! Tu na Kitajskem jih je, kolikor hočete. In vsak dan je kakšno več. To je edina stalnica tukaj. Več pravil in še eno zraven. Kar pogosto pripelje do nereda, dokler se ne prebudimo v kaosu.

Pred odhodom iz hotela Eden Chongli v Zhangjiakou se moramo vsako jutro testirati na covid. V preddverju imajo mizo, za njo osebje. Sedeš, odpreš usta, skafander ti potisne palčko proti grlu, malo povrta za mandlji... in lahko greš v svet nabirat vtise. Pot te vodi mimo naprave, ki ti izmeri telesno temperaturo. Še ene, kjer skeniraš akreditacijo. In še ene, ki je rentgen. Eden za nahrbtnik, drugi, ročni, za osebni pregled.

Grem skozi postopek prvi dan. Drugi. In ko je zadeva že skoraj avtomatizirana, me zjutraj zavrnejo. Ne morem skozi vrata hotela. Ekipa varnostnikov v belih skafandrih je vznemirjena. Nekaj govorijo po telefonih, ki mi jih potem približajo na uho. Želijo, da slišim prevod njihovih opažanj v angleščino - tako se tukaj pogovarjamo. Ne razumem. Pokažejo mi rdeč listek, na katerem piše nekaj o nuklearnem testu.

Game over, pomislim. Padel sem na testu. Na srečo pride prav takrat mimo eden od hotelskih receptorjev. Moj prijatelj. Malo prej sem se mu zahvalil, ker mi je posodil adapter za elektriko. O zadregi v medijskem centru, kjer prenosniki ne delajo, če nimate pretvornika za evropske vtičnice, sem že pisal. Sedaj ga imam, pa me tako skrbi, da bi ga kje pozabil. Moram imeti dva, enega za rezervo. Prvega moram tako vrniti v recepcijo drugega hotela ... Malo mi je nerodno, ker mi je prinesel svojega. Malo je že zdelan, dela pa odlično.

In v nadaljevanju boste prebrali, kako se majhna pozornost, nekaj besed zahvale, ki sem mu jo izrekel, vrača z dobrim. Nekdo tam zgoraj vidi vse. Receptor je z vznemirjenimi skafandri izmenjal nekaj besed v kitajščini. Hitro je debate konec, po njej pa izvem, da moram odslej vsako jutro po testiranju vzeti rdeč listek, na katerem je ročno izpisano, da sem opravil test. Saj imajo vse zavedeno v računalnikih. A na koncu je najbolj zanesljivo še zmeraj po starem - lepo je treba vse napisati na papir.

Tako pri izhodu iz hotela predam še ta rdeči listek in potem si vsi nasmejani veselo pomahamo v nov dan.

P. S.

Pred leti, ko smo večerovci šele začeli tekste zapisovati v računalnike, sem našega tovrstnega eksperta Matjaža prosil samo eno stvar - naj sestavi program, ki mi bo v pomoč pri pisanju teksta. Potrebujem takega z najmanj klikanja. Moje delo je, da pišem, ne klikanje. Je rekel: OK, ne skrbi. Potem sem imel z vsako posodobitvijo njegovih programov kak klik več, da sem lahko začel delati. Računalničarji želijo biti pri sestavljanju programov ustvarjalni. Klik najdejo že tudi za tisto, kar je nam šele v podzavesti. Skrbi jih za našo varnost ...

In zdaj smo tu. Vsaj petkrat so me vnesli v sistem, o katerem na olimpijskih igrah ni treba dvomiti, da je najsodobnejši. Pa nisem prišel niti skozi vrata hotela. Matjaž, sem ti lepo rekel: Ne delaj tega. Nisi poslušal. Danes je prepozno.