Zajc, zaj'c in odsluženi

Ne le pogumna ideja sredi pandemije. Planica 2020 je bila darilo slovenskim skakalcem. Da bi se imeli možnost doma boriti za medalje, so utemeljili organizatorji, potem ko so še pred začetkom pogoltnili milijon evrov minusa. Na koncu so popolno sramoto reševali komisarji Mednarodne smučarske zveze, ob branju pravil zamižali na obe očesi in dopustili gostiteljem, da so sploh smeli nastopiti na moštveni tekmi.

A škoda je bila že storjena, hierarhija porušena. Klicati nadrejenega na odgovornost prek družbenih omrežij, ga s tem javno osramotiti, se zdi zahrbtno dejanje. Storiti to v trenutku, ki bi moral predstavljati vrhunec sezone in celo ogroziti priložnost sotekmovalcev za ekipni uspeh, pa bombastičen egoizem.

Optimistični upi na medaljo so se od poletja do zime spremenili v klic vpijočega v puščavi. Skakalni reprezentant pač nima možnosti menjati delodajalca, trpljenje ob očitno neuspešnih metodah treningov je kulminiralo v navidez nenadno, šokantno reakcijo. A da je bilo vse skupaj le vrh ledene gore, so dokazovali tudi všečki sotekmovalcev ob sporni objavi na instagramu.

Menjave trenerjev so stalnica v športu, a očitno se v slovenskih smučarskih skokih opravljajo prepozno. Že Goran Janus je pred dvema letoma odšel, ko Peter Prevc ni mogel več skrivati nezadovoljstva nad njim. Bertoncelj je bil izbira, ki bi mu morala biti po godu. A zdaj je na misiji trenerskih rošad novi potencialni alfa orel.

Da se je zgodovina še bolj udarno ponovila, je krivda vodstva panoge, ki bi se moralo pravočasno odzvati. Pa se ni. Še več; čeprav so nekateri funkcionarji malodane večni kader, se očitno sploh niso zavedali ali predvideli razsežnosti problema, ob razpletu zgodbe pa imajo celo vlogo odrešenikov, gasilcev. A gasiti več ni česa, bomba je na pogorišču v trenutku pustila le kup pepela.

Prepozne odločitve se bodo morale spremeniti v trajne tektonske premike. Pobeg trenerja s "kraja zločina" brez kakršnihkoli obrazložitev javnosti je pravo nasprotje temu, k čemur ga je tekmovalec pozval – beg od odgovornosti. Kot zaj'c je ušel težavam, jih prepustil v reševanje neizkušenim pomočnikom. Že zato je dejstvo, da vrnitve nazaj več ni.

Če je zvezi spomladi zmanjkalo denarja za nujne poteze, bo zdaj za napake plačala še z ugledom. Škoda. Smučarski skoki so (bili) ponos nacije, malodane edini šport v Sloveniji, kjer ne le z znanjem, ampak tudi z infrastrukturo držimo stik s svetovnim vrhom. A rezultati temu ne sledijo. Potencialni šampioni pa ne trpijo povprečja. Ko ne gre drugače, uporabijo tudi novodobne, brutalne pristope.

Socialistični veljaki pozabljajo, da smo v eri individualizacije, ko imajo popularni športniki na družbenih omrežjih več deset tisoč svojih lastnih "fenov", ki niso nujno navijači cele reprezentance. Tak socialni kapital pa pomeni tudi močno tržno vrednost, kar je v teh časih pri iskanju pokroviteljev, sploh na majhnem slovenskem trgu zelo pomembno. Samo tako odrezati najperspektivnejšega skakalca države iz sistema je poteza, ki je delovala v nekih drugih časih. Dandanes je to funkcionarski samomor pred očmi javnosti.