(OD NAŠEGA POROČEVALCA IZ BEOGRADA) Nasilje najprej romantizirano, nato pa še normalizirano

Boris Jaušovec Boris Jaušovec
08.05.2023 05:00

Z beograjskim profesorjem, sociologom in politologom dr. Dušanom Spasojevićem o možnih širših vzrokih za to, da je Srbija te dni zavita v črnino.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
V Beogradu in okolici Mladenovca pokopavajo žrtve strelskih pohodov. Napadalec iz Mladenovca je v 30-dnevnem priporu, enako oče beograjskega učenca. Ta je nekje v "posebni ustanovi", so sporočile oblasti.
Epa

Dr. Dušan Spasojević, politolog in sociolog, je profesor na sloviti beograjski Fakulteti za politične vede, kjer predava politično sociologijo. Prav v času prvih pogrebov žrtev v dveh tragičnih masakrih, ki so se zgodili najprej v Osnovni šoli Vladislava Ribnikarja v Beogradu, dva dni kasneje pa še v vaseh pri Mladenovcu, sva se pogovarjala, ali je mogoče iskati širši družbeni kontekst za te nedoumljive zločine. Z devetimi in osmimi smrtnimi žrtvami pretežno med otroki in mladimi ljudmi so pretresli ne le Srbijo, pač pa celotno regijo in širši svet.

"Prvi problem imamo v tem, da sta oba primera tako zelo radikalna in neobičajna, zato so mnogi raje previdni pri kontekstualizaciji, o kateri me sprašujete. Ali gre torej za neki individualni proces, ki se je sprožil zgolj v glavah teh storilcev, ali pa je vzrok vendarle širši. Lahko smo oprezni, vendar mislim, da imamo nekaj elementov tega širšega konteksta. V Srbiji namreč beležimo po statistiki veliko rast nasilja, jasno pa vidimo, da pravne in politične odgovornosti ni. Recimo, od začetka leta je bilo v Srbiji v družinskem nasilju ubitih že 15 žensk, pa na to nismo videli nobene reakcije, ne spremembe zakona in ne odgovornosti ljudi iz socialnih centrov. Imamo tudi porast nasilja v šolah in tudi tukaj ni jasne reakcije. Vsak teden se nam dogodi nekaj groznega, ne zgodi pa se nič. Nasilje je zelo prisotno tudi v medijih, v resničnostnih šovih, kot sta Kmetija in Pari, ki sta najbolj popularna. Tam vsak dan prikazujejo resne scene teroriziranja in pretepov. Nasilje v teh šovih je pravzaprav romantizirano. Na teh televizijah, ki imajo nacionalno frekvenco, to sta TV Pink in TV Happy, v popularnih serijah nastopajo kriminalci, med njimi Kristijan Golubović (Uroš B., ki je streljal po vaseh pri Mladenovcu, je sam sebi rekel Mali Kristijan, op. bj). Nasilje se tako ne le romantizira, pač pa tudi normalizira. Tega pri nas v devetdesetih letih ni bilo. So sicer na ekranih prikazovali kriminalce in so jih imeli za čvrste in drzne fante, ki so se dvignili iz prahu mestnega asfalta. Vendar je to tedaj še zvenelo čudno in marginalno, zdaj pa je postalo osrednje kot del kulturnega miljeja. V tem bi lahko iskala kontekst."

Govori pa se tudi o zvezah mafije z oblastjo?

"Da, imamo pa še mafijo, sedaj je popularen Veljko Belivuk iz Zemunskega klana, ki je zagotovo imel zveze z vladajočo Srbsko napredno stranko. Člani klana so oblasti služili pri rušenju Savamale, vplivali na gradnjo Beograda na vodi, celo varovali Vučićevo predsedniško inavguracijo leta 2017 in seveda razbijali protivladne demonstracije in zastraševali politične nasprotnike. Imeli so celo prostore na stadionu Partizana, imeli so dostop do resursov in ljudem je jasno, da je mafija nekako integrirana in zaščitena z etablirano politiko. Seveda pa ne veva, ali je karkoli od tega neposredno vplivalo na storilca. Za tega iz Mladenovca se ve, da je imel kazensko preteklost, napadel je že bil policista in vedelo se je, da ima orožje. Pa ga sistem ni zaprl niti mu ni odvzel nelegalnega orožja.

Dušan Spasojević: "Vsak teden se nam dogodi nekaj groznega, ne zgodi pa se nič."
Robert Balen

Srbija naj bi bila po gostoti orožja na prebivalca za ZDA in Jemnom celo tretja na svetu.

"Statistika o orožju v Srbiji izkazuje neko ljubezen do oboroževanja. Ne vem, kaj je krivo, ali JLA, ali je to posledica vojn v devetdesetih, ali tista vaška tradicija, da je pač orožje treba imeti, vendar je korelacija jasna. Mladenič iz vasi pri Mladenovcu je imel pravi arzenal, trinajstletnika pa je oče vodil na strelišča. To pomeni, da imamo izurjenost rokovanja z orožjem in tudi orožje samo. Kar pa še ne pomeni, da bo vsak, ki ima orožje, koga ubil."

Predsednik Aleksandar Vučić je napovedal, da pa se bo to zdaj vse spremenilo. Čez noč bo razorožil Srbijo za 90 odstotkov, kazni za zadeve, povezane z orožjem, se bodo drastično zvišale, ukrepi bodo rigorozni brez pardona. Najavil je še pregon lažnih informacij, a se je, paradoksalno, v isti sapi sam zapletel v nepreverjeno razlago, da je imel storilec pri Mladenovcu na sebi majico, s katero naj bi bil slavil Hitlerja. Vendar številka 88 ni pomenila nacističnega pozdrava, pač pa neko ekskurzijo generacije 88 po državah zahodne Evrope. Prav tako je prejudiciral kazni, češ, storilci ne bodo nikoli več videli belega dne.

"Vučić in njegovi nadzorujejo srbske tabloide. Toda analize zmeraj pokažejo, da prav ti tabloidi objavljajo daleč največ lažnih in zavajajočih informacij. Provladni tabloidi so pomemben del njegove moči in on se nad lažnimi vestmi pritožuje le tedaj, ko niso njemu v prid. Vse, kar so storili te dni po masakrih, je bilo zelo politizirano. Minister za izobraževanje Branko Ružić je na prvi tiskovni konferenci za pokol obtožil zahodne vrednote, kot da so pokoli otrok tam vsakdanja stvar, samo zato, da mu ne bi bilo treba prevzeti svojega dela odgovornosti. Kajti točno je vedel, da je ta deček že imel neki incident v igralski šoli. Vendar je zatrdil, da ta šola nima nobene zveze z ministrstvom za izobraževanje. Najvažnejše mu je bilo zaščititi sebe in svojo funkcijo. Enako je storil Vučić, ko je pozornost usmeril na številko na majici 88, kar naj bi pomenilo Heil Hitler, čeprav je jasno, da je šlo za ekskurzijo te generacije po zahodni Evropi. Žalostno je, da seveda v Srbiji imamo fašistične organizacije. Če mu to koristi, Vučić z njimi celo sodeluje. Ampak vidite, Vučić sme reči karkoli, pred novinarji sploh ne odgovarja, raje jim servira monologe. Stvari, ki jih govori, pa so velikokrat kontradiktorne in često netočne. Nikogar ni, ki bi ga ustavil in ga vprašal, no, katere so te zahodne vrednote. Mislim, da si je ta spin s Heil Hitler privoščil, da bi se reklo, fašizem je z zahoda, iz Nemčije, mi smo bili njegova žrtev, zato mi ne moremo biti fašisti."

Tudi pravna država v teh tragičnih primerih menda ni mogla delovati v polni meri, smo slišali. Jo res omejujejo evropski predpisi?

"Oblast nikoli konkretno ne pojasni, kaj naj bi to bilo, navrže le nekakšno polinformacijo. Šlo je za preiskavo stanovanja. Ali pa, ko je mati 13-letnika želela, da ji ga policija vrne domov, so zahtevo obrnili v razlago, evo, kako človekove pravice omejujejo in ogrožajo vladavino prava. Pri čemer se človekove pravice pri nas res zelo slabo spoštujejo. Pred dvema letoma je policija s prekomerno uporabo sile tolkla po demonstrantih, pa se nobenemu policistu ni nič zgodilo, čeprav so dokazi o tem neizpodbitni. Represivni aparat pri nas pač ni omejen s spoštovanjem človekovih pravic. Izkoriščajo pa to naracijo, ker lepo zveni. Vučić je napovedal rigorozne ukrepe, zahteval celo smrtno kazen. Ves ta nabor ukrepov je znan iz orožarne desničarskih politik. Čisto drugače je Norveška storila po Breiviku. V Srbiji pa je le malo storilcev odgovarjalo za zločine in bilo kaznovanih. Ko je leta 2012 Vučić prišel prvič na oblast, je postal to, kar je, ko je dal prijeti najbogatejšega Srba, lastnika družbe Delta Miroslava Miškovića. Trdili so, da je korumpiran in verjetno tudi je. Toda v Strasbourgu je dosegel oprostitev od vseh obtožb in država mu je dolžna 30 milijonov evrov odškodnine. Očitno Vučićevi niso znali pregona izpeljati po predpisih, toda novice o tej Miškovićevi pravni zmagi provladni mediji ne objavijo."

Govorila sva o vrednotah. Ali tako kot v Sloveniji tudi v Srbiji poteka nekakšen kulturni boj?

"Da, imamo nekaj elementov kulturne vojne, ki pa se ni razvila popolnoma. Imate, recimo, navijače Partizana, ki so na tekmi razvili transparent, da se takšni zločini dogajajo, če se oddaljimo od družinskih vrednot in tradicije. Toda hkrati so imeli transparent: Ugasnite Pink! Torej isti ljudje trdijo, da so resničnostni šovi škodljivi in da se je treba vrniti k tradicionalnim vrednotam, pri tem pa bodo prav ti ljudje volili Vučića, ki pa za svoje potrebe izkorišča prav televizijo Pink. To je kontradiktorno. Del opozicije tudi zahteva ukinitev resničnostnih šovov. Pri nas zadeve niso tako jasno razmejene kakor v ZDA, kjer bodo tisti, ki zagovarjajo nošenje orožja in so proti splavu ter za družinske vrednote, glasovali za republikance. Veliko liberalnih ljudi v Srbiji se bo strinjalo, da je družina res ogrožena, saj so starši prezaposleni, javni sektor pa je bil načrtno uničen in ni podpore v vrtcih in šolah. Te teme niso dovolj jasno politično artikulirane, zato lahko slišiš podobne izjave akterjev z nasprotnih bregov. Tako tudi slišiš ministra govoriti zoper zahodne vrednote, čeprav prihaja formalno iz proevropske stranke. Tudi Vučić pravi, da si želijo v Evropsko unijo, vendar imajo problem z zahodnimi vrednotami. Pri tem mislijo na poboje v šolah, kar pa nima nobene zveze s tem. Če bi že skušal to dvoje povezati, bi lahko zgolj dejal, da je za množična streljanja kriva obramba orožja, ki jo v ZDA zagovarjajo republikanci pa nihče več v zahodnem svetu."

 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.