Leta 2001 sem za Radio Slovenija poročala: "Če bi v Sloveniji razpisali tekmovanje za najbolj neokusno praznično okrasitev, bi Ptuj zmagal. Odkar so modre glave v mestni hiši ugotovile, da je treba srednjeveško arhitekturo najstarejšega slovenskega mesta poudariti z lučkami, ulice pa z njimi dodatno razsvetliti, se krivulja kiča iz leta v leto strmo dviga. Lučke po ulicah starega mesta so sicer dobrodošle, ljudje vsaj ne tavajo več v temi … Okrasitev Ptuja je žalitev za mesto in ljudi, ki v njem živijo, da o potrošenem denarju sploh ne govorimo. Hudo je, ker kičasto okrasje obvisi na pročeljih hiš skozi vse leto, še huje, da ga po novem uporabljajo celo v času kurentovanja. Pa se ob vse skupaj nihče niti ne obregne! Za Ptuj pač drži, da pametni tržijo, ko imajo norci denar!" Mnogi so se strinjali z mano, seveda je bilo še več tistih, ki jim je okrasitev ugajala.
Mestne oblasti so z leti okrasje posodabljale, upanje, da bodo izvedene korenite spremembe, je bilo jalovo. Veselje je bilo vezano na strogo središče, z oddaljenostjo od mestne hiše pa je rapidno padalo. A boljše to kot nič, so si mislili vsega hudega vajeni meščani. Najbolj pogumni so se odpravili po sprehajalni poti do Term Ptuj. Pred sprehajalci so v vseh mogočih barvah osvetljeni bazeni term nasilno bili v oči, pot do hotela s štirimi zvezdicami Primus pa so zaljšali – glej ga, zlomka, tisti znani stari kičasti okraski, ki so pred leti vlivali rdečico sramu v obraze Ptujčanov. Mnogi so šli po tolažbo na božično-novoletni sejem, obetajoč si povprečno kakovostno ponudbo, dostojno bodoče evropske (so)prestolnice kulture. Kakšna zmota! Kupili so lahko odeje, vzglavnike, spalne srajce, modrčke, spodnjice, kavbojke, puloverje, božične lučke in drugo, do bolečine kičasto okrasje. Da ne bom krivična – tudi suho sadje neznanega izvora je bilo naprodaj. Še Katarinin, Jurijev in Ožboltov sejem, ki slovijo tudi kot sejmi rabljene robe, imajo več kakovostne ponudbe!
Potem so mesto po zamisli Stanke Vauda Benčevič prav posebno in izvirno okrasili – z domiselno v okrasje spremenjenimi odpadki. V opomin, s čim vse obremenjujemo naravo, in v poduk, kako odpadke ponovno uporabiti. Avtorica je bila deležna številnih pohval in še bolj številnih graj. Namen in smisel celotne okrasitve, ki je bila uporabna tudi v pustnem času, je večina namrdnjenih spregledala.
In danes? Ptuj je po novoletni okrašenosti še vedno brez konkurence med slovenskimi mesti. Oblastniki so se vrgli v nakup novega okrasja. Bele hladne lučke so prekrile staro mestno jedro, dve smreki kraljujeta vsaka na svojem trgu, na Slovenskem trgu tudi lepo število v posode posajenih smrek, ki jih bodo vrnili v naravo. Od tod dalje pa joj, prejoj. Trikrat preveč okrasja, obešenega pod višino smrek, nagrmadenega v taki preobilici, da te tišči k tlom, da lepih srednjeveških pročelij sploh ne opaziš. Zato pa toliko bolj izstopajo živali, kakšna dva metra in pol visok iz belih lučk in kovine sestavljen medved ob Maistrovem kipu, ki je ob njem skorajda palček, še en bel plastični medved na drugem trgu, z lučkami drugih barv plastični srnjaki … in dve lutki, ki naj bi bili Božička, vsak v drugačne barve plastike odet. Prvi, ves oranžen v obraz, je že malo zmahan, drugi, dvometrski orjak z nežno roza obrazom, poseda na trgu pred mestno hišo. In ljudje se veselo slikajo pred tem kupom osvetljene plastike. Imajo še eno možnost – slikanje pred mestno hišo z grbom Ptuja v ozadju. Toliko slabega okusa na kupu težko najdeš. Vse skupaj nametano kar tako, nobene povezane zgodbe, estetike, topline. Da bi za nasvet, kako čudovito mestno arhitekturo poudariti, ne pa izmaličiti, povprašali katerega od domačih v slovenskem prostoru uveljavljenih arhitektov in umetnikov, jim še na kraj pameti ne pade. No, vsaj lepe nove lesene hiške so kupili.
