Po sledi vašega zapisa v Delu smo poiskali sogovornike in vsak od njih je navedel, česa vsega bi se lahko naučili iz epidemije, a celovite analize nimamo, pa tudi naukov ne. Vi ste verjetno prečesali poročila iz tujine, kako se analizira epidemija?

"Seveda obstajajo smernice, kako se analizira epidemija, in zelo pomembno je, da analiza, ki zajame tudi odločitve, dane na začetku epidemije ter ob epidemiji, analizira odločitve v duhu današnjih spoznanj. Kaj se je izkazalo za učinkovito in kaj ne. Ko se je epidemija začela, v resnici prav zares nihče ni vedel, kako ravnati, vsi smo se obnašali, kot da je to neka ekscesna gripa. Nato so imele države različne strategije. Tako so denimo nekatere okužene izolirale v posebnih namestitvah v za to namenjenih objektih, druge v bolnikovem domu, kot je bilo to pri nas. Podobno je bilo z domovi za ostarele; nekateri so, kot mi, skušali to reševati s conami, drugi so jih dali v posebne namestitvene centre. Analize so vendarle pokazale, da če bi imeli logistiko, proste kapacitete in namestitve, bi bilo bolj učinkovito ljudi izolirati v namestitvenih centrih in ne na domu. Enako se je pokazalo pri domovih za ostarele. Pri taki analizi se je najbolje v obliki intervjujev pozanimati pri tistih, ki so takrat odločali, kakšne možnosti so sploh imeli pri odločanju. Eno je delati teoretično analizo, drugo pa v smislu priprav na naslednjo epidemijo. Pri tem je potrebno zelo dobro prepoznati naše domače možnosti - je bil NIJZ kadrovsko v resnici pripravljen na epidemijo, je sedaj v boljšem stanju, kar se tiče števila infekcijskih epidemiologov? Ali ni? In seveda vprašanja ali je bilo pri nas sploh možno razmišljati o namestitvenih centrih ali pa imamo za to premalo kapacitet, osebja? Te stvari bi bilo treba razčistiti. Na osnovi tega, kaj smo delali in kako bi bilo možno bolj učinkovito delati drugače, če bi imeli današnje znanje, bi bilo pametno narediti zaključke, kako ravnati v bodoče. Različne države imajo seveda različne možnosti ukrepanja. Mi sodimo med tiste, ki so kadrovsko silno brez rezerv, kar se zdravstva tiče, pa tudi nege. Vidimo, da smo popolnoma brez rezerv - in v takih primerih so verjetno neke druge možnosti obnašanja, kot če si velika država in lahko narediš presežek kapacitet in kadrov. Bi sploh lahko drugače ukrepali, če bi imeli kadre?"

Analize torej nimamo, je to naloga NIJZ ali koga drugega?

"Absolutno, zato je ustanovljen, tudi sami bi se morali vprašati, koliko imajo vseh infekcijskih epidemiologov, so bolje pripravljeni na nov izbruh podobne epidemije ali so v enakem stanju kot pred epidemijo. In taka vprašanja je treba postaviti na vseh kritičnih točkah, ki so pokale med epidemijo. Je stanje kaj drugačno, bi bila možna širša paleta ukrepov - ali pa bi ne glede na znanje, ki ga imamo, bilo ukrepanje enako?"

Do danes nismo niti pričeli prenove zakona o nalezljivih boleznih. Dr. Vojko Flis opozarja, da so bolnišnice in zdravniki že pred desetletji, daleč pred epidemijo, opozarjali, da je današnji zakon zastarel. Se pripravlja kaj na tem področju?

"Ne da bi jaz vedel. Žal ničesar ne vem o tem, čeprav bi skoraj moral vedeti, če bi se kaj takega pripravljalo. Občutek imam, da je takrat, ko se je epidemija nehala, pri zakonodajalcih oziroma vladi nastala velika inverzija do tega zakona. Vsebuje namreč tudi člene o cepljenju - in v času takoj po koncu epidemije je bila taka tendenca izogibanja temu, da celo v program cepljenja niso želeli dati covida. Ne zato, ker bi mislili, da ni potrebno, ampak enostavno je bila vsaka omemba tega politično neprijetna. Bi pa nov zakon zelo potrebovali."

Tudi ko se je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) lotila prenove pravilnika IHR, so se takoj pojavile številne teorije zarot - od tega, da bodo države izgubile suverenost odločanja in podobno. 

"Seveda so vse te teorije o svetovni organizaciji napačne. Pogledati je treba samo proračun Svetovne zdravstvene organizacije, pa je takoj jasno, da je ta manjši, kot damo mi za zdravstvo. SZO ima zelo pomembno vlogo pri manj razvitih - na področjih, kot je zdaj Gaza, in pri drugih kriznih žariščih ter na področjih, kjer ne izvajajo cepljenj, v tretjem svetu. Tam je ta organizacija res dragocena, v državah, kot so evropske, pa ta organizacija nima bistvenega vpliva. Razvite države so jo dolžne podpirati zato, da lajša zdravstveno stanje v nerazvitih delih sveta - in normalno je, da sprejema pravila, ki niso in nikoli niso bila zavezujoča. Konec koncev je to le agencija Združenih narodov, pa že pri tej vidimo, koliko imajo vpliva, koliko lahko prepovedo vojno ali ne."

A vendarle je tista, ki razglasi pandemijo in postavlja mejnike za cel svet.

"Seveda, za tistega, ki to vzame kot dobro vodilo. A kot rečeno, danes se močno pretirava z močjo takih organizacij, kar še najbolj plastično vidimo po tem, kako nemočne so te organizacije, ko bi morale res nekaj rešiti."

V epidemiji se je izkazalo, da je znanje o nalezljivih boleznih pri nas zelo pomanjkljivo. Celo med zdravniki je prihajalo do dvomov, ki so izhajali iz nepoznavanja tematike. Bi veljalo vložiti več truda v to, da bi v naslednji epidemiji ljudje vendarle bolje poznali osnove mikrobiologije?

"Verjetno bi te izkušnje iz izobraževanja, ki ga je bilo med epidemijo zelo veliko tudi med zdravniki, veljalo malo bolj strukturirano zapakirati in ohraniti. Tudi od tukaj je bilo nekaj slabe volje, ko sem to pisal, ker preprosto - ogromno stvari je bilo na internetu, potem pa si malo presenečen, ko ničesar od tega več ne najdeš. Bi pa bila verjetno tudi naloga NIJZ, da iz vsega tega naredi priročnik epidemije tudi za zdravnike."

Danes je zapuščina covida tudi dolgi covid. To je še vedno diagnoza, ki se ne postavlja, čeprav vemo, da veliko ljudi trpi zaradi dolgega covida.

"Seveda, a smo v fazi čakanja, v medicini imamo namreč radi bolj objektivne metode. Zdaj je bolezen v fazi, ko temelji bolj na izključevanju kot na testiranju. Kar se mehanizmov tiče, je jasno, da gre za vpliv virusa neposredno na centralno živčevje, del tega je verjetno vagus, živec, ki gre v prebavila - in s tem so verjetno povezani tudi simptomi podaljšanega covida. Na nek način manjka jasen test ali skupina testov, ki bi to v resnici zajeli. Ker v tem trenutku je podaljšani covid v podobnem statusu, kot je bila včasih borelioza - in kjer ni jasnih mej. Medicina temelji na zelo specifični diagnozi, sicer ne le, da se takega stanja izogibata javnost in politika, celo medicina se izogiba takih stanj. Mislim, da zdaj predvsem zelo čakamo bolj specifičen test, da bo mogoče stanja, ki nedvomno obstajajo, bolj konkretno opredeliti - in potem je vse skupaj veliko lažje."