To ni le zgodba predanih karieristk (ta izraz tudi ženske same včasih razumejo slabšalno), temveč prodajalk, čistilk, računovodkinj, zdravnic, profesoric. Ženska v rodni dobi je, še preden postane mati, razumljena kot potencialna mati. Če se odloči za materinstvo, imajo ob rojstvu otroka države porodniški dopust urejen različno. Ko ta poteče, globalno gledano ostane doma veliko žensk. 34 odstotkov. Spet druge se zaposlijo za polovični delovni čas ali v kateri od drugih fleksibilnih (in slabše plačanih) oblik dela. To so svetovne statistike, a podatki kažejo, da tudi v najbolj socialno naprednih državah še niso na cilju. Tudi na Danskem in na Švedskem, ki veljata za zgled socialne države, ženske le zlagoma postajajo enake moškim in velik del k neenakosti prispeva popolnoma biološka lastnost ženske - rojevanje bodočih generacij.
Ob tem ostaja plačni razkorak med ženskami in moškimi v EU še vedno velik. Po podatkih Eurostata zaposlene ženske v EU v povprečju na uro zaslužijo za 12,7 odstotka manj kot moški, opravijo več ur neplačanega dela, zato imajo manj časa za plačano delo: sodeč po podatkih iz leta 2022 skoraj tretjina žensk (28 odstotkov) in le osem odstotkov moških dela s skrajšanim delovnim časom. Če upoštevamo tako plačano kot neplačano delo, ženske delajo več ur na teden kot moški. Za ženske je tudi veliko bolj verjetno, da bodo začasno prekinile svojo poklicno pot, leta 2018 je tretjina žensk v EU prekinila svojo poklicno pot zaradi skrbi za otroke, medtem ko je to storilo le 1,3 odstotka moških.
Kandidatka za službo je potencialna mati
Ženskam je skoraj takoj z dodeljenim parom X-kromosomov prisojena tudi neenakost, ki se običajno nadaljuje čez cel življenjski cikel. "Ženske smo ne glede na to, ali smo matere ali ne, primarno definirane kot potencialne matere takoj, ko vstopimo na trg dela. Vsaka ženska, ki pride na razgovor za službo, je razumljena kot potencialna mati, zlasti če je v rodni dobi. To je vsesplošno in velja za vse ekonomije tega sveta. Vsaka biološka ženska ali nekdo, ki je videti kot ženska, je primarno razumljen kot mati. Na to se navezujejo družbeno pričakovane vloge - kmalu bo šla na porodniški dopust, kmalu bo koristila neskončno trajajoče bolniške dopuste za nego in varstvo otroka - in seveda se to pripisuje zgolj ženski, in to ne glede na to, kako emancipirana je družba. To je ena od ključnih ugotovitev, reproduktivno življenje žensk pa je pri tem nerelevantno," pojasnjuje Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu v Združenem kraljestvu, na univerzah v Stockholmu in Utrechtu ter na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.
Zakonodajalec lahko v tej fazi ukrepa na različne načine, lahko regulira, kaj se sme vprašati na razgovoru za službo, določi, katere informacije kandidatka lahko pove, kaj je sprejemljivo in tako dalje. Pri teh ureditvah se države radikalno razlikujejo - kaj je definirano kot direktna diskriminacija in kaj kot posredna ter kaj ni diskriminacija žensk proti moškim kandidatom. Tudi ko ženska dobi zaposlitev, se začnejo predsodki kopičiti. Jana Javornik našteva: ker je statistična verjetnost, da bodo ženske, ki vstopajo na trg dela, kmalu postale matere, pa čeprav se ta čas odmika v vse višjo starost, se utrjujejo stereotipi o ženski kot primarni skrbnici otrok, kar se nadaljuje skozi družinski cikel; ženske po družbeni pogodbi prevzemajo večjo odgovornost za skrb za preostale družinske člane, ženske pa tudi nosijo negativne posledice materinstva, "motherhood penalty", davek na materinstvo. Raziskave tega fenomena kažejo, da so ženske v neenakem položaju tudi po porodniškem dopustu in vrnitvi na delo - nastane vrzel med moškimi in ženskami, ki se zapira zelo počasi ali nikoli.
Porodniški dopust in vrnitev
"Kadar gre za biološko rojstvo, seveda gre za medicinski fenomen poroda in zaradi tega ženski ne glede na to, kako emancipirana je družba, pripada medicinski del dopusta, ki se imenuje različno - dopust za mater, porodniški dopust ... Ta dopust se zelo hitro odrazi v približno 10- do 14-odstotni plačni vrzeli matere proti nemateram. Nekaj raziskav kaže, da se ta plačna vrzel po cca petih letih zregulira," navaja raziskovalka. A materinstvo vpliva na plačno vrzel kot celota, ne le kot izraba starševskega dopusta, nadaljuje: "Pri tem je treba predvsem razumeti, kako je po posameznih državah sestavljen osebni dohodek. Kjer je večji del dohodka vezan na doplačila, tak primer je denimo Slovenija, kjer je del plače vezan na prisotnost, ta del dohodka odpade, če človek ni prisoten, in odsotnost je pač toliko večja pri ženskah. Kažejo se težave pri napredovanju, kjer se ob vseh drugih karakteristikah ocenjuje, da bo ženska več odsotna - začne se ji dajati manj zahtevne projekte, take, pri katerih ni vpletenih veliko zunanjih pomembnih strank. To vidimo, ko govorimo z zaposlenimi pri delodajalcih s certifikati družini prijazno podjetje. Tudi v takih podjetjih se na tihi način ženske odmika od odgovornejših projektov ne glede na to, kako dobra je sicer njihova splošna politika do enakosti staršev.
Vse to se skozi celo življenje akumulira v pokojninsko vrzel, kar pojasnjuje tudi, zakaj so ženske med najrevnejšimi v starosti in zakaj so pokojninske vrzeli, ki so sicer zanemarjen fenomen proučevanja, tako velike." Torej ne glede na to, kako emancipirana je družba, se ženske ne morejo odlepiti od preteklosti in biološko dane jim vloge, in izračuni kažejo, da naj bi potrebovali do te izenačitve še 170 do 500 let.
Otrok kot družbena investicija
Logika je nadvse preprosta - če naj matere delajo, kar naj bi bilo ob vsesplošnem pomanjkanju delovne sile v interesu držav, morajo imeti čas za to, torej zagotovljeno varstvo za otroke. Države evropskega kontinenta se zelo razlikujejo v ureditvah, ki so ključne za starše na trgu dela. Nordijske države so se kot družba zavezale prevzemanju dela odgovornosti za otroke. Niso enako učinkovite pri prevzemanju odgovornosti za starejše, so pa zelo učinkovite pri prevzemanju odgovornosti za otoke. Delitev družbene odgovornosti med državo, trg oziroma delodajalca in družino se kaže recimo pri načinu organizacije porodniških dopustov, predvsem kako so plačani in komu so na voljo, pojasni Jana Javornik: "Drug ključni element je dostop do otroškega varstva, ki je v teh državah večinoma univerzalen, kar ne pomeni, da je brezplačen, ampak da imajo do njega tudi v praksi dostop vsi starši, ne glede na dohodek. Poleg tega se na najrazličnejše načine korigira dostopnost otroškega varstva. Nordijske države imajo izredno nizek pavšal, ki ga morajo plačevati vsi starši ne glede na dohodek. V večini nordijskih držav nihče ni popolnoma izvzet iz plačila. Na Švedskem družina plača manj kot 100 evrov za varstvo za enega ali dveh otrok, kar je neprimerljivo s slovenskimi razmerami, pa so seveda neprimerljivi tudi plače in BDP. Preostali del stroška prevzema lokalna skupnost, ki je seveda podaljšek države. Tu je ključni element družbene odgovornosti za otroka. Otrok ni individualna odgovornost enega ali para staršev, ampak se razume, zakaj potrebujemo nove generacije, in gre torej za družbeno investicijo."
In otrok kot breme družbe
Druga skrajnost so neoliberalne države - Irska, Združeno kraljestvo ... V teh državah je dostop do starševskega dopusta skoraj nezaslišan, alternativnih oblik varstva za najmlajše seveda ni, pri dveh letih, ko naj bi otrok vstopil v nedružinsko varstvo, je pa storitev prepuščena trgu. Profesorica, ki sodeluje tudi pri snovanju tozadevnih politik v Združenem kraljestvu, je jasna: "To je divji zahod neoliberalnega trga, prosta roka trga vse uredi. Cena seveda sledi povpraševanju, povpraševanje je izjemno in ponudba je v resnici prepuščena pravilu divjega zahoda. Ker se pravkar približujejo generalne volitve v Združenem kraljestvu, ponovno obujamo razpravo o popolni nedostopnosti otroškega varstva. Če želiš sodelovati na trgu dela, mora biti tvoj čas razbremenjen. Ker je praviloma statistična razporeditev v družini taka, da je moški plačan več kot ženska - govorimo o povprečnih parih in ne posameznem - je seveda ekonomsko logično, da ekonomsko aktivnost opušča tisti, katerega dohodek je nižji. In ker je to praviloma dohodek ženske, lahko spremljamo kontinuiran trend umikanja s trga dela."
Podatki o stopnji zaposlenosti kažejo, da ženske brez otrok vzdržujejo kontinuirano obrnjeno U-krivuljo - naraščanje s starostjo, nato pa upadanje proti upokojitvi. Ženske, ki imajo otroke, najprej sledijo moškemu vzorcu zaposlovanja - stopnja zaposlitve je visoka in za polni delovni čas, s prihodom otroka pa se začnejo vzorci zaposlovanja spreminjati, ženske začno zapuščati trg dela in se, ko se začno vračati, vračajo na delovna mesta, ki dopuščajo več fleksibilnosti, zlasti z vidika števila ur, ki jih opravijo, saj nimajo toliko možnosti za polni delovni čas. Ta dela so ponavadi pod njihovo intelektualno sposobnostjo in izobrazbo ter so seveda temu primerno nižje plačana. "Tako se stopnjuje učinek materinstva na finančno varnost in neodvisnost žensk v teh državah, postajajo občutno bolj odvisne od nekega drugega dohodka in to praviloma ni dohodek socialne države, ampak je dohodek drugega partnerja," pojasni posledice sogovornica.
Omrežja moških, in to ne nujno starih, so še kako živa.
Slovenska mešanica
Sledijo korporativne države, katerih sistemi so praviloma utemeljeni na socialnih zavarovanjih, in Slovenija je približek tega. V času socializma, zlasti od 70. let naprej, je uvajala izredno napredne politike otroškega varstva, ki so bile zelo emancipativne narave. Takrat so zelo veliko informacij izmenjevali s švedskimi kolegi, kar je danes zamolčano. Bilo je veliko potovanj med Slovenijo in Švedsko, ogledovali so si slovenske vrtce, v Slovenskih Konjicah je nastal prvi montažni vrtec, kamor se je hodila tudi Švedska učiti, kako graditi modularne vrtce, ki se hitro prilagajajo demografskim potrebam.
Skratka, socialistična država je takrat razumela - če želijo imeti na trgu dela ženske, jih morajo podpreti. Najprej seveda razumeti, da gre za medicinsko okrevanje po fizičnem porodu, nato pa poskrbeti, da imajo ženske varstvo za otroke, je jasna Jana Javornik: "Šele po letu 1976 so odprli porodniški dopust tudi za očete in potem dolgo nismo videli več kot odstotka staršev, ki bi si delili ta dopust. Kasneje smo uvedli očetovski dopust, pri čemer nam je pomagala Evropska unija. S principom vzemi ali pusti je država spodbudila pare, da so pričeli razmišljati o tem, kako deliti dopust."
Ustrezen sistem, slaba izvedba
Drugi zelo pomemben dejavnik je finančna dostopnost otroškega varstva in o tem se Slovenija zelo nerada pogovarja. "To smo videli ob akciji, ki jo je sprožila SD, ko se je napovedal dvig cen otroškega varstva na lokalni ravni in kjer smo lahko opazili retoriko dela družbe, ki zelo nasprotuje nordijskemu konceptu delitve družbene odgovornosti za otroke. Veliko je bilo populistične retorike, da je otrok odgovornost staršev, da ne more biti odgovornost družbe, da plačujemo dovolj visoke davke in da, če si narediš otroka, imaš zagotovo finančno zaledje, da lahko plačuješ otroško varstvo. Tako imamo trenutno v Sloveniji sistem, ki na nek način ustreza idealnemu sistemu plačilne progresivne lestvice plačila otroškega varstva, ampak je na žalost ta zastavljena na zgornji točki tako, da najbolj prizadene srednji razred," pravi raziskovalka.
Starši, ki imajo višje dohodke od meje, ki je zastavljena kot strop, kapica, si tako ali tako lahko privoščijo plačilo varstva, a lestvica je zastavljena tako, da zadeva zelo velik del slovenske populacije. Tako smo dobili nov pojav znižanja dostopnosti otroškega varstva. "S kolegico Maro Yerkes iz Utrechta dokazujeva, da je Slovenija celo med manj dostopnimi državami z vidika financ. Ko padeš pod določen dohodkovni nivo, se ti lahko zgodi, da si plačila otroškega varstva celo oproščen, a največja težava je pri tistih, ki jih imenujem revni srednji razred, torej tistih, ki so še tik nad mejo revščine, spadajo pa v kategorijo, kjer plačujejo visoke davke in prispevke. Finančni učinek tega je problematičen, saj njihov dohodek statistično značilno ni nujno toliko višji. Včasih gre za razlike desetih evrov, to sta lahko dva hleba boljšega kruha. To je logika, ki jo oblikovalci politik morajo upoštevati, kadarkoli imajo progresivne lestvice.
Pod črto - Slovenija ima fantastično otroško varstvo, kar se tiče mednarodnih primerjav, ko pogledamo granularne nivoje, pa gre za izredno velik problem: premalo je fleksibilnosti, ko gre za urnike vrtcev, pa recimo zakonska določba, da je lahko otrok v vrtcu devet ur, ker ti delaš osem ur. Ampak če nekdo dnevno migrira iz Maribora v Ljubljano, je to v najbolj idealnem scenariju ura in pol, kar je takoj enajst ur. Ponavadi je spet ženska tista, ki prevzema popoldanske izmene otroškega varstva."
Družinskih scenarijev, kako se par prilagaja na nefleksibilnost javnega otroškega varstva, je veliko. Pogosto je spregledan tudi "babi in dedi servis", ki regulira zelo veliko sistemov; od bolniških dopustov do nefleksibilnih ali prekratkih ur otroškega varstva. A delovna doba se podaljšuje in vedno manj parov lahko računa na klasično podporo dedkov in babic. "V omenjeni raziskavi sem imela v vzorcu prodajalko, ki je v povprečnem tednu računala na podporo 26 ljudi, da je zvozila teden. Par ima štiri otroke različnih starosti, mož je prevoznik, kar pomeni, da nima nobene fleksibilnosti pri določanju urnika, zato je bila z vidika organizacije delovnega tedna tehnična samohranilka. Delala je v izmenah, ki niso sovpadale ne z otroškim varstvom ne z urnikom šol. Najhuje je bilo, ko je zbolel eden od otrok in je bilo treba to matematiko izpeljati. V to je bilo vključenih od 6 do 26 ljudi," pripoveduje sogovornica.
Arhitektura očetovskega dopusta in viking, ki zmore
V Sloveniji imajo očetje na voljo očetovski dopust po principu vzemi ali pusti, a ga večinoma - pustijo. Zakaj? Število moških, ki izkoristijo očetovski dopust, sicer narašča. Na individualni ravni se seveda vsak par odloča s svojim odločevalskim modelom, ampak primerjalne raziskave kažejo, da je zelo pomembno, koliko je očetovski dopust plačan. Družine so namreč zelo občutljive za izpad dohodka moških. Bistveno bolj kot žensk. "Tukaj je to prepričanje, da bo bolje, če bo nadomestilo za očetovski dopust 100-odstotno, tehnično pravilno, praktično pa ne. Družina namreč izgubi variabilni del prihodka, ki se veže na prisotnost na delu. Od raznih ugodnosti do nadomestila za prihod na delo, nadomestila za malico, potnih stroškov ... To zelo pomembno vpliva na predstavo o kupni moči gospodinjstva. In ta finančni učinek velja za enega največjih dejavnikov, zakaj očetje ne jemljejo očetovskega dopusta v večji meri. Izpad dohodka v fazi, ko se potrošnja gospodinjstva najbolj spremeni in postane relativno višja, kupiti je treba voziček, plenice ..., to pomeni, da je par ne glede na to, kako je emancipiran, ekonomsko zelo občutljiv. Tukaj je nepomembno, kakšen je dohodek gospodinjstva, saj je učinek enak - življenjski stil je namreč oblikovan na nek standardni finančni priliv. Tukaj se pari povečini odločajo ekonomsko racionalno. Vidimo krajše dopuste, ki niso tako finančno nevzdržni, medtem ko daljših dopustov v enem kosu pri očetih ne vidimo. Govorili smo z različnimi ženskami, in ne glede na to, kako emancipirane so, je prvo leto otroka res tisto kritično leto otroka v vseh ozirih - otrok se odziva, razvija, začnejo se dogajati zanimive stvari. Tukaj je še dejavnik dojenja, kjer je delodajalec absolutno premalo fleksibilen, da bi določal kombinacijo dojenja z delom. Nepojasnjen del je pa preprosti konzervativizem, kjer pač, če ni vzornikov, ni dovolj kritične mase očetov, ki ta dopust jemljejo. Ko smo pričeli raziskovati, je bilo veliko tudi norčevanja iz moških, ki so jemali očetovski dopust."
Nazoren primer učinka vzornikov je s severa Evrope. Danska in Švedska sta istočasno uvedli očetovski dopust na način, da sta tudi finančno spodbujali pare, dali so jim t. i. dodatek na spol in finančno pomoč pri gospodinjstvu, če je oče vzel večji del dopusta. Ureditev sta uvedli istočasno, pri čemer Danska ob tem ni izvedla nobene kampanje, Švedska pa je naredila konkretno kampanjo, in sicer si je za namen kampanje izposodila Vikinga. Tako je velik možat nordijski mož z dojenčkom v rokah sporočal "Jaz zmorem". Kampanja je imela velik učinek - danski očetje sploh niso jemali dopusta, švedski pa so ga začeli jemati masovno. "V Združenem kraljestvu, kjer smo šele leta 2015 uvedli nekaj, čemur se reče starševski dopust, po desetih letih, ko delamo evalvacije, vidimo, da ni učinka tudi zato, ker je arhitektura dopusta popolnoma zgrešena. Ampak prav ta je ključnega pomena pri tem, kdo ga izrabi," pravi Jana Javornik.
Največja težava je pri tistih, ki jih imenujem revni srednji razred, torej tistih, ki so še tik nad mejo revščine, spadajo pa v kategorijo, kjer plačujejo visoke davke in prispevke.
Potovanja, večerna druženja, 24-urna razpoložljivost
Ne le arhitekture očetovskega dopusta, varstva otrok, tudi manj merljive razlike "doprinaša" materinstvo. V Sloveniji je velik del kariere odvisen od polformalnega druženja, velikokrat je za napredovanje obvezno druženje zunaj delovnih ur, prijateljevanje za šankom, pri športu ... Temu delu polslužbenega delovanja se ženska velikokrat odpove, saj čas raje preživlja z otroki.
Jana Javornik: "Seveda! Old boys networks, omrežja moških, in to ne nujno starih, so še kako živa. Še vedno so zelo zasidrana. V Sloveniji res že zelo dolgo opozarjam na problem organizacijske kulture. Niso več problem gostilne, problem so srečanja v Planici, golf igrišča, službena potovanja, ki zahtevajo večdnevno odsotnost ... To so klasični elementi poslovnega okolja, ki tradicionalno spadajo v segment sklepanja poslov. Gre za to, da se večina poslov sklene v neformalnih okoljih in se potem na sestanku v konferenčni sobi le še požegnajo. Ta pojav vidimo tako v City of London do Frankfurta, Københavna, Ljubljane. Gre za izredno moško zastavljeno visoko gospodarstvo, ki se odvija v višjih družbenih segmentih, ki ženskam enostavno niso na voljo. Niso povsem nedostopna ženskam, ženska lahko sodeluje, če sprejme moški način dela. To pomeni biti na razpolago vse ure v dnevu, 24 ur na dan, delo cel dan. To so lahko samske ženske ter starejše ženske, ko so otroci že samostojni. Gre za toksično maskulina gospodarska okolja in problem je, ko ta okolja odločajo o potrebah vseh skupin zaposlenih. To so starejši moški, katerih družinske skrbi so prevzele žene ali gospodinjske pomočnice, in ženske, ki so sprejele moški način dela. Ena najbolj toksičnih je Japonska, kjer že vidimo, kako zelo ženske odlagajo rojstva bodisi v zelo visoko starost ali popolnoma. To je nov fenomen, ki se ne preučuje tako zelo in ne vemo, kaj vodi pare pri takem odločanju. Ne gre le za bolne karieriste in karieristke, kot jih radi označijo."
Samohranilke in starši otrok s posebnimi potrebami
V še bolj neenakem položaju so odkloni od povprečnih družin, narašča recimo delež samohranilk in samohranilcev, kjer samo ena oseba skrbi za gospodinjstvo, otroke, kariero. Specifične matematike sicer ni, je pa nekaj ocen pri samohranilkah in samohranilcih, čeprav je slednjih občutno manj. V Veliki Britaniji logika finančne odvisnosti samohranilko prisili v številne službe, da lahko sploh zvozi teden. Tako se ustvari začarani krog odvisnosti od otroškega varstva zato, da lahko z otrokom sploh preživita, pojasnjuje raziskovalka fenomen, ki ni netipičen niti za Slovenijo: "V Združenem kraljestvu obstaja cela skupina nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo prav s podporo samohranilnim staršem, saj je revščina med njimi toliko večja, kot je med pari. Pogosto s tem odpade še en set starih staršev. Najbolj spregledan primer so pari z otroki s kompleksnimi potrebami, sploh tedaj, ko otroci dosežejo polnoletnost. Sistem je nastavljen na otroke do 18. leta, potem se situacija spremeni, podpora se zelo zmanjša, človek, ki ima kompleksne potrebe, pa obdrži kompleksne potrebe do smrti."