Ženske v kulturi ob 8. marcu: Deklice z velikimi očmi in za zabavo

Ana Schnabl, pisateljica:

"Kako kot pisateljica doživljam svoj družbeni položaj, je odvisno od vsakokratnega konteksta. Večino svojega življenja preživim med ljudmi progresivnih nazorov, med prijatelji, ki jih moj avtorski glas zanima, ki ga spoštujejo. Nudijo mi podporo in posredno - zagon za pisanje. Mojemu liku in delu je, vsaj nominalno, naklonjen tudi del medijske krajine: v največjih slovenskih medijih se je pojavila že naslovnica mojega prvenca - bodisi ob intervjujih bodisi kritikah -, podobne pozornosti pa so bile deležne vse moje naslednje knjige; le sem in tja je kakšni kritičarki ušla kakšna ponižujoča beseda, za katero pa ne morem z gotovostjo trditi, da je plod seksizma, saj sem takšne besede brala že v kritikah del avtorjev. A to je zgolj košček zgodbe. Tako na samih literarnih scenah, naj so domače ali tuje, kot zunaj njih, me ljudje iz pisateljice zlahka degradirajo v punčko, ki se mora še marsičesa naučiti, ali polpismeno, pretenciozno nevednico ali - ta opazka se mi je še posebej vtisnila v spomin - deklico z velikimi očmi. Poskusi degradacije seveda niso rezervirani samo za nas, ženske, si pa, ko gre za nas, radi poiščejo specifičen izraz, pogosto vezan na to, da smo, ker si jemljemo prostor in glas, v prekršku. Toda utihnile in umaknile se brez dvoma ne bomo. Ne, ker bi morale komurkoli kaj dokazati, temveč, ker preprosto - kot naši moški kolegi - ne moremo."

Tijuana Križman Hudernik, baletna solistka v SNG Opera in balet Maribor:

"Predsodkov o ljudeh, ki se ukvarjajo z baletom, je veliko, ne glede na to, ali govorimo o moškem ali ženskem spolu. Nikoli ne bom pozabila, ko me je neka gospa vprašala, kaj pa bom delala poleg baleta, saj balet zanjo ni poklic, on je kar tako, pač ples? Ob tem zelo pogosto (celo v literaturi) zasledimo, da so balerine ʼdeklice za zabavoʼ, da ne zmorejo kaj več, kot da plešejo, da jih družina zanima manj kot baletna kariera, da so pač samo balerine in nič več. Kakorkoli je danes zelo aktualno, da se ženske borijo za svoj položaj v družbi, iskreno moram povedati, da se mi vsaj v mojem osebnem primeru (in samo osebnem) ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem. Moški so tisti, ki so si v baletu morali izboriti boljši položaj, saj je veljal za žensko umetnost. V 19. stoletju, v obdobju tako imenovanega belega baleta, imamo koreografije, ki so vključevale celo samo enega moškega in ansambel balerin, kot so Silfide. Danes gledamo celo obrnjeno situacijo (v pozitivnem smislu) - v Clugovi predstavi Romeo in Julija sem edina ženska in v interakciji s šestimi plesalci. Torej tudi na tem področju ʼenakopravnostiʼ gre na boljše v prid moškim plesalcem. Še en velik izziv se postavlja pred baletno plesalko - materinstvo. Vsaka, ki je šla skozi izkušnjo matere, ve, koliko psihičnega in fizičnega napora je vložila, da združi ti dve vlogi. Ne gre samo za nosečnost, ki spreminja telo, vračanje v fizično kondicijo, ampak za usklajevanje družinskega življenja s poklicem v gledališču. Imela sem veliko srečo (mislim, da sem jo tudi sama soustvarila), ko gre za poklicno kariero in družinsko življenje."

Maja Weiss, režiserka in scenaristka:

"V Društvu slovenskih režiserk in režiserjev je v letu 2024 od 137 članov 41 režiserk. V Društvu slovenskih producentov je 18 producentov in 12 producentk. Ženske, napredujemo! Filmi režiserk in producentk so vedno bolj uspešni v svetovnem merilu! Filmske institucije, kot so SFC, filmski arhiv, Slovenska kinoteka, vodijo ženske. To je dobro!  Po 40 letih garanja samozaposlene ženske v kulturi na področju filma prejemajo 570 evrov pokojnine. To je poniževalno in sramotno! Ženske filmarke morajo delati, da lahko preživijo iz meseca v mesec, tudi po 60., 70. in 80. letu; problem pa je, da ne dobijo več dela, ker so prestare. To je diskriminacija! Dvojna diskriminacija! Zato živel 8. marec, treba bo še veliko spremeniti, drage ʼRose L.ʼ, ʼZofke K.ʼ, ʼKarle B.ʼ, ʼneznane junakinjeʼ, mlade ženske, uprite se, lista težav se z leti le še veča in neodvisnost se drago plačuje!"

Alenka Veler, urednica mladinskega leposlovja pri Mladinski knjigi in prevajalka:

"V času, ko se tudi pri nas vedno bolj odkrito poskuša posegati v pravice žensk, za katere se je zdelo, da so že zdavnaj priborjene, ko se socialne neenakosti še poglabljajo, individualizem pa prerašča vrednote skupnosti in solidarnosti in je na pohodu tudi skrb vzbujajoča mizoginija med mladimi, je simbolna vrednost mednarodnega dneva žena še toliko večja. Zase težko rečem, da sem deprivilegirana, saj imam v primerjavi z večino kolegic, ki delujejo na področju kulture, redno službo, in si umišljam, da tudi neko družbeno moč, saj z izborom literature za mlade, ki podpira  vrednote enakosti med spoloma, solidarnosti in odprtosti do vseh oblik življenja, poskušam prispevati svojo drobtinico h grajenju boljšega sveta za vse. Poskušam. Saj se zavedam, da ima večina mladostnikov za relevanten vir informacij poplavo toksičnih vsebin na spletu in družabnih omrežjih in večina njih knjig, ki jih skrbno izbiram za program, ne bo vzela v roke. Verjamem v moč umetnosti in v to, da se sporočila, ki jih prinaša dobra literatura, nekam naložijo, pripravijo do razmisleka in se prevedejo v življenje. Hvaležna sem za močna civilnodružbena gibanja, kot je denimo Inštitut 8. marec, ki ne pristajajo na apatičnost in pesimizem, ampak vztrajno dokazujejo, da je edina moč in smisel v skupnem delovanju v dobro vseh."

Katja Goljat, fotografinja:

"Od leta 2010, ko sem začela fotografirati, so se razmere na našem področju precej spremenile. Spominjam se lastnih negotovih začetkov fotografiranja dogodkov, kjer so se ob meni prerivali za čim boljšo fotografijo zgolj samozavestni, izkušeni fotoreporterji, edina izjema je bila Nada Žgank. Fotožurnalizem je bil od nekdaj pretežno moška domena. Nagrada za fotografijo leta 2013 revije Emzin je bila ključna, saj je priznala moje delo na področju avtorske fotografije in portretiranja. Pogrešam več nacionalnih, strokovnih nagrad, ki bi lahko izpostavile nove talente med nami. Veseli me, da čutimo pozitivne spremembe, ki jih je sprožilo gibanje #MeToo, še posebno v prizadevanju za enakost spolov v umetnosti. Vendar je število fotografinj še vedno manjše od števila fotografov, zlasti v dokumentarni fotografiji. Predvidevam, da se za ta poklic ženske ne odločajo, saj ni enostavno biti na svobodi, imeti nestalen urnik, neredne dohodke (in ob tem skrbeti za družino). Motijo me omejevalni razpisi v kulturi glede starosti in pomanjkanje fleksibilnosti v umetniških rezidencah. Umetnice niso samo mlade; smo vseh starosti, z družinami in brez njih in z različnimi življenjskimi izkušnjami. Zato bi si želela večjo inkluzivnost na razstavah, rezidencah, razpisih in tudi v ponudbah za delo."

Iva Kovač, programska vodja Mesta žensk:

"Področja kulture in umetnosti so polja, v katerih se odslikava naša družba, hrani njena zgodovina in so vir idej za prihodnost. Do pred kratkim so ideje, ki jih zastopajo ženske in spolne manjšine, bile neviden del te ʼskupneʼ ljudske zapuščine. Ne tako davnega leta 1976 je Duba Sambolec ustvarila skulpturo, naslovljeno Ženske prihajajo, pogosto navajano kot prvo feministično delo v slovenski vizualni umetnosti. Skulptura, ki prikazuje žensko na motorju, je nastala kot reakcija umetnice na izkušnjo študija kiparstva, na katerega je bila Sambolec sprejeta kot ena izmed prvih treh žensk študentk v času, ko je bila klima na študiju zaničujoča do umetnic. Danes je delo Ženske prihajajo razstavljeno na razstavi Vedno na voljo v Moderni galeriji v Ljubljani. Ta in številne druge razstave, filmi, predstave in druge umetniške zvrsti, ki se v zadnjih letih vrstijo na slovenski in mednarodni umetniški sceni, so usmerjeni na popravljanje zgodovinskih napak, ki ženskam in drugim spolnim manjšinam niso omogočale vstopa v svet umetnosti. V društvu Mesto žensk si prizadevamo za enakost žensk v kulturi že od ustanovitve prvega Festivala sodobnih umetnosti - Mesto žensk, ki letos praznuje trideseto obletnico. Kljub izrednim doprinosom umetnic, organizacij in institucij številna področja kulture vztrajajo pri tradicionalnih odnosih. Spolni stereotipi so še vedno prisotni in ponovno je primerno, da opozorimo na nujnost prizadevanj za enakosti spolov v kulturi in družbi nasploh."