Čeprav smo v prejšnji številki rekli, da bomo naslednjič govorili o zdravljenju parodontalne bolezni, pa smo se odločili, da se tokrat ustavimo pri amalgamskih zalivkah, saj na to temo dobivamo vedno več vprašanj. K parodontalni bolezni se vrnemo v naslednjih izdajah.
Amalgam – da ali ne? je v zobozdravstveni stroki eno najbolj perečih vprašanj. Mnenja so različna, prepričanja nadvse nasprotujoča, poznavanje tematike pa sila pomanjkljivo. Da bi lahko odgovorili na zastavljeno vprašanje, je prav, da pogledamo v zgodovino in dobimo poglobljen vpogled v amalgam.
Eden najbolj kontroverznih virov živega srebra so prav zobne zalivke, »črne ali sive plombe«, ki so jih uporabljali že leta 600 v kitajski dinastiji Tang. V Ameriko sta amalgam prinesla francoska brata Crowcur, ameriško združenje dentalnih kirurgov pa ga je takoj označilo za strupenega in vsako njegovo uporabo v ustih označilo za strokovno napako. Leta 1859, ko se je oblikovalo ameriško združenje zobozdravnikov, so določili, da je amalgam dovoljen. Razprava o primernosti njegove uporabe torej poteka že od samih začetkov uporabe živega srebra v zobozdravstvu in se nadaljuje še danes. Takrat alternativ ni bilo in tedanjo uporabo amalgama lahko še razumemo. Bil je namreč edini material, ki je zagotavljal dolgoročen mehanski obstoj zalivk.
Danes imamo popolnoma enakovredne in celo boljše materiale in prav bi bilo, da zobozdravniki priznamo »zmoto« in ta okostnjak utone v zgodovini. Konec koncev je vsaka amalgamska plomba sestavljena iz polovice živega srebra in povprečna plomba tehta malo manj kot gram. Strokovnjaki sicer pravijo, da več živega srebra zaužijemo z ribami, kot ga dobimo z amalgamom, vendar naše ugotovitve tega ne potrjujejo. Res je, da večina živega srebra pride v vode s predelavo fosilnih goriv, vendar študije nakazujejo, da naj bi zobozdravstvene ordinacije k onesnaževanju z živim srebrom prispevale kar od tri do štiri odstotke. Skandinavske države so leta 2008 uporabo amalgama zakonsko prepovedale zaradi onesnaževanja okolja. Direktive EU pa predvidevajo ukinitev uporabe amalgama na celotnem območju Evropske unije do leta 2029. Živo srebro je strup, zaradi amalgama sta na udaru tako naše zdravje kot okolje.
Amalgam ne povzroča le trajnih in uničujočih razpok v zobni kroni, pač pa ima tudi negativen vpliv na človekovo zdravje. Prisotnost živega srebra v urinu je dokaz, da se živo srebro v ustih sprošča in absorbira v telesu. Sprošča se tudi v druge telesne organe, sčasoma se začne nabirati tudi v možganih. Ne glede na to, ali so zalivke nove ali stare, se živo srebro iz njih neprestano sprošča v telo. Tudi če zalivke odstranite, bo vaše telo še vedno čutilo posledice večletne izpostavljenosti. Traja lahko tudi do 18 let, da se dobra polovica živega srebra izloči iz telesa, saj proces poteka zelo počasi. Ljudje z amalgamskimi zalivkami imajo tri- do petkrat večjo količino v živega srebra v urinu in do 12-krat več živega srebra v drugih telesnih tkivih v primerjavi s tistimi, ki amalgamskih zalivk nimajo. Že majhne količine anorganskega živega srebra, ki smo mu izpostavljeni, lahko pripomorejo k razvoju in napredovanju avtoimunskih bolezni. Zato ni presenetljivo, da se pri več kot 71 odstotkih ljudi z avtoimunskimi boleznimi (multipla skleroza, kronična utrujenost, avtoimunski tiroiditis …) zdravstveno stanje po varni odstranitvi amalgamskih zalivk izboljša. Vsak med nami ima drugačno sposobnost razstrupljanja telesa, nekateri posamezniki živo srebro in tudi druge toksine izločajo zelo dobro, drugi te strupe v sebi shranjujejo, kot bi bili odlagališče. Genetske variacije so tiste, zaradi katerih so nekateri bolj nagnjeni k zastrupljenosti z živim srebrom. Eden od genov je zaradi svoje povezave s proizvajanjem glutationa v telesu (ki je najmočnejši razstrupljevalec in antioksidant v telesu) zato še posebej pomemben. Naše telo lahko živo srebro izloči, če se to veže na glutation. Raziskave tudi kažejo, da je pri ljudeh s simptomi zastrupljenosti z živim srebrom, kot so kronična utrujenost, brezvoljnost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, glavobol, slabša koncentracija in nespečnost, bolj verjetna prisotnost gena ApoE4, ki je znan kot Alzheimerjev gen. Ta zmanjša sposobnost razstrupljanja, veča tveganje za srčne bolezni, ljudje s tem genom ne morejo izločiti živega srebra, kar ima dodatne negativne posledice za njihovo zdravje. Vendar obstajajo načini za zmanjšanje izpostavljenosti in izboljšanje izločanja živega srebra. Glavni vir izpostavljenosti sta uživanje onesnaženih rib in prisotnost živosrebrnih zalivk. Živo srebro vpliva na skoraj vse organe, še posebej na možgane, srce, ledvice in črevesje. Izpostavljenost živemu srebru lahko povzroči veliko kroničnih obolenj in tudi okrepi že obstoječe težave, denimo nevrološke, ADHD, srčno-žilne, onkološke, avtoimunske bolezni … Nekateri ljudje so genetsko bolje prilagojeni za razstrupljanje, kar pomeni, da imajo različni posamezniki različne simptome in različne stopnje zastrupljenosti. Izpostavljenost živemu srebru lahko omejite tako, da se izogibate večjim morskim in tudi večjim rečnim ribam. Uživajte samo manjše, divje ribe.
Če ste zastrupljeni z živim srebrom in je vaše počutje že dalj časa slabše kot sicer, preverite stanje pri svojem zobozdravniku in razmislite o varni odstranitvi amalgamskih zalivk. Pravzaprav je to v vsakem primeru zelo priporočljivo, pri čemer je izjemno pomemben tudi način zamenjave zalivk, saj se ob nepravilnem odstranjevanju v telo sproščajo ogromne količine živega srebra. Če boste obiskali zobozdravnika, ki bo zalivke odstranil brez kakršnih koli priprav in previdnosti, lahko to vaše zdravstveno stanje le še poslabša.
5 razlogov za zamenjavo amalgamskih zalivk:
- živo srebro,
- higiena (skrček in špranja),
- poškodbe zoba (raztezanje),
- galvanske reakcije
- estetika.
Varno in pravilno odstranjevanje amalgamskih zalivk s sodobno tehnologijo ter varnostjo in zdravjem pacienta na prvem mestu vam omogočamo v kliniki Ustna medicina.
Pri odstranjevanju amalgamskih zalivk uporabljamo posebne svedre, ki pri vrtanju formirajo večje delce in s tem manj živosrebrnih hlapov. Večje kose amalgama počasi odstranimo, pri tem pa ves čas uporabljamo vakuumski sesalec, ki objame zobno krono. Ključnega pomena za zaščito pacienta je uporaba gumijaste opne ali oprtadama, ki preprečuje, da bi mikrodelci med postopkom prehajali v dihalno pot. Pacienta pred postopkom pokrijemo z zaščitnim pregrinjalom in mu namestimo masko z medicinskim kisikom.
Ustna medicina – klinika za celostno zobozdravstvo, je članica organizacije za ustno medicino in toksikologijo IAOMT, združenja zdravnikov, ki se izobražujejo in upoštevajo vse smernice biološkega zobozdravstva. Tehnike za pravilno in varno odstranitev amalgamskih zalivk so zato temeljno poslanstvo članov IAOMT in klinike Ustna medicina.
