Bonbon
Letos so v modi potovanja. V dvoje, seveda. Tako vsaj kaže bežen vpogled v letošnje ponudbe za valentinovo, praznik zaljubljencev. Medvedke, bonboniere in vrtnice smo, tako kaže, prerasli - in valentinovo, katerega komercialni bum iz sredine devetdesetih očitno pospešeno ugaša, je treba narediti drugačno. Kako bo trgovcem in ponudnikom najrazličnejših storitev to uspelo, bomo videli v teh dneh.
Seveda pa, ne glede na komercialno evforijo okoli domnevno uvoženega praznika, z ljubeznijo ni prav nič narobe. Kot tudi ne drži, da je valentinovo uvožen praznik. Med Slovenci je Valentin že dolgo pred svojo skomercializiranostjo veljal za znanilca pomladi. Stari rek pravi, da Valentin, prvi spomladin, prinese ključ od korenin, kar pomeni, da se narava začne prebujati, da se lahko prične delo v vrtovih in vinogradih, prav tako se na valentinovo začnejo ženiti ptički. Če hočete videti njihovo svatbo, morate, ne glede na mraz, bosi do grmovja, pravi izročilo. Nekateri sicer trdijo, da je to šele ptičja snubitev in da pride svatba na vrsto komaj 12. marca, na gregorjevo, a valentinovo ima pri nas nedvomno svojo domovinsko pravico, v knjigi Srce moje piše tudi etnolog Damjan J. Ovsec, raziskovalec slovenske praznične tradicije. Po njegovem mnenju valentinovo izhaja iz predkrščanskih poganskih praznikov pomladi, ki so jih Grki in Rimljani povzeli kot pomladanski praznik plodnosti, Katoliška cerkev pa ga je nato prekrila s svojim svetnikom, svetim Valentinom. S prepletom arhaičnih vsebin, različnih drobcev ljudskega izročila in krščanskih predstav je v severni Franciji in Angliji nastal poseben praznik in postal dan zaljubljencev in dobrih prijateljev. Šele ko se je angleška oblika praznovanja razširila do Amerike, se je tam skomercializirala in se takšna širila naprej po svetu.
Valentin je zapustil poslovilno pismo
Slediti legendi o Valentinu in njegovem prazniku daleč nazaj v zgodovino je težko, a zgodovinarji se strinjajo, da segajo začetki tega praznika zaljubljenih vsaj v antični Rim, kjer so 15. februarja slavili boga Luperka, zaščitnika ovac pred volkovi. Na predvečer tega praznika so se zbirali mladi in žrebali listke, na katerih so bila zapisana imena deklet. Dekle, katere listek je mladenič izvlekel, je bilo njegovo vse leto, do naslednjega pomladnega praznika. Ko so Rimljani sprejeli krščanstvo, so praznik prestavili na 14. februar in ga poimenovali po svetem Valentinu.
Kdo je bil Valentin, sicer ni natančno znano, saj je legend o tem svetniku več, po mnenju nekaterih naj bi svetnik združeval kar tri mučence. Verjetno pa zgodbe temeljijo na zgodovinskih dejstvih iz 3. stoletja, ko je rimski cesar Avrelij Klavdij prepovedal poroke mladim moškim, ki še niso odslužili dolgoletne vojaščine. Valentin naj bi bil eden katoliških duhovnikov, ki se cesarjevi odredbi ni pokoril in je še naprej poročal zaljubljene pare. Zato so ga prijeli in obsodili na smrt. Po drugi legendi naj bi se bil Valentin, ko je v ječi čakal na smrt, zaljubil v slepo ječarjevo hčer. S svojimi prošnjami naj bi ji bil povrnil vid, zato je vsa njena družina prestopila v krščansko vero. Valentinu pa to ni pomagalo. Usmrtili so ga 14. februarja leta 269, ječarjevi hčerki pa je pustil poslovilno pismo s podpisom: "Z ljubeznijo, tvoj Valentin." Od tod naj bi izvirala navada, da si zaljubljenci na njegov dan izmenjujejo verze in drobne čestitke.
Po mnenju strokovnjakov za stare evropske jezike pa je zveza med Valentinom in zaljubljenci veliko bolj banalnega izvora. Valentina sploh ni bilo, šlo naj bi le za posebnost v razvoju jezika. Črki "g" in "v" naj bi bili nekoč v govorici preprostih ljudi zamenljivi. Tako naj bi Anglosasi, ki so v 11. stoletju zasedli dotlej normansko Anglijo, izraz "galantin", ki pomeni ljubljenec žensk, spremenili v "valenten" in kasneje "valentin", pomen besede pa je ostal.
Kako je valentinovo postalo ljudski praznik, ni natančno znano, zgodovinski viri pa pričajo, da so ga v Angliji poznali že pred več kot petsto leti. Na ta dan so si mladi ljudje izmenjevali drobna darila, ki so se imenovala valentini. Ta dan pa je bil nekaj posebnega tudi za otroke. Zjutraj so vstali zelo zgodaj, saj so dobili darilo, če jim je uspelo prvemu človeku, ki so ga srečali, še preden jih je ogovoril on, dvakrat reči: "Dobro jutro, Valentin!". Angleška in kasneje tudi ameriška dekleta pa so to jutro oprezala za ptički, saj naj bi ptič, ki so ga videle prve, naznanil, s kom se bodo poročila. Kos je tako napovedoval duhovnika, taščica mornarja, zlati ščinkavec bogataša, vrabec kmeta, modra taščica srečnega človeka, krivokljun prepirljivca, golob pa dobrosrčneža. Dekle, ki je na ta dan najprej videlo žolno, pa naj bi ostalo neporočeno.
Sijajen dan za skok čez plot
V ZDA, kjer se je praznik najbolj razširil in povsem skomercializiral, se je razvila tudi navada, da si za valentinovo voščijo tudi dobri prijatelji. Hkrati pa je to edini dan v letu, ko ženska lahko zaprosi moškega za roko. In če jo ta zavrne, ji mora v zameno kupiti svilene nogavice. Tolažba pa taka! Nekateri Američani pa valentinovo razumejo tudi drugače. Kot priložnost za preverjanje partnerjeve zvestobe ali celo kot najbolj primeren čas za končanje zveze. Lastniki ameriških detektivskih agencij pravijo, da je valentinovo idealen dan za odkrivanje skokov čez plot, zato tudi ni čudno, da jim posel na ta dan cveti. "Na ta dan je največ partnerjev nezvestih. Zato je to tudi idealen čas, da ga ujamemo," pravi eden od zasebnih detektivov. Že ves teden so tako zasedeni, da morajo primere predajati tudi drugim agencijam. Za rešitev primera računajo od petsto do tisoč dolarjev, za pet ur nadziranja hiše pa 650 dolarjev. In zakaj ljudje prav za valentinovo iščejo pomoč pri detektivih? "To je dan, ki ga vsi zaljubljeni želijo preživeti z ljubljeno osebo. Na vsak način želijo, da je ta dan nekaj posebnega, iščejo nekaj novega," pojasnjuje detektiv.
Nekateri pa se že pred valentinovim odločijo zvezo končati. Tedne med novim letom in valentinovim v ZDA imenujejo sezona za konec ljubezni. Številne raziskave so potrdile, da je verjetnost za končanje zveze v tem času dvakrat večja kot sicer. Psihologi pojasnjujejo, da se ljudje velikokrat obnašamo po vzorcu. Decembra mnogi prenašajo partnerja samo zato, da ne bi za praznike ostali sami. Ko pa je praznovanj konec, je čas za razmislek. In tudi čas za konec.
